Jedro

Zakonska določba iz četrtega odstavka 147. člena ZFPPIPP, ki sodišču nalaga izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka, temelji na neizpodbojni domnevi, da predlog za začetek postopka prisilne poravnave vsebuje tudi podrejeni zahtevek, naj sodišče začne stečajni postopek, če bo predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavrglo ali zavrnilo. To pa pomeni, da sta bila zoper dolžnika vložena dva predloga za začetek stečajnega postopka (en s strani Banke X in drugi (podredno) s strani dolžnika). Ker je sodišče o začetku stečajnega postopka sklepalo na podlagi (podrejenega) predloga samega dolžnika, je izhajalo iz domneve insolventnosti dolžnika, ki se ob dolžnikovem predlogu predpostavlja. Družbenik dolžnika pa lahko to domnevo izpodbije samo na ta način, da v pritožbi poda ustrezno trditveno podlago in predloži dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (red. št. 16) je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za začetek postopka prisilne poravnave in začelo stečajni postopek nad dolžnikom (1. točka izreka) in za upraviteljico imenovalo I. L. (2. točka izreka). Odločilo je še, da bo stečajni postopek vodilo pod opr. št. St 3997/2015, pod katero je bil prekinjen predhodni postopek stečajnega postopka na predlog upnika Banka X, d. d., ki se s tem sklepom nadaljuje (3. točka izreka).

2. V pritožbenem roku je zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom vložil pritožbo (red. št. 23) družbenik stečajnega dolžnika S. Č. Uveljavljal je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagal, da odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da predlog upnika za začetek stečajnega postopka zavrne in izpodbijani sklep o začetku stečajnega postopka v celoti razveljavi, upniku pa naloži v plačilo stroške stečajnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odločitev o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom utemeljilo z ugotovitvijo, da dolžnik, ki je 12. 10. 2015 vložil nepopoln predlog za začetek postopka prisilen poravnave, v 15-dnevnem roku predloga ni dopolnil. S tem je izpolnjen dejanski stan iz četrtega odstavka 147. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

5. Teh dejanskih predpostavk odločitve sodišča prve stopnje pritožnik v pritožbi ne izpodbija. Zakonska določba iz četrtega odstavka 147. člena ZFPPIPP, ki sodišču nalaga izdajo sklepa o začetku stečajnega postopka, temelji na neizpodbojni domnevi, da predlog za začetek postopka prisilne poravnave vsebuje tudi podrejeni zahtevek, naj sodišče začne stečajni postopek, če bo predlog za začetek postopka prisilne poravnave zavrglo ali zavrnilo (tretji odstavek 141. člena ZFPPIPP). To pomeni, da je prvostopenjsko sodišče o začetku stečajnega postopka odločilo na podrejeni predlog samega dolžnika, ki je vsebovan v predlogu za začetek postopka prisilne poravnave z dne 12. 10. 2015, vodenem pod opr. št. St 4772/2015. To pa hkrati pomeni, da sta bila zoper dolžnika vložena dva predloga za začetek stečajnega postopka. Prvi predlog je bil podan s strani upnika Banka X, d. d., voden pod opr. št. St 3997/2015. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bil ta postopek odločanja o tem predlogu s sklepom prvostopenjskega sodišča z dne 13. 10. 2015 prekinjen do konca postopka prisilne poravnave nad dolžnikom na predlog dolžnika z dne 12. 10. 2015. 6. Ker prvostopenjsko sodišče v okviru izdaje izpodbijanega sklepa ni odločalo o predlogu za začetek stečajnega postopka, ki ga je vložil upnik Banka X d. d., temveč o podrejenem predlogu samega dolžnika, se tako izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče o začetku stečajnega postopka odločilo, ne da bi presojalo ali obstajajo razlogi za začetek stečajnega postopka. Sodišče je namreč ugotovilo obstoj dejanskih predpostavk iz četrtega odstavka 147. člena ZFPPIPP. Ker je tako prvostopenjsko sodišče o začetku stečajnega postopka sklepalo na podlagi (podrejenega) predloga samega dolžnika, je izhajalo iz domneve insolventnosti dolžnika, ki se ob dolžnikovem predlogu predpostavlja (prvi odstavek 234. člena ZFPPIPP).

7. Ker prvostopenjsko sodišče svoje odločitve ni oprlo na navedbe v predlogu za začetek stečajnega postopka upnika Banka X z dne 25. 8. 2015, je nerelevantno pritožbeno sklicevanje, da dolžniku v postopku ni bilo omogočeno sodelovanje, češ da mu je bil vročen zgolj poziv z dne 26. 8. 2015, ne pa tudi upnikov predlog za začetek stečajnega postopka. Ne glede na neupoštevnost tega pritožbenega očitka pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so takšne trditve tudi neskladne s podatki v spisu St 3997/20015. Iz njih je namreč razvidno, da je bil predlog dolžniku vročen 31. 8. 2015 (vročilnica, pripeta k red. št. 1), pri čemer se ta vročilnica razlikuje od vročilnice, s katerim je bil dolžniku vročen poziv z dne 26. 8. 2015, katerega prejem s strani dolžnika priznava tudi pritožnik (vročilnica, pripeta k red. št. 5). Na to je bil posebej opozorjen dolžnik tudi s pojasnilom sodišča z dne 17. 9. 2015 (red. št. 8).

8. Pritožba je neutemeljena tudi v tistem delu, kolikor jo je mogoče razumeti kot izpodbijanje domneve insolventnosti iz prvega odstavka 234. člena ZFPPIPP. Družbenik dolžnika lahko to domnevo izpodbije samo na ta način, da v pritožbi poda ustrezno trditveno podlago in predloži dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen (četrti odstavek 234. člena ZFPPIPP).

9. Pritožnik je s tem v zvezi podal zgolj trditev, da vrednost premoženja dolžnika presega vrednost njegovih obveznosti, kar naj bi izključevalo njegovo prezadolženost. Pri tem se je skliceval zgolj na cenitveno poročilo sodnega izvedenca F. P. iz julija 2014, ki naj bi ga dolžnik predložil v sam spis. Takšne pomanjkljive trditve pritožnika same po sebi ne zadoščajo za utemeljitev solventnosti dolžnika. Pri tem v smislu trditvene podlage pritožnika ni mogoče obravnavati navedb dolžnika v ugovoru z dne 15. 9. 2015 (red. št. 6) o svoji solventnosti, saj je dolžnik te navedbe naknadno spremenil v okviru predloženega predloga za začetek postopka prisilne poravnave (12. 10. 2015), ko je insolventnost izrecno priznal. Pritožnik bi zato moral konkretizirano podati trditveno podlago, s katero bi utemeljil solventnost dolžnika, kljub drugačnim trditvam samega dolžnika. V tem smislu ostane pritožba povsem nekonkretizirana. Zato ne zadostuje zgolj sklicevanje pritožnika na cenitveno poročilo sodnega izvedenca iz julija 2014, ki ga je predložil dolžnik in, iz katerega izhaja, da je cenilec nepremičnine, ki so v lasti dolžnika, ocenil na vrednost 12.330.000,00 EUR. Zgolj iz cenitve premoženja dolžnika, ki je bila opravljena več kot leto dni pred vloženim predlogom dolžnika za začetek postopka prisilne poravnave, namreč ni mogoče sklepati, da bi bilo to premoženje po tej vrednosti tudi mogoče unovčiti in s tem pokriti vse obveznosti dolžnika.

10. Ob tako pomanjkljivih trditvah in brez ponujenih dokazov pritožnik ni uspel izpodbiti insolventnosti dolžnika, v posledici česar se izkaže njegova pritožba kot neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).