Jedro

Ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za zaključek, da je tožnica z vlaganji v hišo pridobila stvarnopravni zahtevek na temelju določb o originarni pridobitvi lastninske pravice zaradi ustvaritve nove stvari (prim. 22. člen ZTLR). Vendar je tožnica tožbeni zahtevek utemeljevala tudi na določbi prvega odstavka 20. člena ZTLR, ki ureja pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom. Zatrjavala je namreč obstoj dogovora o skupni gradnji (adaptaciji), s ciljem, da postane hiša skupno premoženje zakoncev. V tem delu pritožba utemeljeno očita, da izpodbijana sodba nima razlogov o pravnoposlovni podlagi za pridobitev (so)lastninske pravice. Zakonca se namreč lahko dogovorita, da eden od njiju pridobi solastniški delež z vlaganji v posebno premoženje drugega, ne glede na to, da na podlagi zakona s takimi vlaganji ne bi pridobil (so)lastninske pravice.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 1., 2. in 4. točki izreka, ki se nanaša na odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, v 1. in 3. točki pod točko II. izreka, ki se nanaša na odločitev o podrednem tožbenem zahtevku in v III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu (3. točki izreka, ki se nanaša na odločitev o primarnem tožbenem zahtevku in 2. točki pod točko II izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je lastnica nepremičnine na naslovu V. 5, Š., parc. št. 1113 in 117 (pravilno: 1117) vl. št. 285 k.o. (Š.), do 1/3, izstavitev primerne zemljiškoknjižne listine, ugotovitev, da je lastnica vseh premičnin, ki se nahajajo v hiši na naslovu V. 5, Š., do 1/2 in povrnitev pravdnih stroškov s pripadki.

Prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo zneska 50.000,00 EUR, ugotovitev, da je lastnica vseh premičnin, ki se nahajajo v hiši na naslovu V. 5, Š., do 1/2 in povrnitev pravdnih stroškov s pripadki. Tožnici je naložilo povrnitev toženčevih pravdnih stroškov v znesku 445.028,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.7.2004, v roku 15 dni.

Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04- drugo uradno prečiščeno besedilo) in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo določbo 266. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ, po kateri stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ. Tožničina lastninska pravica je nastala z vlaganji v času obnove nepremičnine v letih 1994-1997, torej pred uveljavitvijo SPZ, zato bi moralo sodišče uporabiti določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR. Po določbah ZTLR je lastninska pravica lahko nastala tudi z vlaganji v tujo nepremičnino, če je zaradi takih vlaganj nastala nova stvar. V takem primeru bi se lahko uporabile določbe 23. člena ZTLR (spojitev) in 24.-26. člena ZTLR (gradnja na tujem svetu). Prvostopenjsko sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava te možnosti sploh ni predvidelo. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja oziroma sploh ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev.

Skladno z določbami ZTLR se je lastninska pravica lahko pridobila z vlaganji, ki so bila tako obsežna, da je nastala nova stvar. Tožbeni zahtevek se je opiral tudi na to pravno podlago, saj so bili za ureditev hiše potrebni veliki posegi: zgornje nadstropje je bilo treba v celoti izdelati, opraviti gradbena in instalacijska dela ter spremeniti spodnji del. Zaradi vlaganj se je vrednost nepremičnine bistveno povečala, tožnica pa je v prenovo hiše vložila vsa svoja sredstva: redne dohodke, sredstva pridobljena s kreditom in sredstva od prodaje stanovanja. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, ali je med pravdnima strankama obstajal dogovor, po katerem bi tožničina vlaganja ustvarjala tudi stvarnopravne učinke. Tožnica je obstoj takšnega dogovora zatrjevala, izpodbijana sodba pa o tem nima razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je zavrnilo kot nepotrebne vse tožničine dokazne predloge ter v celoti in nekritično sprejelo za resnične vse toženčeve trditve, s čimer naj bi grobo kršilo načelo kontradiktornosti. Glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka tožnica meni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo predložene dokaze: prodajno pogodbo za garsonjero, potrdilo o bančnem kreditu in cenilni elaborat, ki vsaj posredno dokazujejo, da je tožnica v hišo vlagala in tudi kakšen je bil njen vložek. Poleg tega je toženec izpovedal, da je bilo v hišo vloženih kakšnih 60.000,00 DEM, pri čemer je bil tožničin vložek kakšnih 10.000,00 DEM. Iz tega po tožničinem mnenju izhaja, da je bil vložek 10.000,00 DEM nesporen in je tožbeni zahtevek vsaj v tem delu utemeljen. Zaključek sodišča, da tožnica ni dokazala, da je v nepremičnino vlagala, je po tožničinem mnenju v nasprotju s samo obrazložitvijo sodbe, da se hiša kot taka ni spremenila, ampak se je z vlaganji povečala zgolj njena vrednost. Sodišču prve stopnje še očita, da je ni zaslišalo, da je po nepotrebnem zavrnilo dokaz z ogledom, ker bi ta dokaz ob primerjavi s cenilnim elaboratom pokazal, kakšna so bila tožničina vlaganja in da glede vlaganj ni popolno zaslišalo toženca in priče. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Stvarnopravni zakonik - SPZ (Ur. l. RS, št. 87/02) je začel veljati dne 1.1.2003 (276. člen SPZ). V prehodni določbi prvega odstavka 266. člena določa, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. SPZ torej ne učinkuje za nazaj in v skladu z načeli pravne države ne posega v stvarne pravice, ki so bile pridobljene pred dnevom njegove uveljevitve. Te pravice ostanejo v veljavi in zaradi uveljavitve SPZ noben imetnik stvarne pravice svoje pravice ne izgubi, četudi je bila pravica pridobljena na pravnih temeljih, ki jih SPZ ne pozna več oziroma na pravnih temeljih, pri katerih se pogoji za pridobitev spreminjajo. Ker v obravnavanem primeru ni bilo zatrjevano niti ugotovljeno, da bi bila sporna vlaganja v nepremičnino opravljena po uveljavitvi SPZ, torej po 1.1.2003, sodišče prve stopnje sprejete odločitve ne bi smelo opreti na določbo 48. člena SPZ, pač pa na predhodno veljavni Zakon o temljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR (Ur. l. SFRJ št. 6/80 z nadaljnjimi spremembami). Na to pritožba utemeljeno opozarja.

