Jedro

Tožnik pravila reda in obnašanja na misiji napačno povezuje s pojmom delovnega časa ter sodišču neutemeljeno očita zmotno pojmovanje delovnega časa. Posledično ni pomembno pritožbeno sklicevanje na primere Sodišča EU, ki se ne nanašajo na režim, kot ga zahteva služenje v vojaških enotah na misiji, ampak na pripravljenost in dosegljivost delavcev v času dežurstva ipd. Tožnik torej napačno predlaga, da bi bilo potrebno celoten čas, ko je delavec na misiji, šteti kot delovni čas. Ne more pa uspeti niti s pavšalnim navedbam zoper vsebino mesečnih evidenc delovne obremenjenosti, glede katerih je sodišče prve stopnje stopnje oblikovalo obrazložene dokazne zaključke, ki le še potrjujejo pravilnost izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka v višini 2.931,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2015 do plačila. Zavrnilo je tudi tožnikov stroškovni zahtevek ter mu naložilo, da je dolžan toženki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.032,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se, da mu je toženka omogočila tedenski počitek. Sodišče je zmotno štelo, da povišana pripravljenost, nošenje uniforme, sestanki oziroma dnevno informiranje o nalogah naslednjega dne, čiščenje opreme in prostorov, štetje pripadnikov, postroji in dvigi zastave, obvezna prisotnost v sobah ob 22.00 ne pomenijo kršitve pravice do tedenskega počitka. To je v nasprotju z evropskim pravnim redom. Treba je upoštevati definicijo efektivnega delovnega časa iz 142. člena ZDR-1 ter Direktivo 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Sklicuje se na odločitve Sodišča EU in poudarja, da se mora vsa pripravljenost na delo in bivanje na kraju, ki ga določi delodajalec, šteti v delovni čas kot efektivno delo. Vrhovno sodišče RS je z odločbami, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, odstopilo od ustaljene sodne prakse, za kar ni podalo tehtnih razlogov. Gre za kršitev ustavnih pravic. Ni bilo potrebe, da bi bili pripadniki v času bivanja na misiji ves čas v uniformi ali športni opremi Slovenske vojske. Tudi jutranji postroj in dvig zastave nista aktivnosti, ki bi bili neogibno potrebni za zagotavljanje reda v bazi. Tudi aktivnosti, kot so skrb za skupne prostore baze, čiščenje in vzdrževanje opreme, orožja in vozil, priprave za delo in ostale organizirane aktivnosti so obvezne in pomenijo poseg v pravico do tedenskega počitka. Sploh sestanki, ki trajajo 15 minut in več zagotovo predstavljajo kršitev tedenskega počitka. Tudi mesečnih evidenc dnevne delovne obremenjenosti ne gre jemati kot verodostojen dokaz. Le evidence, ki bi vsebovale opis vseh nalog in opravil, ki jih je tožnik moral opravljati na misiji po navodilih nadrejenih, bi lahko dokazovale, da je bil tožniku dejansko omogočen prosti dan tedenskega počitka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je bil v obdobju od 30. 9. 2013 do 25. 3. 2014 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah JOINT ENTERPRISE – KFOR Kosovo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova odškodnine za 21 dni neizkoriščenega tedenskega počitka.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.).

7. Kot navaja pritožba, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o tem, kaj vse ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka, upoštevalo novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. S strani sodišča obrazloženo upoštevanje spremenjene sodne prakse ne more pomeniti kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Za odločitev o pritožbi zoper izpodbijano sodbo pa tudi ne morejo biti relevantne pritožbene navedbe, da Vrhovno sodišče RS v svojih judikatih ni ustrezno utemeljilo spremembe sodne prakse.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo o pojmu delovnega časa, kot ga določa 142. člen ZDR-1 oziroma Direktiva 2003/88/ES. Upoštevalo je zadevo VIII Ips 21/2018, da že iz same definicije "povišane pripravljenosti" – tudi v smislu oblačenja, opremljenosti, gibanja in bivanja - ki jo opredeljuje 9. točka 3. člena ZSSloV izhaja, da gre za stanje, ki mora biti zagotovljeno zaradi posebne narave nalog, ki jih izvaja Slovenska vojska. Ta pripravljenost ne predstavlja dela, pač pa režim, ki ga zahteva narava dela v vojski.

9. Iz judikatov VIII Ips 31/2019, VIII Ips 18/2019 ter VIII Ips 11/2020 izhaja, da je potrebno pri presoji, ali je bila pripadniku kršena pravica do tedenskega počitka pri izvajanju aktivnosti za delodajalca, razlikovati med pravili reda in obnašanja na misiji in delovnimi obveznostmi. Le slednje lahko posegajo v pravico pripadnika do tedenskega počitka, če jih mora opravljati ravno na dan, ko naj bi imel tedenski počitek, tega pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pod pravila reda in obnašanja se po sodni praksi uvršča nošenje uniforme, nemožnost izhoda iz vojaške baze, udeležba na postroju in pri dvigu zastave. Za kršitev pravice do tedenskega počitka tudi ne gre pri dnevnem informiranju o nalogah za naslednji dan s strani nadrejenih, kar je sodišče prve stopnje prav tako pravilno upoštevalo. Krajši sestanki glede izvedbe nalog naslednjega dne še ne pomenijo kršitve pravice do tedenskega počitka.

10. Tožnik torej pravila reda in obnašanja na misiji napačno povezuje s pojmom delovnega časa ter sodišču neutemeljeno očita zmotno pojmovanje delovnega časa. Posledično ni pomembno pritožbeno sklicevanje na primere Sodišča EU, ki se ne nanašajo na režim, kot ga zahteva služenje v vojaških enotah na misiji, ampak na pripravljenost in dosegljivost delavcev v času dežurstva ipd. Tožnik torej napačno predlaga, da bi bilo potrebno celoten čas, ko je delavec na misiji, šteti kot delovni čas. Ne more pa uspeti niti s pavšalnim navedbam zoper vsebino mesečnih evidenc delovne obremenjenosti, glede katerih je sodišče prve stopnje stopnje oblikovalo obrazložene dokazne zaključke, ki le še potrjujejo pravilnost izpodbijane odločitve.

11. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154 in 165. člena ZPP).