Jedro

Šteje se, da je vloga stranki vročena, ko je vročena pooblaščencu za sprejem pisanj oziroma začasnemu zastopniku, upravičenemu za sprejem pisanj, od takrat pa tudi začnejo teči roki, ki so postavljeni v sodnem pisanju. Ker gre za vročitev, opravljeno v Republiki Sloveniji, je stvar notranjega razmerja med začasnim zastopnikom in stranko v tujini, kako prvi poskrbi za to, da se stranka seznani s pisanjem. Komunikacija med začasnim zastopnikom na eni strani ter stranko v tujini na drugi strani, pa ni akt vročanja in zato za presojo, kdaj je vročitev opravljena, niti ni bistveno, kdaj se je stranka sama seznanila s pisanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter četrtega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, javnega sklada, št. 0042-2212/2016/2 z dne 19. 7. 2017, ker tožnik v roku 30 dni od vročitve sklepa sodišča prve stopnje I U 1749/2017-3 z dne 27. 11. 2017 niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni predložil slovenskega prevoda tožbe, kot mu je bilo to naloženo z navedenim sklepom.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper navedeni sklep vlaga pritožbo, v kateri zatrjuje, da sklepa ni prejel dne 2. 2. 2018, ne ve, kdo je prevzem pošiljke podpisal, niti ali je bila puščena v hišnem nabiralniku. Na naslovu v tem času ni bil prisoten in ni prevzel nobenega pisanja sodišča prve stopnje, zato mu izpodbijani sklep ni bil vročen na primeren način, to je osebno. Na to pomanjkljivost je pooblaščenec sodišče prve stopnje opozoril že v dopisu z dne 26. 2. 2018, zato bi sodišče prve stopnje ali začasna zastopnica lahko pisanja, ki so predmet tega postopka, enostavno poslalo oziroma poslala njegovemu pooblaščencu. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi, oziroma podrejeno, naj pritožniku iz navedenih razlogov dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Prilaga slovenski prevod tožbe.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe ZPP, če ZUS-1 ne določa drugače. ZPP v 135. členu določa, da kadar je treba kaj vročiti osebi ali ustanovi v tujini ali tujcu, ki uživa imunitetno pravico, se opravi vročitev po diplomatski poti, če ni v mednarodni pogodbi ali v tem zakonu (146. člen) drugače določeno. V 146. členu ZPP določa, da mora tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik, ki je v tujini, pa nima pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik ne imenuje pooblaščenca ob vložitvi tožbe, imenuje sodišče na njegove stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, ter po njem naloži tožeči stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku, da v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Če tožeča stranka ali njen zakoniti zastopnik v določenem roku ne imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj, sodišče tožbo zavrže. Sklep o zavrženju tožbe se vroči tožeči stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku po začasnem zastopniku, upravičenem za sprejemanje pisanj, ki ga je imenovalo sodišče. Po tretjem odstavku 137. člena ZPP se šteje, da je vloga stranki vročena, ko je vročena pooblaščencu za sprejem pisanj oziroma začasnemu zastopniku, upravičenemu za sprejem pisanj.

6. Po določbi prvega odstavka 104. člena ZPP stranke vlagajo tožbe v slovenskem jeziku. Če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, zahteva sodišče od vložnika, da jo popravi ali dopolni (prvi odstavek 108. člena ZPP), v zahtevi pa ga tudi opozori na pravne posledice, če ne bo ravnal v skladu z zahtevo sodišča (šesti odstavek istega člena).

7. Po podatkih, ki izhajajo iz spisa, pritožnik, ki živi v tujini (v Bosni in Hercegovini), v Republiki Sloveniji v času vložitve tožbe ni imel pooblaščenca za ta sodni postopek, niti ni imenoval pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje mu je zato v skladu s 146. členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 postavilo začasno zastopnico, pooblaščeno za sprejemanje pisanj, katere naloga je bila, da sodna pisanja posreduje pritožniku. Pritožniku je tako sodišče prve stopnje prek začasne zastopnice vročalo sklep I U 1749/2017-3 z dne 27. 11. 2017, s katerim mu je postavilo začasno zastopnico, upravičeno za sprejemanje pisanj, z nalogo, da pritožniku pošlje navedeni sklep (I. točka izreka sklepa), in s katerim je pritožniku naložilo, da v roku tridesetih dni, šteto od dneva, ko je ta sklep vročen začasni zastopnici, upravičeni za sprejem pisanj, imenuje svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji in o tem pisno seznani sodišče (II.a točka izreka sklepa) ter predloži slovenski prevod tožbe (II.b točka izreka sklepa). Opozorilo ga je tudi, da bo njegovo tožbo zavrglo, če naložene obveznosti v navedenem roku ne bo izpolnil, in ga poučilo, da se rok tridesetih dni začne teči že od dneva vročitve sklepa začasni zastopnici, upravičeni za sprejemanje pisanj.

