Jedro

Tožena stranka je tožniku podala redno odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi dveh kršitev pogodbenih obveznosti z delovnega razmerja, in sicer mu je očitala, da je v določenih dneh spal na delovnem mestu, namesto da bi opravljal dodeljeno delo košnje trave. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni podan, saj so kršitve, ki se tožniku očitajo, neposredna posledica njegovega bolezenskega stanja, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 336,72 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 7. 2014 nezakonita (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17. 7. 2014, temveč je trajalo do 2. 7. 2015 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika za čas od 18. 7. 2014 do 2. 7. 2015 prijavi v socialno zavarovanje in mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom mesečnega nadomestila plače v znesku 864,78 EUR bruto, od katerega mora plačati davke in prispevke ter vsakokratni mesečni neto znesek nadomestila plačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec. Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. v mesecu za pretekli mesec, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo denarnega povračila v višini 7.783,02 EUR bruto, od katerega je dolžna plačati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost ter nato tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (še za 7.434,82 EUR s pripadki) pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo obračun in plačilo regresov za letni dopust za leta od 2009 do 2014, v zneskih, ki so navedeni v izreku sodbe, plačilo akontacije dohodnine ter izplačilo neto zneskov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v letu dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakega 1. 7. v posamičnem letu pa je zavrnilo (V. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povračilo 1.134,62 EUR tožnikovih stroškov (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Izpodbijani sodbi očita, da v njej niso bili ocenjeni vsi izvedeni dokazi skupaj in v medsebojni povezanosti (8. člen ZPP), izostala pa je dokazna ocena izpovedi zaslišanih prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do stališč, ki jih je podala v vlogi 4. 5. 2015, saj ni obravnavalo pripomb tožene stranke in jih tudi ni argumentirano zavrnilo. Meni, da v zadevi ne gre za ugotavljanje obdolženčeve kazenske odgovornosti in ugotavljanj oblike tožnikove krivde, saj tožena stranka tožniku ne očita kaznivega dejanja in odgovornosti zanj, temveč le kršitev njegovih delovnih obveznosti, zaradi katerih mu je redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sklepanje, da tožniku ni moč očitati hujše krivdne kršitve pogodbe o zaposlitvi, ker ni imel v oblasti svojega ravnanja, ko je na delovnem mestu in zadolžitvah spal, je po mnenju tožene stranke napačno. Dalje navaja, da v sodbi ni ocene tožnikovega pisnega zagovora iz postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, iz katerega izhaja priznanje očitanih kršitev. Meni, da je tožnikovo sklicevanje na zdravstveno stanje le iskanje opravičila in prošnja za milejši ukrep. Izpodbijano sodbo graja, saj naj bi v njej izostala ocena izpovedi priče A.A., v sodbi pa naj bi manjkala tudi ocena izvida dr. B.B. z dne 30. 7. 2014 in ocena njene izpovedi, podane na obravnavi. Meni, da iz njene izpovedi in navedenega izvida ne sledi, da bi tožnik zbolel za kakšno psihično boleznijo, temveč le, da je tožnik preprostejša oseba z nižjimi inteligenčnimi in osebnostnimi sposobnosti, ter da je v dobri fazi vedel, da ne sme spati na delovnem mestu. Sklicuje se tudi na del izpovedi, iz katere izhaja, da si je tožnik pri pojavljanju dipsomatskega vedenja pomagal z alkoholom, kar po mnenju tožene stranke pomeni, da se je v stanje, v katerem je storil kršitve, tožnik spravil sam. Glede vsega navedenega zatrjuje bistvene kršitve ZPP, ki so neposredno vplivale na pravilno ugotovitev dejstev, zato se je sodišče prve stopnje napačno naslonilo na mnenje izvedenke. Navaja, da se pojem krivdne odgovornosti delavca za kršitve delovnega procesa razlaga širše od krivdne odgovornosti za dogodek po kazenskih predpisih. Meni, da je krivdna odgovornost tožnika že v tem, da tožene stranke ni obvestil o svojem zdravstvenem stanju, ki povzroča hujše kršitve delovnih obveznosti, saj mora delavec delodajalca zaradi