Jedro

Hude stanovanjske razmere v smislu določb člena 174 KZ RS so tiste, ki resno ogrožajo oškodovančevo življenje oziroma zdravje. Stiska pa je stanje, ko oškodovanec tako nujno potrebuje storilčevo uslugo, da je prisiljen zanjo dati kakršnokoli plačilo. Dejstvo, da je oškodovanka sobo pri obtožencu najela le zaradi spora z možem, ki je ni metal iz stanovanja, še posebno pa dejstvo, da je imela možnost stanovati pri materi in se od tam dnevno voziti v Ljubljano, kar je občasno počenjala tudi v času, ko je imela najeto sobo pri obtožencu, ne dovoljuje sklepa, da je šlo za hude stanovanjske razmere in stisko oškodovanke.

Izrek

Pritožba javnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo obtožbe kaznivega dejanja oderuštva po čl. 174 KZ RS.

Zoper sodbo se je pritožil javni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Kaznivo dejanje oderuštva stori tisti, ki sprejme očitno nesorazmerno premoženjsko korist in pri tem izrabi določene okoliščine, v katerih se je znašel oškodovanec in ki so opisane v zakonu. Dejanje je mogoče storiti le z direktnim naklepom. Storilec se mora zavedati, da si pridobiva očitno nesorazmerno premoženjsko korist in to z izrabljanjem okoliščin, ki oškodovanca silijo, da privoli v plačilo take, očitno nesorazmerne nagrade. V obravnavanem primeru naj bi obtoženec po očitkih obtožbe izrabil oškodovankino stisko, v kateri se je znašla zaradi hudih stanovanjskih razmer. Za hude stanovanjske razmere v smislu določb 174. čl. KZ RS pa bo šlo le takrat, kadar oškodovanec ali sploh nima kje stanovati ali pa stanuje v tako nemogočih stanovanjskih razmerah, da te ogrožajo njegovo zdravje ali celo življenje in je zato prisiljen plačati za najem stanovanja kakršnokoli najemnino. Sodišče prve stopnje pa pravilno ocenjuje, da že iz izpovedbe oškodovanke ne izhaja, da se je znašla zaradi stanovanja v taki stiski, da bi privolila v plačilo očitno nesorazmerne najemnine za sobo, katero je najela pri obtožencu. Iz njene izpovedbe namreč izhaja, da si je poiskala drugo stanovanje izključno zaradi sporov z možem, ne pa morda zaradi nemogočih razmer v stanovanju, kjer sta skupaj stanovala. Ti spori pa niso bili taki, da se je zaradi njih morala neizogibno izseliti in to v kakršnokoli stanovanje in ne glede na višino najemnine. Pa tudi, če je oškodovanka menila, da so odnosi z možem tako nevzdržni, da z njim ne more več stanovati v isti garsonjeri, to ne more biti podlaga za sklep, da se je znašla v taki stiski, ki je znak kaznivega dejanja po čl. 174 KZ RS, tak sklep, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, izključuje že dejstvo, ki prav tako izhaja iz izpovedbe oškodovanke, da je imela možnost stanovati pri svoji materi v I., kjer sta z možem gradila tudi svojo hišo. I. ni tako oddaljena od x, da se ne bi bilo mogoče dnevno voziti v službo in v šolo. Res je, da to zahteva zgodnje vstajanje in izgubo časa zaradi vožnje, vendar pa to niso okoliščine, zaradi katerih bi se oškodovanec znašel v taki stiski, da bi bil prisiljen najeti kakršnokoli stanovanje v x in plačati očitno nesorazmerno najemnino zanj. To pa potrjuje dejstvo, ki prav tako izhaja iz izpovedbe oškodovanke, da je tudi v času, ko je imela najeto sobo pri obtožencu, v njej prespala le enkrat do dvakrat tedensko, sicer pa sta se s sinom vozila v I., po izselitvi iz obtoženčevega stanovanja pa sta se vsak dan vozila iz I. v x in nazaj. Sodišče prve stopnje zato pravilno ocnejuje, da ni podlage za sklep, da se je oškodovanka znašla v taki stiski zaradi hudih stanovanjskih razmer, ki je znak kaznivega dejanja oderuštva po 174. čl. KZ RS.

Prav tako pa je tudi pravilna ocena sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da si je obtoženec pridobil tako premoženjsko korist, ki je znak navedenega kaznivega dejanja. Res je, da je bila najemnina, ki jo je izgovoril obtoženec in je tudi sprejel kot enoletno predplačilo zelo visoka v primerjavi z najemninami, katere so plačevali imetniki stanovanjskih pravic, še posebno imetniki stanovanjske pravice na solidarnostnem stanovanju. Poudariti pa je potrebno, da bo šlo za kaznivo dejanje oderuštva le takrat, kadar si storilec pridobi očitno ______ nesorazmerno premoženjsko korist in če se tega tudi zaveda. Splošno je znano, da tržne razmere narekujejo višino podnajemnin in da so te še posebno v x zaradi velikega pomanjkanja stanovanj zelo visoke.

Sodišče prve stopnje je z vpogledom v oglase v različnih časopisih pravilno ugotovilo, da najemnina, katero je sprejel obtoženec, ne odstopa toliko od drugih zahtevanih najemnin v tistem času, da bi bilo mogoče zaključiti, da je šlo za očitno nesorazmerno premoženjsko korist in da se je obtoženec tega tudi zavedal. Pritožba javnega tožilca tako ne more izpodbiti pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje in jo je zato sodišče druge stopnje zavrglo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.