8. Določba 146. člena ZPP pomeni izjemo od vročanja pisanj po diplomatski poti, določeni v prvem odstavku 135. člena ZPP. Ureditev iz 146. člena ZPP se nanaša na vročanje v Republiki Sloveniji in ne v tujini, zato se vročanje začasnemu zastopniku opravi po določbah ZPP. Razlog za takšno ureditev je predvsem v ekonomičnosti in učinkovitosti vodenja postopka, saj je vročanje po diplomatski zapleten in dolgotrajni postopek. Tak način vročanja tudi zato ne bi bil ustrezna posledica opustitve zakonsko določene procesne dolžnosti s strani tožnika, da si postavi pooblaščenca v Republiki Sloveniji. Temu sledi tudi praksa drugih sodnih postopkov.1

9. Tožnik, ki je v tujini, pa v Republiki Sloveniji nima pooblaščenca, mora po prvem odstavku 146. člena ZPP že ob svojem prvem dejanju, ki pomeni začetek postopka, tj. vložitvi tožbe, imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Če tega ne stori, mu je postavljen začasni zastopnik za sprejemanje pisanj, ki mu nato posreduje sodna pisanja do trenutka, ko tožnik imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. V primeru, ko se začasni zastopnik postavi tožniku, se to torej stori že ob vročanju prvega pisanja tožniku, vročitev pisanja začasnem zastopniku za sprejemanje pisanj pa se opravi po pravilih, ki jih določa ZPP v enajstem poglavju. Po prvem odstavku 137. člena ZPP se pisanja stranki, ki ima zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, vročajo po njemu, če ni v ZPP drugače določeno, po drugem odstavku 137. člena ZPP pa v primeru, da ima stranka več zakonitih zastopnikov ali pooblaščencev, zadostuje, da se pisanje vroči enemu izmed njih. Po tretjem odstavku istega člena določbe prejšnjih odstavkov veljajo tudi za pooblaščenca za sprejem pisanj in za začasnega zastopnika, upravičenega za sprejem pisanj in se šteje, da je vloga stranki vročena, ko je vročena pooblaščencu za sprejem pisanj oziroma začasnemu zastopniku, upravičenemu za sprejem pisanj.2 To pomeni, da je s tem vročitev v Republiki Sloveniji opravljena, in se šteje, da je bilo pisanje vročeno stranki, ki biva v tujini, od takrat pa tudi začnejo teči roki, ki so postavljeni v sodnem pisanju. Ker gre za vročitev, opravljeno v Republiki Sloveniji, je stvar notranjega razmerja med začasnim zastopnikom in stranko v tujini, kako prvi poskrbi za to, da se stranka seznani s pisanjem. Komunikacija med začasnim zastopnikom na eni strani ter stranko v tujini na drugi strani, pa ni akt vročanja in zato za presojo, kdaj je vročitev opravljena, niti ni bistveno, kdaj se je stranka sama seznanila s pisanjem.3 Ne glede na navedeno pa mora začasni zastopnik za sprejem pisanj na ustrezen način skrbeti, da se stranka seznani s sodnim pisanjem.4 To je v obravnavani zadevi začasna zastopnica za sprejemanje pisanj tudi storila, saj je sklep trikrat poslala pritožniku na naslov, naveden v tožbi (15. 12. 2017 in 3. 1. 2018, ko se je pisanje obakrat vrnilo z oznako "ni dvignil" in nato še 2. 2. 2018, pri čemer iz povratnice izhaja, da je pritožnik pisanje prejel 7. 2. 2018).

10. Sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 11. 2017 je bil začasni zastopnici, upravičeni za sprejem pisanj, vročen 15. 12. 2017, in od tega dne je tekel tridesetdnevni rok za izpolnitev obveznosti. Pritožnik je za zastopanje v tem upravnem sporu (po poteku navedenega roka) sicer pooblastil odvetnika, ni pa v roku (niti do izdaje izpodbijanega sklepa) predložil slovenskega prevoda tožbe in temu ne ugovarja. O posledicah takega ravnanja je bil v sklepu z dne 27. 11. 2017 pravilno poučen. Tožbo v slovenskem prevodu je priložil šele pritožbi, o kateri Vrhovno sodišče odloča s tem sklepom.

11. Glede na vse zgoraj navedeno so neupoštevne pritožbene navedbe o nepravilni (osebni) vročitvi, ker niti morebitna dejanska nevročitev sklepa z dne 27. 11. 2017 na pravilnost vročanja ne bi vplivala.5 Vrhovno sodišče pri tem zgolj dodaja, da mora tožnik, če spremeni naslov, ki ga je navedel v tožbi, to po 145. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sporočiti sodišču.6 Če tega ne stori, sam nosi posledice opustitve dolžnega ravnanja. Na strani tožnika, ki s tožbo uveljavlja katere od svojih pravic, namreč je, da stori vse, kar je potrebno, da so mu sodna pisanja lahko vročena.

12. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je bil hkrati s (pravočasno) pritožbo vložen tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, za odločanje o tem predlogu pa je pristojno sodišče prve stopnje (šesti odstavek 24. člena ZUS-1).

13. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1. 1 Tako npr. tudi Ustavno sodišče v svojih postopkih, glej sklep št. Up-60/18, U-I-10/18 z dne 29. 3. 2018 in druge. 2 Taka ureditev je potrebna, ker lahko začasni zastopnik sodno pisanje vroči tudi na neformalne načine, zato ni jasno, kdaj je bila vročitev stranki v tujini po začasnem zastopniku vročena, stranka pa lahko sprejem sodnega pisanja tudi odkloni. 3 Tako tudi Aleš Galič, Vročanje sodnih pisanj v tujino v civilnih in gospodarskih zadevah, 2010. 4 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v primerljivi zadevi I Up 59/2018 z dne 29. 8. 2018. 5 Tako Vrhovno sodišče tudi v že navedenem sklepu I Up 59/2018 z dne 29. 8. 2018. 6 Iz vloge pooblaščenca z dne 26. 2. 2018 (list. št. 11 v spisu) izhaja zatrjevanje, da je bil pritožnik zadnje mesece leta 2018 v Avstraliji. Tožba je bila vložena 16. 8. 2017.