organizacije delovnega procesa obveščati o zdravstvenem stanju, če to vpliva na delovno sposobnost delavca. Sklicuje se na tožbo, v kateri tožnik ni zatrjeval, da tega ne bi mogel, niti da bi o svojem zdravstvenem stanju obvestil toženo stranko. Kot nepravilno graja odločitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj je do odpovedi po njenem mnenju prišlo zaradi dejstev in okoliščin, ki so povsem v sferi in obvladovanju tožnika. Če se je kršitev pokazala kot posledica tožnikovega zdravstvenega stanja, ker ima tako naravo bolezni, zaradi katere ni sposoben razumeti svojih dejanj in ne imeti v oblasti svojega ravnanja, to po prepričanju tožene stranke pomeni, da tožnik ne more opravljati zadolžitev iz pogodbe o zaposlitvi. Pove, da je tožnik nesposoben za delo in bi svojo delovno nezmožnost moral urediti prek predpisov v zdravstvenem in pokojninskem zavarovanju nemudoma potem, ko so se zdravstvene težave pojavile, ne pa potem, ko se je tožnikovo zdravstveno stanje izkazalo prek hujše kršitve delovne obveznosti. Navaja, da sodba nima razlogov niti za dejstva za zakonske stanove člena 118 ZDR-1, pri čemer ima tožena stranka interes po zaposlenem psihično zdravem delavcu, zato graja odločitev, da se tožniku prisodi denarno nadomestilo iz 118. člena ZDR-1. Trdi, da nadaljevanje delovnega razmerja med bolnim tožnikom in toženo stranko, ki ima interes po psihično zdravem delavcu, res ni mogoče, vendar pa te nezmožnosti ni povzročila tožena stranka niti z nezakonito odpovedjo, temveč je vzrok za to izključno tožnikovo zdravstveno stanje. Glede na navedeno meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo uporabiti določbe 118. člena ZDR-1, niti v sodbi o tem ni razlogov, zato meni, da je sodba vključno z izrekom o stroških nepravilna in nezakonita. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje, toženi stranki pa se v celoti prisodi priglašene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka toženi stranki. Svoje stališče, da je pritožba neutemeljena, utemeljuje z razlago, da v obravnavanem primeru ni šlo za ugotavljanje kazenske odgovornosti oziroma krivde, temveč civilne odgovornosti za kršitev delovnih obveznosti skladno z OZ, na katerega subsidiarno napotuje Zakon o delovnih razmerjih. Nasprotuje pritožbeni navedbi, da v sodbi manjka ocena izvida in izpovedi dr. B.B., saj sta bila podlaga za imenovanje sodne izvedenke psihiatrične stroke. Pove, da so irelevantne izpovedi zaslišanih prič glede na zaključke izvedenke, da tožnik v kritičnih trenutkih ni imel intelektualnega ali voljnega potenciala preprečiti spanje. Trdi, da so navedbe tožene stranke, da je tožnik o zdravstvenih težavah ni obvestil, prepozne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki je bila tožniku podana 2. 7. 2014 zaradi dveh kršitev pogodbenih obveznosti z delovnega razmerja, in sicer, da je 23. 5. 2014 in 4. 6. 2014 spal na začetku vrste poleg ugasnjene kosilnice, namesto da bi opravljal dodeljeno delo košnje trave. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1) ni podan, saj so kršitve, ki se tožniku očitajo, neposredna posledica njegovega bolezenskega stanja, zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je ravnal naklepno ali iz hude malomarnosti.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodne izvedenke psihiatrične stroke dr. C.C. z dne 14. 4. 2015 pravilno ugotovilo, da tožnik zaradi svojega bolezenskega stanja 23. 5. 2014 in 4. 6. 2014, ko je spal na delovnem mestu, ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja in ni hotel kršiti pogodbenih in drugih obveznosti, torej ni bil razsoden, zaradi česar mu ni mogoče očitati kršitev njegovih delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja niti iz malomarnosti. Posledično je pravilna ugotovitev, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem zadnjega naroka za glavno obravnavo 2. 7. 2015, tožniku pa za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prisodilo reparacijo in denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v višini 9 mesečnih plač v skupnem znesku 7.783,02 EUR bruto. Tožniku je pravilno prisodilo tudi plačilo neizplačanih regresov za letni dopust za leta 2009 do 2014 v višini minimalne plače v posameznem letu s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj se pravici do regresa delavec ne more pravno veljavno odpovedati.

