Jedro

Po določbi 3. odstavka 9. člena ZKP mora sodišče obdolžencu, ki je v priporu, vročiti tudi prevod sklepa o priporu v jeziku, ki ga uporablja v postopku. Zakon sicer ne določa izrecno, da bi moral biti prevod sklepa vročen hkrati s samim sklepom, v sodni praksi pa je bilo takšno stališče sprejeto že pri uporabi podobne določbe v zakonu o kazenskem postopku iz leta 1977. Vrhovno sodišče meni, da - kljub določenim problemom s prevajanjem v nekatere tuje jezike - ni razlogov za drugačno razlago sedaj veljavne citirane zakonske določbe. Toda, če sodišče ne vroči priprti osebi sklepa o odreditvi pripora skupaj s pisnim prevodom tega sklepa, to še ne pomeni, da je ta oseba v priporu brez pisne odločbe o priporu (2. in 3. odstavek 202. člena ZKP in 2. odstavek 20. člena ustave) in da ji je bila prostost nezakonito odvzeta. Namen vročitve pisnega prevoda sklepa o odreditvi pripora je, da se priprti osebi dejansko omogoči uveljavljanje njene ustavne in zakonske pravice do pravnega sredstva. Zato kasnejša vročitev prevoda sklepa o odreditvi pripora ne more imeti za priprtega nobenih škodljivih posledic glede uveljavljanja pravnega sredstva. V takem primeru začne teči priprti osebi rok za pritožbo iz 4. odstavka 202. člena ZKP od vročitve prevoda sklepa.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V kazensko preiskovalni zadevi zoper obd. S.B. in šest soobdolžencev zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 2. točki 1. odstavka 212. člena KZ, ki se je vodila pri Okrožnem sodišču v L., je dežurni preiskovalni sodnik s sklepom z dne 5.9.1996, odredil zoper obd. S.B. pripor iz razloga begosumnosti po 1. točki 2. odstavka 201. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP). S sklepom senata omenjenega sodišča z dne 12.9.1996, je bila pritožba zagovornika obd. S.B. zavrnjena kot neutemeljena.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik obd. S.B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP in predlaga, da naj vrhovno sodišče ugotovi kršitev zakona. Meni, da je sodišče nezakonito ravnalo, ker je bila obdolženki prostost odvzeta dne 3.9.1996, prevod sklepa o priporu pa je dobila šele dne 11.9.1996, zato ji je bila v tem času nezakonito odvzeta prostost. Sodišče bi moralo po 4. členu ZKP obdolženko takoj obvestiti v njenem materinem jeziku o razlogih za odvzem prostosti, napravilo pa je to z vročitvijo prevoda sklepa, saj je obdolženka šele takrat vedela za razloge odvzema prostosti.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, navaja, da je bil obdolženki sklep o priporu vročen dne 5.9.1996, zato je vročitev prevoda tega sklepa dne 11.9.1996 imela za posledico le, da je obdolženki pritožbeni rok začel teči od vročitve prevoda. Predlaga, da se zagovornikova zahteva zavrne kot neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz podatkov spisa izhaja, da je obd. S.B. romunska državljanka, da ji je bila prostost odvzeta dne 3.9.1996 ob 18. uri, da je bila o razlogih za odvzem prostosti obveščena v romunskem jeziku ter, da je bilo zoper njo na podlagi 6. odstavka 157. člena ZKP odrejeno pridržanje iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP. Pisna odločba o pridržanju ji je bila vročena istega dne ob 21.30 uri. Preiskovalni sodnik je obdolženko zaslišal dne 5.9.1996 s pomočjo sodnega tolmača za romunski jezik M.H. Sklep o odreditvi pripora (v slovenskem jeziku) je bil obdoženki vročen dne 5.9.1996, prevod tega sklepa v romunskem jeziku pa dne 11.9.1996. Glede v zahtevi zatrjevanih kršitev zakona je preiskovalni sodnik v svojem poročilu vrhovnemu sodišču navedel, da je tolmač za romunski jezik vsem obdolžencem ob odreditvi pripora ustno naznanil in jim pojasnil razloge za odvzem prostosti. Zaradi pomanjkanja tolmačev za romunski jezik je sodišče določilo edinega zapriseženega tolmača, ki prebiva na območju L., M.H., ki je prevode sklepov sodišču dostavil dne 9.9.1996, nakar jih je sodišče prek uprave zaporov vročilo obdolžencem.

Po podatkih spisa senat vrhovnega sodišča ugotavlja, da sta v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ZKP oba državna organa, ki sta obd. S.B. odvzela prostost, to je organ za notranje zadeve in preiskovalni sodnik, takoj ustno obvestila obdolženko v njenem materinem jeziku o razlogih za odvzem prostosti oziroma za odreditev pripora. Obdolženki pa je bila tudi v zakonskem roku (6 oziroma 24 ur) vročena pisna odločba o pridržanju in o odreditvi pripora. Zato so neutemeljene zagovornikove trditve, da je bila obdolženki prostost nezakonito odvzeta in da je bila od odvzema prostosti (3.9.1996) pa do vročitve prevoda sklepa o priporu (11.9.1996) nezakonito v priporu.

Po določbi 3. odstavka 9. člena ZKP mora sodišče obdolžencu, ki je v priporu, vročiti tudi prevod sklepa o priporu v jeziku, ki ga uporablja v postopku. Zakon sicer ne določa izrecno, da bi moral biti prevod sklepa vročen hkrati samim sklepom, v sodni praksi pa je bilo takšno stališče sprejeto že pri uporabi podobne določbe v zakonu o kazenskem postopku iz leta 1977. Vrhovno sodišče meni, da - kljub določenim problemom s prevajanjem v nekatere tuje jezike - ni razlogov za drugačno razlago sedaj veljavne citirane zakonske določbe. Toda, če sodišče ne vroči priprti osebi sklepa o odreditivi pripora skupaj s pisnim prevodom tega sklepa, to še ne pomeni, da je ta oseba v priporu brez pisne odločbe o priporu (2. in 3. odstavek 202. člena ZKP in 2. odstavek 20. člena ustave) in da ji je bila prostost nezakonito odvzeta. Namen vročitve pisnega prevoda sklepa o odreditvi pripora je, da se priprti osebi dejansko omogoči uveljavljanje njene ustavne in zakonske pravice do pravnega sredstva. Zato kasnejša vročitev prevoda sklepa o odreditvi pripora ne more imeti za priprtega nobenih škodljivih posledic glede uveljavljanja pravnega sredstva. V takem primeru začne teči priprti osebi rok za pritožbo iz 4. odstavka 202. člena ZKP od vročitve prevoda sklepa.

V obravnavanem primeru se obd. S.B. zoper odreditev pripora - tudi po tem, ko je prejela pisni prevod sklepa o odreditvi pripora - ni pritožila. Pritožil se je le njen zagovornik, vendar neuspešno.

Kasnejša vročitev prevoda sklepa o odreditvi torej ni imela za obdolženko nobenih škodljivih posledic in ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe o odreditvi pripora. Zagovornikov predlog, da naj vrhovno sodišče ugotovi kršitev zakona, pa je tudi v nasprotju z ZKP. Tako imenovano deklaratorno sodbo, s katero se samo ugotovi kršitev zakona, vrhovno sodišče izda le na zahtevo državnega tožilca Republike Slovenije, če je bil zakon prekršen v korist obdolženca, ali če gre za takšne kršitve zakona, ki niso vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. odstavek 420. in 2. odstavek 426. člena ZKP).

Po povedanenm je moralo vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrniti (425. člen ZKP).