10. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž., na seji senata dne 29. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 667/2004 z dne 2. 2. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VI P 257/1997 z dne 2. 2. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je pritožnici, v pravdnem postopku toženi stranki, naložilo plačilo denarnega zneska. Ugotovilo je, da je imela tožeča stranka poleg poslovnega prostora v pritličju in v prvem nadstropju v najemu tudi dva prostora v podstrešnem delu stanovanjske hiše in da je zanju plačevala najemnino, čeprav je navedena prostora določeno obdobje uporabljala tožena stranka. Sodišče je zato štelo, da je bila tožena stranka na ta način neupravičeno obogatena. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

2.Pritožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. Navaja, da podstrešna prostora nista dostopna neposredno iz poslovnega prostora, temveč je do njiju mogoče priti le skozi drug vhod v isti stavbi, kjer so stanovanja. Nacionaliziran naj bi bil le poslovni prostor, ne pa tudi stanovanjski del stavbe, zato naj občina spornih prostorov sploh ne bi mogla dati v najem. V ustavni pritožbi zatrjuje kršitve Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ter 14., 15., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave. Sodišču očita, da ni ugotavljalo, ali sporna prostora sodita v najeto površino. V nasprotju z načelom kontradiktornosti naj ne bi sprejelo nobenega izmed dokazov, predloženih z njene strani, hkrati pa naj bi nekritično in v celoti sledilo enostranskim in za obravnavano zadevo nepomembnim dokazom tožeče stranke. Meni, da je sodišče dolžno podati svoja pravna naziranja in na ustnih obravnavah razčistiti sporna vprašanja. V obravnavani zadevi naj ji sodišče ne bi dalo možnosti vplivati na potek postopka in naj bi okoliščine, na katere je opozarjala, molče prezrlo ter se do njih opredelilo šele v sodbi po preteku devetih let. Tudi ustaljena praksa Evropskega sodišča za človekove pravice naj bi štela, da gre za kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP v vsakem primeru, ko stranka ni že vnaprej seznanjena s stališčem neodvisnega sodnika in zato nima možnosti z argumenti vplivati na odločitev sodišča. Trdi, da je sodišče odločalo arbitrarno. Pravica do pritožbe naj bi ji bila kršena s pomanjkljivo obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje. V dokaznem sklepu naj bi sodišče zapisalo, da je vpogledalo v dokaze – priloge, označene od A2 do A38 ter od B1do B7. Ker so ti dokazi v spisu in ne v sodbi, naj se pritožnica v pritožbi do njih ne bi mogla opredeliti. Višjemu sodišču očita, da je dopis, ki ga je priložila pritožbi, zmotno štelo za nov dokaz. Z očitkom, da je vse njene dokaze sodišče neargumentirano zavrnilo, dokazov nasprotne stranke pa sprejelo, pritožnica utemeljuje tudi kršitev pravice do nepristranskega sojenja. Takšno sojenje, ki je trajalo 9 let, naj bi žalilo tudi njeno človeško dostojanstvo. Sodišče naj bi z izpodbijano sodbo spornima prostoroma priznalo status poslovnih prostorov in s tem posredno spremenilo obseg predmeta dedovanja, določenega s pravnomočnimi zapuščinskimi sklepi, s tem pa poseglo v njeno pravico do zasebne lastnine in dedovanja.

B.

3.Navedbe pritožnice, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

4.Ker je vsebina prvega odstavka 6. člena EKČP zajeta v 22. in 23. členu Ustave, je Ustavno sodišče očitek o kršitvi te konvencijske pravice presojalo v okviru zatrjevanih kršitev ustavnih pravic. Ena temeljnih pravic, ki izhaja iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave), je pravica do izjave. Za zagotovitev kontradiktornega postopka je bistveno, da ima stranka pravico, da se izjavi, tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, tudi opredeli. Da stranka lahko izkoristi pravico do izjave, mora biti seznanjena s tem, katera dejstva bo sodišče štelo kot pravno odločilna za odločitev v zadevi.[1] Pritožnica pa ne zatrjuje, da ni bila seznanjena dejstvi, za katera je sodišče menilo, da so v sporu pravno relevantna, pač pa zgolj, da je sodišče na glavnih obravnavah sporna vprašanja pustilo nerazrešena, do okoliščin, na katere je opozarjala, pa se je opredelilo šele v sodbi. S takšnimi navedbami pa pritožnica ni izkazala, da bi sodišče prekršilo dolžnosti, ki izhajajo iz načela materialnega procesnega vodstva.

