Jedro

V zvezi z oprostitvami plačila okoljske dajatve pa šesti odstavek 19. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov določa, da je treba v primeru, ko je znesek oprostitve nižji od skupnega letnega zneska akontacij, razliko do skupnega letnega zneska akontacij doplačati v roku 60 dni po dokončnosti odločbe v proračun RS. Navedena določba tako govori o skupnem letnem znesku akontacij in ne o plačanih akontacijah, zato tožnica neutemeljeno ugovarja, da je agencija nepravilno uporabila materialno podlago.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za okolje (v nadaljevanju: Agencija) tožnici odmerila okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja komunalnih odpadkov v letu 2007 v znesku 203.461,48 EUR (1. točka izreka); ugotovila, da razlika med odmerjeno okoljsko dajatvijo za leto 2007 in upoštevano višino akontacije v znesku 378.352,13 EUR znaša 174.890,65 EUR ter se poračuna z akontacijami za leto 2009 (2. točka izreka); da se tožnici za leto 2007 zmanjša plačilo okoljske dajatve za znesek v višini 302.185,98 EUR, koliko znašajo neporabljena namenska sredstva, pod pogojem, da se ta sredstva porabijo za izvedbo investicij v proračunih Mestne občine Maribor, Občine Ruše, Občine Lovrenc na Pohorju, Občine Selnica ob Dravi, Občine Miklavž na Dravskem polju, Občine Hoče-Slivnica, Občine Starše, Občine Rače-Fram, Občine Pesnica, Občine Kungota in sicer najkasneje v treh letih od dneva dokončnosti te odločbe (3. točka izreka); da mora tožnica namensko porabo sredstev okoljske dajatve za leto 2007 izkazati v rokih določenih v 4. točki izreka; v primeru, da tožnica ne bo predložila dokumentacije o porabi sredstev za predvidene investicije, ali da bo zanje porabila nižji znesek, kot je določen v 3. točki izreka, bo morala sredstva oz. razliko plačati v proračun RS (5. točka izreka); ker je preneseni znesek v višini 302.185,98 EUR nižji od skupnega letnega zneska akontacije v višini 378.352,13 EUR, mora tožnica razliko v višini 76.166,15 EUR plačati v proračun RS v 60 dneh po dokončnosti te odločbe (6. točka izreka). V obrazložitvi odločbe Agencija navaja, da je bila sporna odločba izdana v ponovljenem postopku, ker je tožena stranka prvo odločbo z dne 10. 12. 2008 odpravila. Na podlagi navodil organa druge stopnje bi morala Agencija v ponovnem postopku popolno in pravilno ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva in po ustrezno izvedenem postopku, v katerem se bo zavezanec lahko opredelil do vseh ugotovitev, ponovno odločiti o zadevi. Prav tako bo treba izrek odločbe izoblikovati tako, da bo iz njega nedvoumno in enotno razvidno, kolikšna je višina obveznosti tožnice iz naslova plačila okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja komunalnih odpadkov za leto 2007. Pri izračunu mora Agencija po napotkih ministrstva upoštevati vse med letom plačane akontacije in priznane oprostitve za investicije. To hkrati pomeni, da mora o odmeri okoljske dajatve in o oprostitvi plačila le-te odloči v združenem postopku.

V ponovnem postopku je Agencija ugotovila, da je tožnica v skladu z Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov (Ur. list RS, št. 129/04, 68/05, 28/06, 132/06, 71/07, 85/08, v nadaljevanju: Uredba) v predpisanem roku dne 28. 9. 2007 vložila zahtevo za oprostitev plačila okoljske dajatve za leto 2007, kakor tudi, da je pravočasno do 31. 3. 2007 predložila napoved za odmero takse za obremenjevanja okolja. Navedena Uredba opredeljuje plačevanje okoljske dajatve med letom v obliki mesečnih akontacij. Dne 18. 1. 2007 je Agencija tožnici izdala obvestilo o akontaciji za leto 2007 v višini 756.704,26 EUR. V zvezi s tem je tožnica dne 10. 4. 2007 z dopisom obvestila Agencijo, da je višina akontacije previsoka, saj naj bi v letu 2007 predvidoma odložila le 50% količine odpadkov glede na leto 2005. Znižanje akontacije med letom Uredba ni predvidevala, zato je Agencija navedeni ugovor upoštevala v letu 2008 v postopku izdaje odločbe o odmeri, ker je bila dana možnost znižanja akontacije med letom šele s spremembo Uredbe v letu 2008. Glede na to, da je tožnica sama navedla, da se bo v letu 2007 znižala količina odloženih odpadkov za 50 %, je Agencija pri odmeri okoljske dajatve za leto 2007 upoštevala, da znaša znesek akontacije 378.352,13 EUR. Razlika med odmerjeno dajatvijo za navedeno leto v višini 203.461,48 EUR (čemur tožnica v pritožbi ni nasprotovala) ter upoštevanim novim zneskom akontacije v višini 378.352,13 EUR tako znaša 174.890,65 EUR in se v skladu z določbo 19. člena Uredbe poračuna z akontacijami, ki bodo izstavljene zavezanki za leto 2009. Agencija je tudi ugodila zahtevku tožnice za oprostitev plačila okoljske dajatve v višini 302.185,98 EUR, kolikor znašajo neporabljena namenska sredstva, čemur tožnica v pritožbi tudi ni ugovarjala. Ker pa je navedena oprostitev nižja od skupnega letnega zneska akontacij (378.352,13 EUR), mora tožnica v skladu s šestim odstavkom 19. člena Uredbe razliko v višini 76.166,15 EUR plačati v proračun RS v roku 60 dni. Prav tako mora tožnica namensko porabo sredstev izkazati v določenih rokih, sicer bo morala sredstva oz. razliko plačani v proračun RS.

Navedeno odločitev Agencije je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 35402-1/2009 z dne 31. 5. 2010. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je za tožnico sporen zgolj računski numerični izid postavk, po katerem je dolžna plačati še znesek 76.166,15 EUR. Vendar pa v samem izreku odločbe o tem ni zatrjevanih neskladij. Res je bila tožnici odmerjena okoljska dajatev nižja od med letom upoštevanih akontacij, vendar se ta presežek skladno s četrtim odstavkom 19. člena Uredbe poračunan z naslednjimi akontacijami v koledarskem letu, ki sledi letu, v katerem je bila dajatev odmerjena. Ker pa je bila oprostitev določena v nižjem znesku od zneska akontacij, se zato ne poračuna z dejansko plačanimi sredstvi, ampak je zavezanec v skladu s šestim odstavkom 19. člena Uredbe dolžan razliko do skupnega zneska akontacij še doplačati. Ker tožnica samih numeričnih postavk izračuna ne izpodbija, niti ne nasprotuje višini odmerjene okoljske dajatve niti skupni višini akontacij niti višini sredstev za izvedbo investicij, je po mnenju tožene stranke izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Tožnica s tožbo izrecno izpodbija 6. točko odločbe Agencije, s katero ji je naloženo plačilo razlike v znesku 76.166,15 EUR. Meni, da je izrek odločbe v 2. in 6. točki nerazumljiv in notranje neskladen, hkrati pa iz posameznih delov izreka ni mogoče izpeljati razumnega zaključka o tem, kakšna obveznost naj bi ji bila naložena. Naložena obveznost tudi sicer ni logična glede na kontekst izreka odločbe, prav tako v zadevi nista bili prav uporabljeni določbi 19. in 17.a člena Uredbe. Določba 17.a člena Uredbe ureja pravno dobroto v korist zavezanca, ki namensko porablja sredstva. Oprostitev pomeni, da zavezanec okoljske dajatve v višini, ki mu jo prizna upravni organ, ni bil dolžan plačati. V primeru, če jo je vendar plačal, pa je prišlo do preplačila, to je razlike v korist zavezanca. Iz navedenega sledi, da bi moral organ oprostitev upoštevati kot preplačilo okoljske dajatve in sicer v okviru odmere okoljske dajatve v naslednjih letih. Po določbi šestega odstavka 19. člena Uredbe je treba v primeru, če je bil znesek za investicije nižji od skupnega letnega zneska akontacij, razliko doplačati. Vendar pa v obravnavanem primeru dejansko stanje ne omogoča uporabe navedene določbe. V konkretnem primeru je tožnica v letu 2007 z akontacijami plačala okoljsko dajatev v višini 302.185,98 EUR. Ker je bila v letu 2007 dolžna plačati okoljsko dajatev v znesku 203.461,48 EUR, to pomeni, da razlika med plačano okoljsko dajatvijo in odmerjeno okoljsko dajatvijo znaša 98.724,50 EUR. Pri tem je treba upoštevati še zmanjšanje okoljske dajatve v višini 302.185,98 EUR, tako, da znaša skupna razlika, ki jo je treba po določbi četrtega odstavka 19. člena Uredbe upoštevati v okviru akontacij za leto 2008 400.910,48 EUR v korist tožnice. To pomeni, da je tožnica navedeni znesek upravičena v letu 2008 poračunati z mesečnimi akontacijami v tem letu. Ker pri znesku olajšave v višini 302.185,98 EUR ne gre za že izvedene investicije, pač pa je tožnica to šele dolžna izkazati, ne pride v poštev uporaba šestega odstavka 19. člena Uredbe. Šele, če bi se izkazalo, da ta sredstva niso bila porabljena namensko, bi nastopil pogoj za uporabo navedene določbe. Dokler pa je to dejstvo negotovo, pa te pravne podlage ni mogoče uporabiti. Do tedaj je tožnica upravičena koristiti pravno dobroto oprostitve plačila okoljske dajatve na podlagi 17.a člena Uredbe in v skladu z njo poračunati akontacije v prihodnjem letu, kot to ureja četrti odstavek 19. člena Uredbe. Tožnica v tožbi izpodbija tudi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj v letu 2007 z akontacijami ni plačala 378.352,13 EUR, pač pa 302.185,98 EUR, kolikor znašajo prenesena sredstva. V postopku so tudi bila kršena pravila postopka, saj Agencija v ponovljenem postopku ni upoštevala navodil iz odločbe drugostopnega organa. Izrek odločbe je še vedno nerazumljiv in nelogičen ter se ga ne da preizkusiti. Tožnica predlaga, da sodišče spremeni 6. točko izpodbijane odločbe Agencije tako, da ugotovi, da je razlika med odmerjenim in z akontacijo plačanim zneskom okoljske dajatve ter priznanimi oprostitvami 400.910,48 EUR ter odloči, da se navedeni znesek poračuna z naslednjimi akontacijami v koledarskem letu 2008. Podredno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v 2. in 6. točki izreka odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Prav tako zahteva povrnitev stroškov sodnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet tega spora se nanaša na odmero okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov za leto 2007 ter na priznanje oprostitve plačila okoljske dajatve za namensko financiranje investicij objektov in naprav infrastrukture javne službe v lasti občine. Za tožnico je sporna 6. točka izreka odločbe Agencije, s katero ji je bilo naloženo plačilo v znesku 76.166,15 EUR kot razlika med priznano oprostitvijo v višini 302.185,98 EUR ter letnim zneskom akontacij v višini 378.352,13 EUR.

Način obračunavanja, določanja višine, odmere in plačevanje okoljske dajatve za onesnaževanje okolja, ki je posledica odlaganja odpadkov na odlagališčih odpadkov, ter merila in pogoje za vračilo plačane okoljske dajatve je uredila Uredba, ki je bila sprejeta v letu 2004 (Ur. list RS, št. 129/04). V skladu z navedeno Uredbo so morali zavezanci pri Agenciji do 31. marca tekočega leta vložiti napoved za odmero okoljske dajatve za preteklo leto. Odločbo o odmeri okoljske dajatve je morala Agencija izdati do 31. 10. tekočega leta za preteklo leto. Med letom pa so bili zavezanci dolžni plačevati okoljsko dajatev v obliki mesečnih akontacij, pri čemer je znesek akontacije znašal dvanajstino zadnje odmerjene okoljske dajatve. Morebitna razlika med z akontacijo vplačanimi zneski ter odmerjeno okoljsko dajatvijo se je poračunala z naslednjimi akontacijami tako, da se je razlika na enak način porazdelila med vse akontacije v koledarskem letu, ki sledi letu, v katerem je bila okoljska dajatev odmerjena. S spremembo Uredbe v letu 2007 (Uradni list RS, št. 71/07) je bilo določeno, da zavezanci nakazujejo mesečne akontacije plačil okoljske dajatve za odlaganje odpadkov na podračun javno finančnih prihodkov proračuna občine, na območju katerih izvaja javno službo. Prav tako je bilo določeno, da zahtevo za oprostitev plačila okoljske dajatve za leto 2007 mora zavezanec vložiti najkasneje do 30. 9. 2007. S spremembo Uredbe v letu 2008 (Uradni list RS, št. 85/08) pa je bilo določeno, da lahko zavezanci, ki upravljajo odlagališče, ki je javna infrastruktura, v napovedi za posamezno koledarsko leto uveljavljajo tudi oprostitev plačila okoljske dajatve za namensko financiranje za gradnjo objektov in nabave naprav infrastrukture javne službe v lasti občine ali države, odplačilo glavnice posojila za navedene objekte ter za prenos sredstev v naslednja leta skladno z določbo 17. b člena Uredbe. Z dopolnitvijo 19. člena v šestem odstavku je bilo tudi določeno, da če je znesek okoljske dajatve porabljen za izvedbo investicij oziroma prenesene okoljske dajatve nižji od skupnega letnega zneska akontacij, je treba razliko do skupnega letnega zneska akontacij plačati na račun, določen s predpisom ministra, pristojnega za finance, v 60 dneh po dokončnosti odločbe.

Uredba med drugim ureja dva različna postopka: postopek odmere okoljske dajatve in postopek oprostitve plačila okoljske dajatve. Oba postopka se začneta na zahtevo zavezanca. V obravnavanem primeru je tožnica pravočasno do 31. 3. tekočega leta vložila zahtevek za odmero okoljske dajatve za leto 2007, kakor tudi dne 28. 9. 2007 zahtevek za oprostitev plačila okoljske dajatve za leto 2007. Predmet odločanja sta tako bila dva zahtevka, o katerih je Agencija odločila s skupno odločbo (izpodbijana odločba). S točko 1. in 2. izreka izpodbijane odločbe je tako odločila o odmeri okoljske dajatve za leto 2007, čemur tožnica v tožbi tudi ne nasprotuje. Tudi upoštevanemu znesku akontacije v višini 378.352,13 EUR (iz 2. točke izreka) tožnica izrecno ne nasprotuje oziroma celo navaja, da nima pravnega interesa izpodbijati 2. točko izreka, ker ji je takšna odločitev v korist. Navedena ugotovitev o višini letne akontacije pa je pomembna z vidika določitve končnega obračuna na podlagi odmere okoljske dajatve (četrti odstavek 19. člena Uredbe), kakor tudi z vidika odločanja o oprostitvi plačila okoljske dajatve (šesti odstavek 19. člena Uredbe).

V skladu z določbo četrtega odstavka 19. člena Uredbe se morebitna razlika med z akontacijo vplačanim zneskom okoljske dajatve in odmerjeno okoljsko dajatvijo poračuna z naslednjimi akontacijami tako, da se razlika na enak način razdeli med vse akontacije v koledarskem letu, ki sledi letu, v katerem je bila okoljska dajatev odmerjena. Na podlagi navedene določbe je tako Agencija odločila, da se razlika med akontacijami in odmerjeno okoljsko dajatvijo v znesku 174.890,65 EUR poračuna z akontacijami za leto 2009 (2. točka izreka). Navedena odločitev za tožnico ni sporna in je tudi ne napada v tožbi.

V zvezi z oprostitvami plačila okoljske dajatve pa šesti odstavek 19. člena Uredbe določa, da je treba v primeru, ko je znesek oprostitve nižji od skupnega letnega zneska akontacij, razliko do skupnega letnega zneska akontacij doplačati v roku 60 dni po dokončnosti odločbe v proračun RS. Navedena določba tako govori o skupnem letnem znesku akontacij in ne o plačanih akontacijah, zato tožnica neutemeljeno ugovarja, da je agencija nepravilno uporabila materialno podlago. Pri tem tudi zmotno navaja, da se navedena pravna podlaga nanaša na situacije, ko sredstva, za katera je bila priznana oprostitev, ne bi bila porabljena namensko. Sankcija za takšne primere je namreč samostojno določena v 17. a členu Uredbe. V konkretnem primeru pa ne gre za nenamensko porabo sredstev, temveč za okoliščino, da je znesek oprostitve nižji od letnega zneska akontacij. Po presoji sodišča je zato odločitev Agencije v sporni 6. točki izreka izpodbijane odločbe v skladu z določbo šestega odstavka 19. člena Uredbe.

Sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka, kjer tožnica očita Agenciji, da v postopku ni upoštevala navodil tožene stranke, ter da je izrek odločbe nerazumljiv in ga ni mogoče preizkusiti. Odločbo, ki je bila izdana v ponovljenem postopku, je tožena stranka v okviru pritožbenega postopka ponovno preizkusila, pri tem pa ni ugotovila očitanih kršitev glede neskladji v izreku odločbe oziroma o nerazumljivosti izreka. Tudi po mnenju sodišča takšna neskladja niso podana, saj je v zadevi treba upoštevati dejstvo, da gre za skupno odločbo o dveh zahtevkih tožnice in sicer glede odmere okoljske dajatve ter glede oprostitve plačila te dajatve. Ker je treba vsak zahtevek obravnavati na podlagi svoje pravne podlage, se to tudi odraža v samem izreku odločbe, zato le navidezno prihaja do nasprotij. Upoštevaje poračun razlike, ki se prenese v leto 2009 (2. točka izreka) ter doplačilo razlike iz 6. točke izreka namreč tožnica ne bo plačala večje obveznosti, kot ji je bila odmerjena za leto 2007. V preostalem pa se sodišče sklicuje na razloge, ki jih je Agencija navedla v izpodbijani odločbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Ur. list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1).

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je tudi zvrnilo zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi svoje stroške postopka.