Jedro

V prekrškovnem postopku je o cestnoprometnih prekrških, kjer ne nastane posledica z materialno škodo in telesnimi poškodbami, praviloma edini dokaz na strani vlagateljice obdolžilnega predloga neposredna ugotovitev policista, ki je prekršek obravnaval, zaradi česar je v takšni zadevi ključen dokaz izpovedba policista, ki je prekršek neposredno zaznal oziroma ga obravnaval.

Izrek

I. Pritožba predlagateljice postopka o prekršku, Postaje prometne policije Maribor, se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo postopek o prekršku zoper obdolženega G.A. zaradi suma storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), ki bi ga naj obdolženi storil s tem, da je dne 10. 7. 2012 ob 15.00 uri kot voznik osebnega avtomobila, reg. št. MB DT-651, na regionalni cesti v naselju Radizel vozil s hitrostjo 95 km/h, oziroma ob upoštevanju tolerance v korist obdolženca 90 km/h, čeprav je hitrost na cesti v naselju s splošnim predpisom omejena na 50 km/h in tako prekoračil dovoljeno hitrost vožnje v naseljenem kraju za 40 km/h, iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavilo, ker ni dokazano, da je obdolženec storil prekršek.

2. Predlagateljica postopka o prekršku, Postaja prometne policije Maribor, v pravočasni pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča o ustavitvi postopka o prekršku, ki temelji izključno na dejstvu, da se policist M.Č. dne 9. 6. 2014 na zaslišanju ni spominjal konkretnega postopka in ne kršitelja. Policist M.Č. je v času od 10. 7. 2012 pa do 9. 6. 2014 obravnaval 918 različnih kršiteljev cestnoprometnih predpisov, od tega 456 zaradi prekoračitve največje dovoljene hitrosti. Povsem razumljivo je torej, da se policist ob takšnem številu obravnavanih kršitev na zaslišanju ne spomni vseh podrobnosti o obravnavanem dogodku. Da je obdolženec dne 10. 7. 2012 v naselju Radizel prekoračil največjo dovoljeno hitrost vožnje, izhaja tako iz zapisnika o opravljenih meritvah z laserskim merilnikom hitrosti, ki je priloga obdolžilnemu predlogu, kakor tudi iz poročila o opravljenem delu policista M.Č. za dne 10. 7. 2012. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe, pritožbene navedbe pritožnice zavrača kot neutemeljene. V celoti se pridružuje razlogom izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, ki je v točkah 4, 5 in 6 obrazložitve navedlo utemeljene razloge za odločitev, da se postopek zaradi suma storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP zoper obdolženega ustavi iz razloga po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker ni dokazano, da je obdolženec storil očitani mu prekršek.

5. V prekrškovnem postopku je o cestnoprometnih prekrških, kjer ne nastane posledica z materialno škodo in telesnimi poškodbami, praviloma edini dokaz na strani vlagateljice obdolžilnega predloga neposredna ugotovitev policista, ki je prekršek obravnaval, zaradi česar je v takšni zadevi ključen dokaz izpovedba policista, ki je prekršek neposredno zaznal oziroma ga obravnaval. Iz strokovnega vidika je zato nesprejemljivo, da se takšna odločilna priča, ki predlaga sankcioniranje določene osebe zaradi storitve cestnoprometnega prekrška, okoliščin le-tega in identitete voznika ne spominja, saj je to v izvedenem dokaznem postopku ključno. Razumljivo je, da se posamezni policist zaradi obravnavanja velikega števila podobnih prekrškov, okoliščin posameznega prekrška ne spominja več, vendar je zato dolžan ključne dokaze zavarovati (z nastavitvijo ustrezne evidence, z zapiski, s fotografijo, itd.) tako, da jih lahko v dokaznem postopku pred sodišči reproducira. Pritožba se sicer sklicuje na poročilo o opravljenem delu policista M.Č. za dne 10. 7. 2012, ki pa prvostopnemu sodišču ni bilo predstavljeno, oziroma se policist v postopku zaslišan kot priča nanj ni skliceval, očitno pa tudi je, da se pred zaslišanjem z vsebino tega poročila tudi sam ni seznanil. Sodba o prekršku lahko temelji izključno na dokazih, ki so bili izvedeni na sodišču, kar v primeru, ko obdolženec v zagovoru storitve očitanega mu prekrška ne priznava, pomeni, da je tisti policist, ki je prekršek obravnaval, edini, ki lahko pred sodiščem na podlagi svojih neposrednih službenih ugotovitev ta dokaz ponudi, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo storjeno. Zgolj list evidenčne knjižice laserskega merilnika hitrosti, iz katerega izhaja zapis o rezultatu meritve izmerjene hitrosti obdolženčevega vozila, sam po sebi ni zadosten dokaz (tudi nima značaja javne listine) in ne more nuditi podlage za zaključek, da je obdolženi storil očitani mu prekršek, in da je zanj odgovoren.

6. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnice na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.