Jedro

Pri oceni, ali je sprememba kazenske sankcije, ko je sodišče izrečeno sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila "B" kategorije za dobo enega meseca spremenilo tako, da je izreklo prepoved vožnje motornega vozila "C" kategorije za dobo enega meseca, v škodo storilca, ni mogoče izhajati zgolj iz zakonske ureditve, temveč je treba sankciji primerjati z vidika dejstev na strani konkretnega storilca (zaposlitev, druge dnevne aktivnosti ipd., zaradi katerih storilec potrebuje vozniško dovoljenje določene kategorije).

Določbo 427. člena ZKP v zvezi s členom 171 ZP-1 je treba tudi ob upoštevanju dejstva, da v postopku zaradi prekrška ni izrednega pravnega sredstva obnove postopka, razlagati tako, da sme Vrhovno sodišče na tej podlagi razveljaviti izpodbijano odločbo ne samo ob (očitno) zmotno ugotovljenem dejanskem stanju temveč tudi ob (očitno) nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Izrek

Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 12.12.2005 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26.1.2006 se v odločbah o stranski sankciji kazenskih točk in stranski sankciji prepovedi vožnje motornega vozila razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 12.12.2005 je bil storilec S.Ž. spoznan za odgovornega prekrška po petem odstavku 30. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa v znesku 50.000,00 SIT, štiri kazenske točke v cestnem prometu za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega meseca, računajoč od dneva vpisa v vozniško dovoljenje. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.1.2006 delno ugodilo pritožbi zagovornika storilca in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v odločbi o sankciji besedilo "kategorije B" spremenilo v "kategorije C" in namesto izrečene sankcije prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega meseca izreklo prepoved vožnje motornega vozila C kategorije za enako dobo.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec F.M. Navaja, da je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 26.1.2006 kršilo enajsti odstavek 163. člena Zakona o prekrških (ZP-1), saj je zgolj ob obdolženčevi pritožbi prvostopenjsko sodbo spremenilo v njegovo škodo. Navaja, da je obdolženec storil prekršek kot voznik tovornjaka, zato bi mu sodišče prve stopnje moralo obe stranski sankciji izreči glede C kategorije. Ker pa se je zoper prvostopenjsko sodbo pritožil le zagovornik storilca, ki je zgolj navedel, da je zaradi tega izrek o kazni nezakonit, pritožbeno sodišče ni imelo razloga za sklepanje, da predlaga spremembo sankcij tako, da bi se glasili za C kategorijo. Razlogi pritožbenega sodišča, da je glede na pritožbo manj ugodna prepoved vožnje motornega vozila B kategorije, so brez podlage, saj zagovornik storilca tega v pritožbi ni navedel. Nasprotno je mogoče trditi, da sta izrečeni sankciji glede C kategorije za obdolženca strožji, saj je očitno, da v družbi P.d.d., kjer je zaposlen, vozi tovornjak in vozniško dovoljenje potrebuje za opravljanje svoje službe. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se stranski sankciji štirih kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom C kategorije in prepoved vožnje motornega vozila C kategorije za dobo enega meseca ne izrečeta.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Storilcu prekrška S.Ž. je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 12.12.2005 zaradi prekrška po petem odstavku 30. člena ZVCP-1 izrečena globa 50.000,00 SIT ter stranski sankciji štiri kazenske točke v cestnem prometu za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije in prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega meseca (v nadaljevanju - stranski sankciji). Zoper to sodbo se je pritožil le zagovornik kaznovanega. V pritožbi je navedel, da je S.Ž. prekršek storil s tovornim vozilom, ki spada v kategorijo C motornih vozil (šesti odstavek 149. člena ZVCP-1) in da je izrek o stranskih sankcijah zato nezakonit ter predlagal razveljavitev prvostopenjske sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.1.2006 njegovi pritožbi delno ugodilo in po ugotovitvi, da je S.Ž. ob storitvi prekrška upravljal vozilo C kategorije, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v odločbi o stranskih sankcijah besedilo "kategorije B" spremenilo v "kategorije C", izrečeno sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila "B" kategorije za dobo enega meseca pa spremenilo tako, da je izreklo prepoved vožnje motornega vozila "C" kategorije za dobo enega meseca.

5. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče druge stopnje z zgoraj opisano spremembo prvostopenjske sodbe kršilo enajsti odstavek 163. člena ZP-1. Ta določa, da se sodba o prekršku, če je pritožba vložena samo v korist obdolženca, ne sme spremeniti v njegovo škodo. S to določbo je uzakonjena t.i. prepoved reformatio in peius, v skladu s katero storilec prekrška zaradi svoje pritožbe ne sme priti v slabši položaj, kot če se ne bi pritožil. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vprašanja strožje kazenske sankcije, ki ga v tej zadevi uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, ni mogoče presojati samo na podlagi abstraktne primerjave posameznih kazenskih sankcij, temveč je pri tem treba upoštevati okoliščine konkretnega primera. Pri oceni, ali je sprememba kazenske sankcije v škodo storilca, torej ni mogoče izhajati zgolj iz njihove zakonske ureditve, temveč je treba obe sankciji, izrečeno in spremenjeno, primerjati z vidika dejstev na strani konkretnega storilca.

6. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, se je pri spremembi prvostopenjske sodbe oprlo izključno na okoliščino, da je bila v tem delu zoper prvostopenjsko sodbo vložena pritožba. Glede na navedeno je sicer pravilna trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da pritožbeno sodišče ni imelo dejanske podlage za sklepanje, da je zagovornik storilca predlagal spremembo stranskih sankcij, ki ju je sodišče prve stopnje izreklo glede B kategorije motornih vozil. Vendar pa zgolj na podlagi te okoliščine prav tako ni mogoče napraviti ocene, da je bila sprememba izreka prvostopenjske sodbe glede stranskih sankcij storilcu v škodo oziroma da je podana kršitev enajstega odstavka 163. člena ZP-1. Ta presoja je kazuistična in odvisna od okoliščin dejanske narave na strani storilca (zaposlitev, druge dnevne aktivnosti ipd., zaradi katerih storilec potrebuje vozniško dovoljenje določene kategorije), ki pa v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje niso bile ugotovljene. Prav tako ni bilo ugotovljeno dejstvo, da storilec v družbi P.d.d., kjer je zaposlen, vozi tovornjak in vozniško dovoljenje potrebuje za opravljanje svoje službe, na podlagi česar vrhovni državni tožilec ocenjuje, da sta spremenjeni stranski sankciji, izrečeni glede C kategorije motornih vozil, za obdolženca strožji. To dejstvo je prvič navedeno v zahtevi za varstvo zakonitosti, v postopku pred Vrhovnim sodiščem pa novih dejstev ni mogoče ugotavljati.

7. V kazenskem postopku določba 427. člena ZKP Vrhovnemu sodišču omogoča razveljavitev pravnomočne odločbe v primeru, ko nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani odločbi. Ta določba ZKP torej ureja primer, ko je dejansko stanje v postopku ugotovljeno (očitno) zmotno, ne pa tudi primera, ko odločilna dejstva v izpodbijani odločbi niso ugotovljena oziroma ko je dejansko stanje ugotovljeno (očitno) nepopolno. Nova dejstva ali novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu, so po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP razlog, da se kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, v korist obsojenca obnovi. Vendar pa se določba 427. člena ZKP v skladu s 171. členom ZP-1 pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi v postopku zaradi prekrška, uporablja smiselno. Ob upoštevanju, da ZP-1 ne pozna izrednega pravnega sredstva obnove postopka, je po presoji Vrhovnega sodišča določbo 427. člena ZKP v zvezi s členom 171 ZP-1 treba razlagati tako, da sme Vrhovno sodišče v postopku zaradi prekrška na tej podlagi razveljaviti izpodbijano odločbo tudi v primeru, ko v njej dejstva, ki so odločilna za presojo trditev zahteve, niso bila ugotovljena.

8. V obravnavani zadevi dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani odločbi, ne omogoča presoje, ali je bila storjena kršitev enajstega odstavka 163. člena ZKP, to je ali je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopenjsko odločbo glede stranskih sankcij v škodo storilca. Vrhovno sodišče zato ni sledilo predlogu vrhovnega državnega tožilca, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zaradi kršitve enajstega odstavka 163. člena ZP-1 stranski sankciji štirih kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom C kategorije, in prepoved vožnje motornega vozila C kategorije za dobo enega meseca ne izrečeta. Od ugotovljenih dejstev je namreč odvisna presoja, ali ni bila kršitev zakona v zvezi z izrekom stranskih sankcij (drugi odstavek 234. člena ZVCP-1 v zvezi s prvim odstavkom 23. člena ZP-1) pred sodiščem prve stopnje storjena v korist storilca, kar bi v postopku pred sodiščem druge stopnje narekovalo zavrnitev zagovornikove pritožbe, ki bi bila v tem primeru vložena v njegovo škodo, in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Prav tako bi bilo mogoče, da je bila sprememba prvostopenjske sodbe storilcu v korist, npr. če bi pri zaposlitvi in vsakdanjem življenju potreboval predvsem dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorije B. 9. Vrhovno sodišče je glede na navedeno sodbo sodišča druge stopnje v skladu z določbo 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 v odločbi o stranskih sankcijah kazenskih točk v cestnem prometu in prepovedi vožnje motornega vozila razveljavilo, glede na razlog razveljavitve pa je razveljavilo tudi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotoviti dejstva, na podlagi katerih bo mogoče opraviti presojo, ali sta bili spremenjeni stranski sankciji izrečeni storilcu v škodo ter ob upoštevanju določbe enajstega odstavka 163. člena ZP-1 ponovno odločiti o stranskih sankcijah kazenskih točk v cestnem prometu in prepovedi vožnje motornega vozila.