Glede problematike vlaganj dela ali/in denarja v času zakonske zveze v nepremičnino, ki je posebno premoženje enega od zakoncev, se je večinska sodna praksa zaradi pomanjkanja specifičnih družinskopravnih določb naslonila na splošna pravila stvarnega prava. Zavzela je stališče, da postane nepremičnina, ki je posebno premoženje enega zakonca, njuno skupno premoženje samo v primeru, ko je vlaganje zakoncev tolikšno, da se stanje in vrednost nepremičnine ekonomsko spremenita v tolikšni meri, da jo lahko štejemo za novo stvar.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za zaključek, da je tožnica z vlaganji v hišo pridobila stvarnopravni zahtevek na temelju določb o originarni pridobitvi lastninske pravice zaradi ustvaritve nove stvari (prim. 22. člen ZTLR). Ocenjuje pa, da je tožnica tožbeni zahtevek utemeljevala tudi na določbi prvega odstavka 20. člena ZTLR, ki ureja pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom. Zatrjavala je namreč obstoj dogovora o skupni gradnji (adaptaciji) s ciljem, da postane hiša skupno premoženje zakoncev (glej drugi in tretji odstavek I. točke tožbe). V tem delu je utemeljen očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o pravnoposlovni podlagi za pridobitev (so)lastninske pravice. Zakonca se namreč lahko dogovorita, da eden od njiju pridobi solastniški delež z vlaganji v posebno premoženje drugega, ne glede na to, da na podlagi zakona s takimi vlaganji ne bi pridobil (so)lastninske pravice. Pomanjkanje razlogov o pravnoodločilnih dejstvih predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi določbe prvega odstavka 354. člena ZPP, pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v

1., 2. in 4. točki izreka, ki se nanaša na odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, v posledici sprejete odločitve pa tudi v 1. in 3. točki pod točko II. izreka, ki se nanaša na odločitev o podrednem tožbenem zahtevku in v III. točki izreka, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem, to je v delu, ki se nanaša na odločitev o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku glede tožničinih stvarnopravnih upravičenj na premičninah, je pritožbeno sodišče, ker ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi predloženega procesnega gradiva odločiti o obstoju dogovora o skupnji gradnji hiše. V primeru, če bo ugotovilo, da takšnega dogovora ni bilo, bo moralo odločiti o obligacijskem (obogatitvenem) zahtevku za povrnitev vlaganj. Glede vlaganj pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja na nespornost vložka

10.000,00 DEM (pri čemer pa je dvomljivo, ali gre za pristno terjatev v tuji valuti). Ni odveč še omeniti, da je tožnica zatrjevala vlaganja v eno hišo, in sicer hišo na naslovu V. 5, Š., medtem ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za dve hiši, št. 4 in št. 89, in tožbeni zahtevek zavrnilo glede dveh parcel, št. 1113 in 1117 vl. št. 285 k.o. Š.. Tudi v tem delu razlogi izpodbijane sodbe niso jasni in jih bo treba dopolniti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega v zvezi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP.