Jedro

V primerih, ko so za obračun carinskega dolga uporabljene določbe CZ o naknadnem obračunu, sklicevanje na določbe ZUP o obnovi postopka ni pravno pomembno, saj te določbe niso bile uporabljene. Zato o neenotnosti oziroma odstopu od sodne prakse ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka dne 3. 5. 2007 po odvetniku vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20. 6. 2005, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 2. 10. 2001. Slednji je s svojo odločbo na podlagi 154. člena Carinskega zakona – CZ tožeči stranki naknadno obračunal carinski dolg za tekstilno blago, ki je bilo ob uvozu ocarinjeno po preferencialni carinski stopnji zaradi zatrjevanega avstrijskega porekla, ker je bilo ob naknadnem preverjanju porekla blaga pri avstrijskih carinskih organih ugotovljeno, da je izjava o poreklu blaga na računu podana neupravičeno ter da je račun ponaredek.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Po presoji Ustavnega sodišča (glej npr. sklepe Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008 in Up-1057/08-20 z dne 2. 4. 2009) to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. V reviziji tožeča stranka zatrjuje, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sodbi odstopilo od svoje sodne prakse in sodne prakse Vrhovnega sodišča, v skladu s katero naj bi se v primerih, ko gre za neverodostojna potrdila o poreklu carinskega blaga, moralo uporabiti izredno pravno sredstvo obnove po Zakonu o splošnem upravnem postopku – ZUP, ne pa določbe 154. člena CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevani razlog ni podan. Kot izhaja iz že zavzetih stališč Vrhovnega sodišča (glej npr. sodbo X Ips 329/2006, sklepe X Ips 394/2007, X Ips 394/2007 in X Ips 653/2008) se uporaba navedenih institutov medsebojno ne izključuje. Zato v primerih, ko so za obračun carinskega dolga uporabljene določbe CZ o naknadnem obračunu, sklicevanje na določbe ZUP o obnovi postopka, ni pravno pomembno, ker te niso bile uporabljene. Zato o neenotnosti oziroma odstopu od sodne prakse ni mogoče govoriti.

8. Tožeča stranka zatrjuje tudi, da izpodbijana sodba odstopa od stališča, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi I Ips 323/2003 z dne 17. 5. 2006, v skladu s katerim špediter ni odgovoren za napačne podatke v carinski deklaraciji.

9. Tudi v tem primeru po presoji Vrhovega sodišča ni mogoče govoriti o odstopu od sodne prakse, saj se z navedeno sodbo ni odločalo v carinski, ampak v kazenski zadevi. Z njo je bilo v okviru odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti odločeno o kazenski odgovornosti posameznikov po Kazenskem zakoniku – KZ zaradi njihovih nezakonitih ravnanj v okviru tranzitnega carinskega postopka, ne pa o odgovornost pravne osebe – špediterja za carinski dolg po določbah CZ (niti ni bila obravnavana morebitna njegova kazenska odgovornost po Zakonu o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja – ZOPOKD). Gre torej za različna pravna postopka, zato stališča, ki jih je sodišče zavzelo o kazenski odgovornosti ne vplivajo na odgovornost za carinski dolg.

10. Ker zatrjevani pogoji za dovoljenost revizije niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. V skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.