5.Tudi trditev pritožnice, da sodišče ni sprejelo dokazov, ki jih je predlagala, ne drži. Iz dokaznega sklepa je razvidno, da sodišče ni zavrnilo nobenega izmed predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje se res ni izrecno opredelilo do vsakega posameznega dokaza, vendar je iz obrazložitve sodbe razvidno, da se je sodišče z njimi seznanilo in jih obravnavalo. Ne glede na to pa je to zatrjevano pomanjkljivost odpravilo pritožbeno sodišče, ki je izčrpno in razumno obrazložilo, zakaj posamezni dokazi ne bi mogli vplivati na odločitev, kot tudi, da odločitev ne posega v zadeve, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno v denacionalizacijskem in zapuščinskem postopku. Pritožničino nezadovoljstvo, ker sta sodišči iz njenih trditev o dejstvih izpeljali drugačen sklep kot ona sama, pa zatrjevane kršitve tega procesnega jamstva ne more utemeljiti.

6.Kršitev 22. člena Ustave pritožnica utemeljuje tudi z očitkom, da sta sodišči odločili arbitrarno. Oceno arbitrarnega ravnanja bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Sodišči sta namreč razumno obrazložili svoje stališče, da je tožena stranka sporna prostora uporabljala na podlagi najemne pogodbe in da je bila pritožnica z uporabo prostorov, za katere je najemnino plačevala tožeča stranka, neupravičeno obogatena.

7.Očitka o kršitvah 15. in 23. člena Ustave sta pavšalna, zato se Ustavno sodišče do njiju ni moglo opredeliti. Zgolj navedba, da je sodišče vse njene dokaze neargumentirano zavrnilo, dokaze nasprotne stranke pa sprejelo, za sklep o kršitvi pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena in četrtega odstavka 15. člena Ustave ne zadostuje.

8.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 25. člena Ustave, vendar očitek ni utemeljen. Meni, da ji je pomanjkljiva obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje onemogočila učinkovito uveljaviti pravico do pravnega sredstva. Zahteva po obrazloženosti odločbe sodišča izhaja že iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih stališč stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nepomembna. Kot ugotavlja že pritožnica, je sodišče štelo za odločilno dejstvo, da je tožeča stranka na podlagi najemne pogodbe zasedala tudi sporna prostora in zanju plačevala najemnino. Zato se sodišče ni bilo dolžno spuščati v vprašanje, ali je bila občina navedena prostora sploh upravičena oddajati. Ne glede na to pa pritožnica v ustavni pritožbi celo sama pove, da se je sodišče do okoliščin, na katere je opozarjala med postopkom, dokončno opredelilo v sodbi. Kršitev pravice do pritožbe pritožnica vidi tudi v odločitvi Višjega sodišča, da je dopis Mestne občine Ljubljana nov dokaz po prvem odstavku 337. člena ZPP, ki ga zato ni moglo upoštevati. Sodišču po vsebini očita nepravilno uporabo procesnega prava, ki pa sama po sebi ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem.

9.Glede očitka, da je sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu posamezne dokaze označilo le s črko in številko, ne pa tudi opisno, je treba upoštevati, da se lahko po prvem odstavku 51. člena ZUstS ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpana (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Iz pritožbe, ki jo je pritožnica priložila ustavni pritožbi, je razvidno, da očitane kršitve v sodnem postopku ni uveljavljala, kar pomeni, da materialno ni izčrpala pravnih sredstev. Zato te kršitve ne more uveljavljati v postopku z ustavno pritožbo.

10.Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Kršitev te pravice bi bila podana v primeru, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo stališče. Stališče v izpodbijanih sodbah, po katerem je pritožnica, ki je sporna prostora uporabljala, najemnino zanju pa je na podlagi najemne pogodbe plačevala tožeča stranka, neupravičeno obogatena, ni takšno. Kot je pojasnilo že Višje sodišče, pritožnica tudi zmotno meni, da izpodbijana odločitev posega v pravnomočne sklepe o denacionalizaciji in o dedovanju.

11.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

[1] Obveznost sodišča, da stranke seznani s pravno relevantnimi dejstvi v sporu, neposredno izhaja tudi iz določbe 285. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP).