Jedro

Morebitno sklepanje, da interni Pravilnik tožene stranke opredeljuje končni zapis kot posamični upravni akt, ter da Pravilnik določa, da je zoper končni zapis dopustno sodno varstvo v upravnem sporu, nima nikakršne ustavnopravne podlage. Končni zapis pomeni ugotovitev (ne)pravilnosti izvajanja pogodbenih obveznosti pri tožeči stranki in je lahko zato le podlaga za morebitno uveljavljanje pogodbenih pravic in obveznosti iz sklenjene pogodbe o financiranju zdravstvenih storitev med tožečo in toženo stranko. Zato odločitev o sporu o zakonitosti končnega zapisa, ki vsebuje ugotovitve interne nadzorne komisije tožene stranke, ki nima inšpekcijskih pooblastil, ne spada v sodno pristojnost niti pred sodiščem splošne pristojnosti niti pred specializiranim sodiščem.

Izrek

1. Za odločanje v tej zadevi ni podana sodna pristojnost. 2. Tožba tožeče stranke A.A. proti toženi stranki Zavodu za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije, Ljubljana se zavrže.

Obrazložitev

Tožeča stranka je pri Okrožnem sodišču v Celju dne 15.10.2002 vložila tožbo na razveljavitev končnega zapisa tožene stranke, s katerim je tožena stranka zaključila nadzor pri tožeči stranki nad obračunavanjem storitev na kardiologiji.

Okrožno sodišče v Celju se je s sklepom z dne 31.5.2006, izreklo za stvarno nepristojno za reševanje spora in še odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa o nepristojnosti zadeva odstopljena Upravnemu sodišču RS, Oddelku v Celju. Svojo odločitev je Okrožno sodišče v Celju utemeljilo s tem, da je izpodbijani končni zapis dokončni posamični akt, ki ga je izdala tožena stranka kot nosilka javnega pooblastila in je o takšni tožbi, kakršno je vložila tožeča stranka, pristojno odločati upravno sodišče. Po pritožbi tožeče stranke je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 20.6.2007, zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep. Svojo odločitev je Višje sodišče v Celju utemeljilo s tem, da je vrsta in način nadzorov, ki jih izvaja tožena stranka, ta uredila s svojim Pravilnikom o nadzorih nad izvajanjem programa zdravstvenih storitev in uresničevanjem pogodb (Pravilnik), ki ga je tožena stranka sprejela na podlagi pooblastil iz 77. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in 76. oziroma 83. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti. Iz Pravilnika je razvidno, da tožena stranka s končnim zapisom odloči o pripombah in ugovorih nadzorovanega izvajalca oziroma pogodbenega partnerja zoper zapisnik o nadzoru. Zoper končni zapis je možno sodno varstvo pri pristojnem sodišču. Zato je tudi Višje sodišče v Celju sklepalo, da je končni zapis dokončni posamični akt, o katerega zakonitosti je pristojno odločati upravno sodišče. Upravno sodišče RS, Oddelek v Celju, v svojem predlogu za rešitev spora o pristojnosti navaja, da je bila dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča RS v enakovrstnih sporih neenotna. Tako je v sklepu št. I Up 679/2003 z dne 18.5.2006 Vrhovno sodišče navedlo, da je končni zapis tožene stranke dokončni posamični akt, ki ga izda tožena stranka kot nosilec javnih pooblastil in da je zato tak končni zapis možno izpodbijati v upravnem sporu. V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča (sklep št. X Ips 322/2008 z dne 24.7.2008) pa je vrhovno sodišče zapisalo, da končni zapis ni upravni akt, ker z njim ni bilo odločeno o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih tožnice, niti drug akt, ki bi ga bilo mogoče na podlagi določb Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izpodbijati v upravnem sporu. Glede na navedeno Upravno sodišče RS, Oddelek v Celju sklepa, da je glede na novejšo sodno prakso vrhovnega sodišča pristojno za odločanje v tem sporu Okrožno sodišče v Celju, Oddelek za gospodarsko sodstvo. Če pa bi upravno sodišče glede na novo stališče vrhovnega sodišča, da končni zapis ni upravni akt, tožbo iz procesnih razlogov zavrglo, pa bi stranke ostale brez nadaljnjega sodnega varstva.