8. Tožena stranka s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh izvedenih dokazov vsakega skupaj (pravilno: posebej) in v medsebojni povezanosti, zatrjuje kršitev 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi, po presoji pritožbenega sodišča, dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Kot določa ZPP v 8. členu, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo pravno odločilna dejstva za relevantno dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku. V kolikor pritožba ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka s tem, da se ni opredelilo do pripomb tožene stranke na podano mnenje sodne izvedenke. Tožena stranka je v vlogi z dne 4. 5. 2015 podala pripombe na izvedensko mnenje sodne izvedenke dr. C.C., ki pa je na navedene pripombe odgovorila z odgovorom na pripombe tožene stranke z dne 19. 5. 2015, ki je bil toženi stranki vročen 26. 5. 2015. Tožena stranka na navedeni odgovor sodne izvedenke ni podala pripomb niti pisno niti ustno na zapisnik na naroku za glavno obravnavo 2. 7. 2015. Na tem naroku je sodišče prve stopnje zaslišalo sodno izvedenko dr. C.C., tožena stranka pa ji je imela možnost postavljati vprašanja, kar je tudi storila. Po končanem zaslišanju sodne izvedenke oziroma ob koncu glavne obravnave tožena stranka ni uveljavljala kršitev določb ZPP. Po 286.b členu ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, kršitve, na katere se sklicuje pozneje, tudi v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Sodišču prve stopnje se ni bilo treba posebej opredeljevati do pripomb tožene stranke na izvedensko mnenje, saj je nanje odgovorila že sodna izvedenka, tožena stranka pa na ta odgovor pripomb ni podala.

10. V predmetni zadevi je bistveno, da tožnik zaradi svojega zdravstvenega stanja ni mogel razumeti oziroma imeti v oblasti svojega ravnanja, zaradi česar mu ni mogoče očitati, da je kriv za storjeni kršitvi (spanje med delovnim časom). Pritožba zmotno nasprotuje takemu pravnemu stališču s trditvami, da se pri postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne presoja krivde kot v kazenskem postopku. Po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je treba ugotoviti tudi, kakšen je subjektivni odnos delavca do očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pri redni odpovedi iz krivdnih razlogov se sicer ne zahteva naklep v smislu voljne in zavestne sestavine glede očitane kršitve, niti huda malomarnost, vendar pa v primeru, da delavec zaradi psihičnih težav ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja, zanj ne more biti odgovoren, zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne more biti zakonita (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 203/2014 z dne 15. 12. 2014 ter sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 20/2014 z dne 19. 3. 2014 in opr. št. Pdp 1002/2012 z dne 5. 12. 2012).

11. Ker je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker tožnik za očitane kršitve ne more biti odgovoren, se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati do izpovedi priče A.A. Priča je izpovedovala o tožnikovem kršenju pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, vendar to ni pravno pomembno glede na ugotovitev o tožnikovem psihičnem stanju, ki je izključilo njegovo odgovornost za v odpovedi očitani kršitvi. Pritožba ima sicer prav, da se sodišče ni posebej opredelilo do pisnega zagovora tožnika ter izvida in izpovedi tožnikove lečeče psihiatrinje B.B., vendar to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivalo. V svojem pisnem zagovoru je tožnik res povedal, da je očitani kršitvi storil in da ju obžaluje, vendar pa je v nadaljevanju pojasnil, da je spal na delovnem mestu zaradi slabega počutja, navedel pa je tudi nekatere okoliščine v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem in dolgoletne psihične težave. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je tožnik v zagovoru le iskal opravičilo za krivdno kršitev in prosil za milejši ukrep, saj je sodna izvedenka potrdila tožnikove trditve o tem, da je zaspal zaradi svojega zdravstvenega stanja. Tudi izvid in pričanje tožnikove psihiatrinje dr. B.B. ne potrjujeta trditev tožene stranke, da je tožnik kriv za kršitvi, ki se mu očitata v redni odpovedi. Iz izvida in izpovedi tožnikove psihiatrinje je razvidno, da je imel tožnik psihične težave in slabše prilagoditvene sposobnosti ter da je bila njegova presoja lahko zamračena zaradi napadov anksioznosti oziroma, da se zaradi njih ne more kontrolirati. Prav na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno postavilo izvedenko psihiatrične stroke, ki je ugotovila, da je bil tožnik v času očitanih kršitev res v takem psihičnem stanju, da ni mogel ravnati drugače, kot je ravnal (izklopil kosilnico in poleg nje zaspal).

12. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na navedbo dr. B.B., da si je tožnik pri pojavljanju dipsomatskega vedenja pomagal z alkoholom, zaradi česar meni, da se je tožnik sam spravil v stanje, v katerem je storil kršitvi. Ker se tožniku v odpovedi ni očitalo, da bi bil v času storjenih kršitev pod vplivom alkohola, niti ni tega tožena stranka pravočasno zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje, gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za pritožbeno navedbo tožene stranke, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita, ker je tožnik o svojem zdravstvenem stanju ni obvestil. Tožena stranka bi morala izkazati, da teh trditev brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, česar ni storila, zato se do njih pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

13. Pritožbene navedbe v smeri, da tožnik ni sposoben opravljati zadolžitev iz pogodbe o zaposlitvi, so za odločitev v zadevi pravno nepomembne, saj je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost podane redne odpovedi iz krivdnega razloga in ne zakonitosti redne odpovedi iz razloga nesposobnosti.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku glede denarnega povračila iz 118. člena ZDR‑1. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja, ki mu je onemogočalo drugačno ravnanje in tako ni odgovoren za očitani kršitvi, je utemeljeno ugodilo zahtevku tožnika za sodno razvezo, posledica sodne razveze pa je obveznost plačila ustreznega denarnega povračila. Namen tega denarnega povračila je, da nadomesti vrnitev na delo (reintegracijo), zato je napačno sklepanje tožene stranke, da na njeno obveznost plačila povračila vpliva razlog za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Plačilo denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 ni posledica nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, temveč je posledica sodne razveze, do katere je v predmetni zadevi prišlo, saj je tožnik postavil takšen tožbeni zahtevek. Predlagani sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi pa tožena stranka ni nasprotovala niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti ji ne nasprotuje v pritožbi.

15. Tožena stranka glede odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na višino odmerjenega denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1, in v delu, ki se nanaša na prisojene regrese za letni dopust, v pritožbi ne podaja nobenih konkretnih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus navedenih odločitev in ugotovilo, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o višini denarnega povračila na podlagi 118. člena ZDR-1 pravilno upoštevalo trajanje delovne dobe tožnika pri toženi stranki (9 let), da je bil v času zadnje obravnave še vedno brezposeln ter da je glede na starost in priznano tretjo kategorijo invalidnosti težje zaposljiva oseba. V zvezi s prisojenimi regresi za letni dopust je sodišče prve stopnje s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-63/03-19 z dne 2. 2. 2005 zavzelo pravilno stališče, da se tožnik pravici do regresov za letni dopust ni odpovedal. 16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti njegove stroške pritožbenega postopka. Tožniku je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 v povezavi s 36. členom Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT) v višini 256,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR in 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 60,72 EUR. Višjih priglašenih stroškov mu pritožbeno sodišče ni priznalo, ker nimajo podlage v ZOdvT. Tožena stranka je tako dolžna tožniku v roku 8 dni na transakcijski račun plačnika brezplačne pravne pomoči za tožnika, tj. Delovnega sodišča v Kopru, št. ..., povrniti stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 336,72 EUR, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (9. dan) do plačila.