Jedro

Pritožbeno sodišče poudarja, da KZ-1 v 194. členu določa izvršitveno ravnanje "ne daje preživnine", ki ga teorija in sodna praksa praviloma navezujeta na neplačevanje mesečnih obrokov preživnine oziroma neizpolnjevanje dolžnosti preživninskega zavezanca, kot je to določeno z izvršljivim naslovom. Slednje najprej ne more utemeljevati ocene prvostopenjskega sodišča, da ni bilo moč z gotovostjo ugotoviti, da je bil obtoženi zmožen "redno plačevati preživnino" v obdobjih, ki jih je iz izreka izpustilo in to po tistem, ko je ugotovilo, da je bil zmožen plačati preživnino (iz prihrankov), predvsem pa, da tudi v letih, ko so izkazani dohodki, oškodovanki ni plačal niti dela, niti simboličnega zneska, skratka nič. Obdolženi iz naslova preživnine ni praktično plačal ničesar, zato obdobja 13 let tudi ni moč municiozno in formalno drobiti na leta, mesece in določbe izvršilnih predpisov (ZIZ) oziroma zaradi, kot to pravilno poimenuje tožilec, "matematične zagotovitve eksistenčnega minimuma", ko pa je imel obdolženi eksistenčni minimum že dejansko zagotovljen.

Izrek

Ob obravnavanju pritožb se pritožbi državnega tožilca ugodi, izpodbijana sodba se v točki B izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani:

-pod točko A izreka iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo obtožbo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1 na škodo A. A. in po tretjem odstavku 105. člena ZKP oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

-pod točko B izreka je obdolženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1, na škodo B. A. in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 194. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in po četrtem odstavku 95. člena ZKP obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2.Zoper obsodilni del sodbe (točka B izreka) pritožbi vlagata:

-zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP ter zaradi kršitev 2., 14., 21., 22., 23. in 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje in

-državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji.

3.Pritožba državnega tožilca je utemeljena.

4.Državni tožilec uvodoma zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kar v nadaljevanju pritožbe utemeljuje s smiselnimi navedbami o nejasnih in nasprotujočih si razlogih ter posledični kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

5.Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da:

-je za obdolženca obstajala zakonska dolžnost preživljanja oškodovanke po pravnomočni in izvršljivi sodni odločbi od dne 31. 1. 2004 dalje;

-razen treh mesečnih obrokov v začetku leta 2004 ničesar več iz tega naslova ni poravnal;

-je obdolženi v kritičnem času, od 16. 4. 2004 do 25. 8. 2017 (13 let) prejemal denarna sredstva, v času, ko pa jih ni prejemal, pa je nedvomno razpolagal s prihranki, ki bi mu, ob dejstvu, da je bil ves ta čas eksistenčno preskrbljen (prebivanje, hrana, oblačila), omogočali plačilo dolžne preživnine (točka 21 izpodbijane sodbe);

-je upoštevajoč podatke, ki jih je prvostopenjsko sodišče pridobilo v tujini (Združenem kraljestvu), obdolženi v kritičnem času 13 let prejel skupaj 53.583,80 EUR prihodkov, dolžna in zaostala preživnina za oškodovanko pa je v tem obdobju znašala 35.538,81 EUR;

-je obtoženi v obdobju 13 let tudi večkrat potoval, v različne konce sveta (Švica, Združeni Arabski Emirati, Srbija, Hrvaška), ko ni niti zatrjeval, da je tam bival brezplačno, še manj da mi mu relevantno visoke stroške takih potovanj kdo zalagal oziroma daroval (točka 31 izpodbijane sodbe).

V nadaljevanju pa je prvostopenjsko sodišče, kljub navedenim ugotovitvam, iz izreka sodbe izpustilo očitek o izršitvenih ravnanjih v obdobjih od 2007 do 2009 ter od 2011 do 2017, ker je ocenilo, da ni mogoče z gotovostjo trditi, da je bil obdolženi v teh obdobjih objektivno zmožen redno plačevati preživnino oškodovanki. Taka ugotovitev se, glede na prejšnje ugotovitve, v prvi vrsti kaže kot nasprotje v razlogih sodbe, t.j. bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ne kot napačno ugotovljeno dejansko stanje, kot to nadalje izpostavlja tožilec.

6.Pritožbeno sodišče poudarja, da KZ-1 v 194. členu določa izvršitveno ravnanje "ne daje preživnine", ki ga teorija1 in sodna praksa praviloma navezujeta na neplačevanje mesečnih obrokov preživnine oziroma neizpolnjevanje dolžnosti preživninskega zavezanca, kot je to določeno z izvršljivim naslovom. Slednje najprej ne more utemeljevati ocene prvostopenjskega sodišča, da ni bilo moč z gotovostjo ugotoviti, da je bil obtoženi zmožen "redno plačevati preživnino" v obdobjih, ki jih je iz izreka izpustilo in to po tistem, ko je ugotovilo, da je bil zmožen plačati preživnino (iz prihrankov), predvsem pa, da tudi v letih, ko so izkazani dohodki, oškodovanki ni plačal niti dela, niti simboličnega zneska, skratka nič. Obdolženi iz naslova preživnine ni praktično plačal ničesar, zato obdobja 13 let tudi ni moč municiozno in formalno drobiti na leta, mesece in določbe izvršilnih predpisov (ZIZ) oziroma zaradi, kot to pravilno poimenuje tožilec, "matematične zagotovitve eksistenčnega minimuma", ko pa je imel obdolženi eksistenčni minimum že dejansko zagotovljen. Pri tem ni spregledati, da je obdolženi ves ta čas poučeval in nudil tehnično pomoč različnim osebam, širom sveta, vplivnim in premožnim (kot sam navaja), zato ni verjeti, tudi ni nobenega razloga, da bi bil opisan angažma obdolženca "pro bono". Če ne drugače, bi bil obdolženec, upoštevajoč preživninsko dolžnost, dolžan svoje storitve zaračunati.

7.Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ima vselej za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih navedb zagovornika ni opredeljevalo, razen očitka o zastaranju kazenskega pregona, procesni predpostavki kazenskega pregona, ki bi, če bi se izkazala za utemeljeno, preprečevala nadaljevanje kazenskega pregona. V skladu s tretjim odstavkom 90. člena KZ-1, v primerih kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, družino in mladino, storjenih proti mladoletni osebi, rok za zastaranje kazenskega pregona ni vezan na čas storitve kaznivega dejanja, ampak na oškodovančevo polnoletnost. Oškodovanka je rojena 1. 7. 2002 in je dopolnila 18 let 1. 7. 2020, kar pomeni, da bo v skladu s 5. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastaranje kazenskega pregona nastopilo 1. 7. 2026.

8.Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve in o zadevi vnovič odločilo. Pri tem bo kritično presodilo zbrano dokazno gradivo in se jasno in nedvoumno opredelilo do zakonskih znakov predmetnega kaznivega dejanja.

-------------------------------

1Filipčič K., Novak B.. člen 194, r. št. 18, v: Korošec D., Filipič K. in Zdolšek S. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela KZ-1, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju: VZKPD KZ-1).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 90, 90/3, 194 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.