Jedro

Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 58. člena ZDen), če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo vselej pristojno okrajno sodišče (56. člen ZDen).

Za pravilno razumevanje časovne omejitve upoštevnosti določb ZDen je treba izhajati iz nujnosti enakega obravnavanja časovnih okvirov v postopku razlastitve oziroma arondacije podržavljenega premoženja s premoženjem, ki je prešlo v državno (družbeno) last s pogodbo namesto razlastitve oziroma arondacije. Ker se časovna omejitev nanaša na predpis, ki je bil podlaga aktu podržavljenja (v danem primeru prodajnima pogodbama), ni pomembno, da sta bili pogodbi sklenjeni (tri leta) po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963, temveč, da so predpisi, ki so v danem primeru urejali prehod premoženja v družbeno lastnino (glej tudi 8. člen ZDen), bili sprejeti pred ustavo iz leta 1963 oziroma, da so navedeni v 3. členu ZDen med predpisi, ki predlagatelja upravičujejo do denacionalizacije na podlagi podržavljenega premoženja.

Dejstvo, da sta bila v danem primeru pogodbeni stranki nedržavna subjekta, še ne izključuje možnosti opredelitve ravnanja njunih predstavnikov kot podaljšane roke tedanjih oblastnih organov v pomenu določbe 5. člena ZDen.

Zmotno je stališče (eksplicitno) sodišča druge stopnje in (implicitno) sodišča prve stopnje, da dejstvo, da sta se prva nasprotna udeleženka in druga nasprotna udeleženka že pred sklenitvijo obeh prodajnih pogodb brez pravne podlage polastili zemljišč upravičencev, ne pomeni "konkretne grožnje". Dejstva sklenitve obeh pogodb v letu 1966 ni mogoče interpretirati ločeno in neodvisno od teh nasilnih dejanj (ki sicer res ne pomenijo grožnje, temveč kar silo spričo dejstva, da je grožnja z realizacijo že postala realnost), ampak le kot posledico takšnih dejanj z rezultatom izničenja lastnikove možnosti izbire.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po večkrat ponovljenem postopku tokrat zavrnilo po 5. členu Zakona o denacionalizaciji vložen predlog za denacionalizacijo nepremičnin, ki so prešle v družbeno lastnino na podlagi prodajnih pogodb, sklenjenih dne 4.5.1966 med pravnima prednikoma predlagatelja in prvo nasprotno udeleženko ter dne 29.7.1966 med pravnima prednikoma predlagatelja in drugo nasprotno udeleženko. Tako je sodišče prve stopnje odločilo z obrazložitvijo, da pravkar navedeni pogodbi ne sodita v časovni okvir Zakona o denacionalizaciji, saj sta bili sklenjeni približno tri leta po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963, sicer pa da izrecnih "groženj v zvezi z razlastitvijo" v času sklenitve pogodb ni bilo, ob tem pa da še vedno ni dokazano vprašanje, ali sta Kmetijska zadruga A. in Tovarna ... delovali "v smislu državnega organa in predstavnika oblasti." Sodišče druge stopnje je predlagateljevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z obrazložitvijo, da je treba grožnjo ali drugo napako volje pojmovati glede na konkreten pravni posel in pri tem upoštevati tudi družbene razmere, ki v letu 1966 niso bile več takšne, da bi že na podlagi njih prihajalo do prisilnih podržavljenj premoženja, konkretne grožnje pa tudi ne pomeni dejstvo, da sta nasprotni udeleženki že pred sklenitvijo pogodb hasnovali predmetna zemljišča. Zoper sklep sodišča druge stopnje je predlagatelj vložil revizijo, v kateri uveljavlja kot revizijska razloga bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku) in zmotno uporabo materialnega prava. V zvezi s prvonavedenim razlogom procesnopravne narave navaja, da v primerih, ko je najprej prišlo do izročitve nepremičnine in spremembe posestnega stanja brez volje ali soglasja lastnika z uzurpacijo nepremičnine, in ko je šele pozneje sledil formalni način spremembe lastništva, ni mogoče šteti takšnega prehoda lastništva kot prehoda na podlagi pravnega posla, temveč za podržavljenje na podlagi akta državnega organa ali predstavnika oblasti. Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi iz 3. in 4. člena Zakona o denacionalizaciji, pa za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo niso pristojna sodišča, temveč upravni organi.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa utemeljuje predlagatelj z očitkom o neupoštevanju okoliščine, da je bila sklenitev pogodbe o prodaji nepremičnine upravičencev drugi nasprotni udeleženki posledica predhodne uzurpacije zemljišča ("zasedbe zemljišča pred štirimi leti" - kot dobesedno izhaja iz pisnega predloga delavskemu svetu Tovarne ... z dne 30.3.1966). V letu 1961 je bila namreč ta nepremičnina staršem predlagatelja dejansko že odvzeta iz posesti, saj je od tedaj nista mogla več uživati in imeti koristi od nje, čeprav sta bila zemljiškoknjižna lastnika in nosilca obveznosti iz te nepremičnine. V zvezi s prodajo nepremičnin prvi nasprotni udeleženki (Kmetijski zadrugi A.) pa je po mnenju predlagatelja pomembno, da je do nje prišlo na podlagi tedaj že uvedenega arondacijskega postopka in kar je iz besedila prodajne pogodbe tudi izrecno razvidno. Tudi za te nepremičnine velja, da jih pravna prednika predlagatelja od 1.1.1963 dalje nista imela več v posesti in da jih je brezplačno izkoriščala prva nasprotna udeleženka, medtem ko sta upravičenca ostala le še formalna zemljiškoknjižna lastnika in nosilca obveznosti. Predlagatelj se v reviziji zavzema za razveljavitev sklepov sodišč obeh stopenj in za zavrženje predloga za denacionalizacijo - ob hkratnem odstopu slednjega Upravni enoti A. kot pristojnemu organu za odločanje o njem.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) vročena nasprotnim udeleženkam, ki nanjo niso odgovorile, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Kot revizijski razlog uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP ni podana. Premoženje po obeh prodajnih pogodbah, ki je predmet tega postopka, je prešlo v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla, predlog za denacionalizacijo tega premoženja pa so tako prvotna predlagatelja kot tudi sedanji predlagatelj ves čas od njegove vložitve dalje izrecno opirali na 5. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 58. člena ZDen), če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo vselej pristojno okrajno sodišče (56. člen ZDen).

