Jedro

Lokacija tožnikovih tabel ni ugotovljena zgolj z imensko označbo ceste, ob kateri stojijo, temveč je konkretizirana z ugotovitvijo, da so table postavljene na zemljiščih s parc. št. 31/12, 31/7, 31/9 in 41/4, vse k. o. ..., v desetmetrskem varovalnem pasu zbirne mestne občinske ceste na odseku z oznako LZ 212735, čemur tožnik ne ugovarja. Iz 179. točke 5. člena Odloka o kategorizaciji občinskih cest, torej iz splošnega pravnega akta, ki določa zbirne mestne in zbirne krajevne ceste, pa celo izhaja, da je na odseku LZ 212735 ... cesta, ne pa Ulica .... Ob nesporni opredelitvi lokacije tabel z oznakami parcel in odseka zbirne mestne ceste, v katere varovalnem pasu so postavljene, tako ne more biti dvoma, da se izpodbijana odločba nanaša prav na tožnikove table, tožnik pa zgolj z očitkom o zmotni označitvi imena ceste ne more uspeti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku odredil, naj v 90 dneh pridobi soglasje upravljavca občinske ceste za štiri samostoječe oglasne table na zemljiščih s parc. št. 31/12, 31/7, 31/9 in 41/4, vse k. o. ..., ki so v zasebni lasti, v območju javne ceste z varovalni pasom Ulice ..., ki je v lasti Mestne občine Ljubljana in je kategorizirana kot zbirna mestna občinska ceste, odsek LZ 212735 k. o. ..., ter o odpravi nepravilnosti takoj obvesti inšpektorja. Odločil je še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da bo o morebitnih stroških izdan poseben sklep.

2. Iz obrazložitve izhaja, da so bile table leta 2013 ali kasneje postavljene v varovalnem pasu ceste, ki za obravnavano cesto, ki je kategorizirana kot zbirna cesta LZ po 12. členu Odloka o občinskih cestah (v nadaljevanju Odlok), znaša 10 m. Raba je v tem pasu omejena, posegi pa so dovoljeni le s soglasjem upravljavca ceste. Prvostopenjski organ se sklicuje še na določbe Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), med njimi tudi na 97. člen tega zakona.

3. Drugostopni organ je s svojo odločbo tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim navaja, da se je ZCes-1 začel uporabljati v letu 2010 in da se določba 97. člena, ki določa omejeno rabo prostora v desetmeterskem varovalnem pasu občinske ceste, in sicer le z dovoljenjem pristojnega soglasodajalca, od tedaj ni spremenila. Pojasnjuje še pravno podlago za pristojnost občinskega inšpektorata za nadzor nad izvajanjem Odloka in navaja še, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da tožnik nima predpisanega soglasja za postavitev reklamnih panojev.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je prvostopenjski organ napačno „ocenil“ lokacijo tabel, saj je navedel, da stojijo na zemljišču ob Ulici ..., dejansko pa stojijo ob ... cesti, kar pomeni, da je dejansko stanje v zadevi drugačno od ugotovljenega, in table dejansko ne posegajo v zemljišče, za katerega bi bilo treba pridobiti očitano soglasje. Meni, da se soglasje nanaša na table, ki so v posesti tretjega.

5. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja navedbe v drugostopenjski odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba se opira na določbe 97. člena ZCes-1. Ta med drugim določa, da je v varovalnem pasu občinske ceste raba prostora omejena (prvi odstavek), posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste pa so dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste (drugi odstavek). Varovalni pas občinske cest se meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi, pri premostitvenih objektih pa od tlorisne projekcije najbolj izpostavljenih robov objekta na zemljišče ter znaša največ: - pri lokalnih cestah 10 metrov, - pri javnih poteh 5 metrov, - pri občinskih kolesarskih poteh 2 metra (četrti odstavek). Občina lahko z odlokom predpiše manjšo širino varovalnih pasov (peti odstavek).

8. Toženkin občinski odlok v 12. členu zakonski desetmetrski varovalni pas predpisuje za lokalne ceste med naselji (LC), glavne mestne ceste (LG) ter zbirne mestne ali krajevne ceste (LZ). Za ostale kategorizirane občinske ceste predpisuje ožji varovalni pas, in sicer za mestno cesto ali krajevno cesto (LK) 8 m, javno pot prve kategorije (JP1) 5 m, javno pot druge kategorije (JP2) 3 m, za javno pot tretje kategorije (JP3) in javno pot za kolesarje (JK) pa 2 m. 9. Glede na navedeno pravno podlago, na katero se opira izpodbijana odločba, je za odločitev v zadevi bistveno, ali ima tožnik brez ustreznega soglasja pristojnega občinskega organa postavljene table na območju varovalnega pasu občinske ceste.

10. Da gre v obravnavani zadevi za tako situacijo, prvostopenjski organ utemelji z ugotovitvami, da ima tožnik brez soglasja postavljene štiri oglasne table na zemljiščih s parc. št. 31/12, 31/7, 31/9 in 41/4, vse k. o. ..., in sicer v desetmetrskem varovalnem pasu Ulice ..., ki je v lasti Mestne občine Ljubljana in je kategorizirana kot zbirna mestna občinska cesta, odsek LZ 212735 k. o. ....

11. Tožnik ne more uspeti z ugovorom, da njegove oglasne table ne stojijo ob Ulici ..., temveč ob ... cesti, in da je prvostopenjski organ zato zmotno ugotovil dejansko stanje, odločba pa se ne nanaša na njegove table. Iz povedanega namreč izhaja, da lokacija tožnikovih tabel ni ugotovljena zgolj z imensko označbo ceste, ob kateri stojijo, temveč je konkretizirana z ugotovitvijo, da so table postavljene na zemljiščih s parc. št. 31/12, 31/7, 31/9 in 41/4, vse k. o. ..., v desetmetrskem varovalnem pasu zbirne mestne občinske ceste na odseku z oznako LZ 212735, čemur tožnik ne ugovarja. Iz 179. točke 5. člena Odloka o kategorizaciji občinskih cest (Ur. l. RS, št. 70/05 in 33/08), torej iz splošnega pravnega akta, ki določa zbirne mestne in zbirne krajevne ceste, pa celo izhaja, da je na odseku LZ 212735 ... cesta, ne pa Ulica .... Ob nesporni opredelitvi lokacije tabel z oznakami parcel in odseka zbirne mestne ceste, v katere varovalnem pasu so postavljene, tako ne more biti dvoma, da se izpodbijana odločba nanaša prav na tožnikove table, tožnik pa zgolj z očitkom o zmotni označitvi imena ceste ne more uspeti.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker pravno odločilno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno z oznakami parcel in odseka zbirne mestne ceste, v katere varovalnem pasu so postavljene tožnikove table, ni bilo sporno, dokazna predloga z zaslišanjem tožnika in ogledom na kraju samem pa sta nedovoljena tožbena novota, saj ju tožnik ni pravočasno uveljavljal že v upravnem postopku, niti zato ni navedel nobenih razlogov (52. člen ZUS-1), je sodišče skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

13. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.