Jedro

Nižji sodišči sta z odločitvijo, da je tožnikova ugotovljena terjatev prenehala zaradi pobota, zmotno uporabili 4. točko 341. člena ZOR. Po tej določbi odškodninska terjatev za škodo, storjeno z okvaro zdravja, ne more prenehati s pobotom.

Nižji sodišči sta pravilno ocenili, da za odločitev o višini pravične odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni treba pridobiti še mnenja psihiatra.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o premoženjski škodi, zavrže. Sicer se reviziji delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se glasi: „Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi, druga točka sodbe sodišča prve stopnje (glede ugotovitve obstoja terjatve tožene stranke) se razveljavi in se pobotni ugovor tožene stranke zavrže. Prva in tretja točka sodbe sodišča prve stopnje pa se spremenita tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.“ V ostalem se revizija zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji tožnikova terjatev do toženca v višini 600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je ugotovilo, da obstojita toženčevi terjatvi do tožnika v višini 633,03 EUR in 87,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ju je toženec uveljavljal zaradi pobota. Zato je terjatve pobotalo in tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 38.015,33 EUR v celoti zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sodbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sta sodišči, s tem ko sta ugotovili obstoj toženčeve terjatve do tožnika, zmotno uporabili materialno pravo. Glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za nepremoženjsko škodo navaja, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine (v višini 200 EUR) in za strah (v višini 400 EUR) prenizka in da je bil nepravilno zavrnjen zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče bi moralo zaslišati izvedenca medicinske stroke, ker je tožnik ugovarjal njegovemu mnenju glede trajanja bolečin. Poleg tega bi moralo sodišče ugoditi tožnikovemu dokaznemu predlogu za določitev izvedenca psihiatrične stroke. Tožnik je pojasnil, da lahko le psihiater ugotovi intenzivnost strahu in psihične posledice dogodka v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nazadnje tožnik trdi, da sta sodišči nepravilno zavrnili tudi zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo.

4. Toženec v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo ni dovoljena. Revizija je utemeljena v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja toženčeve terjatve, ki jo je uveljavljal zaradi pobota in v delu, s katerim je bil zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 600 EUR. Sicer je revizija neutemeljena.

O reviziji proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo

7. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR. Predmet revizijskega postopka sta odločitvi o zahtevku za odškodnino zaradi nepremoženjske škode (v višini 35.887,14 EUR) in premoženjske škode (v višini 2.128,19 EUR). Ta dva zahtevka se ne opirata na isto pravno in dejansko podlago, zato se po drugem odstavku 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP upošteva kot vrednost spornega predmeta, od katerega je odvisna dovoljenost revizije, vrednost vsakega posameznega zahtevka. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede premoženjske škode ne presega 4.172,92 EUR, tožnikova revizija proti temu delu odločitve ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O reviziji v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja toženčeve terjatve do tožnika in na odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 600 EUR

8. Nižji sodišči sta z odločitvijo, da je tožnikova ugotovljena terjatev v višini 600 EUR (odškodnina za telesne bolečine in strah) prenehala zaradi pobota, zmotno uporabili 4. točko 341. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Po tej določbi odškodninska terjatev za škodo, storjeno z okvaro zdravja, ne more prenehati s pobotom. Zaradi tega je bilo treba razveljaviti drugo točko (ugotovitev obstoja toženčeve terjatve) in toženčev pobotni ugovor zavreči, ker ni dopusten. Prav tako je bilo treba spremeniti prvo in tretjo točko sodbe sodišča prve stopnje tako, da je toženec tožniku dolžan plačati odškodnino v višini 600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

O neutemeljenosti revizije

9. Ker se z revizijo izpodbija sodba sodišča druge stopnje, v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa. Ker tožnik v pritožbi ni zatrjeval, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati izvedenca medicinske stroke, revizijsko sodišče tega očitka ni upoštevalo.

10. Tožnikov očitek, da sta nižji sodišči zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker nista ugodili dokaznemu predlogu za določitev izvedenca psihiatrične stroke, ni utemeljen.

11. Nižji sodišči sta pri odločitvi, da je tožnik utrpel zmeren strah, upoštevali tako ugotovitev, da je vsakega povprečnega človeka strah puške (tudi če se uporabi le kot sredstvo za pretepanje), kot to, da je takoj po dogodku iz stanovanja neovirano odšel in se je kasneje večkrat vrnil po svoje stvari. Ker je tudi izvedenec medicinske stroke potrdil, da je pri določitvi stopnje strahu treba upoštevati navedene okoliščine, sta nižji sodišči pravilno ocenili, da za odločitev o višini pravične odškodnine za strah ni bilo treba pridobiti še mnenja psihiatra.

12. Tožnik je predlagal določitev izvedenca psihiatrične stroke tudi zaradi ugotovitve duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ker mu je toženčev napad povzročil psihične posledice in sanje o grožnjah s puško. Za prisoditev pravične denarne odškodnine za to vrsto škode bi moral tožnik v skladu z 200. členom ZOR dokazati, da so omejene njegove življenjske aktivnosti, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal v prihodnosti. Nižji sodišči sta ugotovili, da poškodba ni pustila trajnih fizičnih posledic. Prav tako sta ugotovili, da tožnik ni bil še nikoli zaposlen in da se zaradi dogodka odnosi med pravdnima strankama, ki so bili od nekdaj izjemno konfliktni, niso nič spremenili. Do teh ugotovitev sta prišli na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke kot tudi na podlagi ocene izpovedi obeh pravdnih strank, ki sta opisali pogoste verbalne in fizične medsebojne obračune. Ker tožnik drugih omejitev življenjske aktivnosti ni zatrjeval, se revizijsko sodišče strinja z oceno, da za odločitev o tovrstnih duševnih bolečinah mnenje psihiatra ni bilo potrebno. Prav tako pritrjuje ugotovitvi nižjih sodišč, da dogodek ni povzročil pravno priznane škode v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti.

13. Nazadnje ni mogoče pritrditi tožnikovemu stališču, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina za nepremoženjsko škodo. Iz sodb nižjih sodišč izhaja, da sta pri odmeri odškodnine ustrezno in pravilno upoštevali vse okoliščine primera (intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter neugodnosti v času zdravljenja in stopnjo strahu) in prisodili odškodnino, ki je primerljiva z drugimi podobnimi primeri.

14. Ker je tožnik z revizijo uspel le s sorazmerno majhnim delom in zaradi tega niso nastali nobeni posebni stroški, je revizijsko sodišče odločilo, da krije sam svoje stroške revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec ni zahteval povrnitve stroškov za odgovor na revizijo.