Po presoji Vrhovnega sodišča RS odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost in je zato treba tožbo zavreči. Sodišče odloča v upravnem sporu skladno z določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke. Upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe na področju upravnega prava. Skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ZUS-1 pa sodišče odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

V obravnavanem primeru z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke na področju upravnega prava, izpodbijani končni zapis pa tudi nima pravne narave akta, izdanega v upravni stvari v smislu določb 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V končnem zapisu ugotovljene nepravilnosti lahko vplivajo le na pogodbeno razmerje med tožečo in toženo stranko, saj bo na podlagi teh ugotovitev tožena stranka lahko odločala o ukrepih zoper tožečo stranko. Pri izdaji končnega zapisa pa ne gre za oblastveno odločanje nosilca javnih pooblastil, pač pa za ugotavljanje nepravilnosti kot podlago za uveljavljanje pogodbenih pravic in obveznosti na podlagi sklenjene pogodbe. Tudi Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) in Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), ki se uporabljata v obravnavanem primeru za opravljanje nadzora nad izvajanjem storitev za uresničevanje pogodb, ne določata vodenje upravnega postopka niti izdajanja upravnih odločb. Tudi morebitno sklepanje, da interni Pravilnik tožene stranke opredeljuje končni zapis kot posamični upravni akt, ter da Pravilnik določa, da je zoper končni zapis dopustno sodno varstvo v upravnem sporu, nima nikakršne ustavnopravne podlage, saj morajo posamični akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil temeljiti le na zakonu ali na zakonitem predpisu (4. člen 153. člena Ustave RS). Pravilnik tožene stranke, ki ga je sprejel upravni odbor tožene stranke in je objavljen v internem glasilu Modri oglasnik, pa po presoji vrhovnega sodišča ni niti zakon niti zakoniti predpis, ki bi bil lahko podlaga za izdajanje posamičnih aktov, še manj pa za določitev sodne pristojnosti.

Navedba v predlogu za odločitev o sporu o pristojnosti, da je vrhovno sodišče spreminjalo svoje stališče, drži le delno, vendar gre le za posamične primere, ki pa nasprotujejo ustaljeni in večinski sodni praksi Vrhovnega sodišča RS. Stališče, kot izhaja iz tega sklepa, je Vrhovno sodišče RS zavzelo v več odločitvah, kot npr.: I Up 870/2000, I Up 972/2004, VII R 9/2005, VII R 36/2005, I Up 303/2005, I Up 821/2005, I Up 663/2007, I Up 246/2008 in I Up 382/2008. Kot je bilo že navedeno, končni zapis pomeni ugotovitev (ne)pravilnosti izvajanja pogodbenih obveznosti pri tožeči stranki in je lahko zato le podlaga za morebitno uveljavljanje pogodbenih pravic in obveznosti iz sklenjene pogodbe o financiranju zdravstvenih storitev med tožečo in toženo stranko. Zato odločitev o sporu o zakonitosti končnega zapisa, ki vsebuje ugotovitve interne nadzorne komisije tožene stranke, ki nima inšpekcijskih pooblastil, ne spada v sodno pristojnost niti pred sodiščem splošne pristojnosti niti pred specializiranim sodiščem (1. odstavek 18. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).

Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče RS ob obravnavanju spora o pristojnosti (3. odstavek 12. člena ZUS-1) na podlagi določbe 1. odstavka 78. člena v zvezi z določbo 1. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 odločilo, da v zadevi ni podana sodna pristojnost in je zato tožbo zavrglo.