Podan pa je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere je ostalo dejansko stanje v postopku na prvi in drugi stopnji nepopolno ugotovljeno. Zgolj dejstvo, da sta bili obe prodajni pogodbi sklenjeni v letu 1966, torej približno tri leta po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963, še ne omogoča sklepa, da "sporni pogodbi ne sodita v časovni okvir ZDen". V oporo takemu sklepu tudi ni dodatno razlogovanje sodišča druge stopnje s tem v zvezi, da družbene razmere v letu 1966 niso bile več takšne, da bi že na podlagi njih prihajalo do prisilnih podržavljenj premoženja. Glede slednjega velja pojasniti, da je ob sklenitvi prodajne pogodbe z dne 29.7.1966 veljal Zakon o razlastitvi (Ur.l. SFRJ, št. 12/57, 53/62 in 13/65), z ustavno določbo o pravični odškodnini pa je bil Zakon o razlastitvi usklajen šele s spremembo, objavljeno dne 7.2.1968 v Uradnem listu SFRJ, št. 5/68 - kar pomeni, da je bila pogodba z dne 29.7.1966 sklenjena v času, ki ga pokriva določba 4. člena ZDen (primerjaj z odločbo VS RS, opr. št. II Ips 460/94), medtem ko je bil potrditvah predlagatelja glede zemljišč, ki so bila predmet prodajne pogodbe z dne 4.5.1966, že pred sklenitvijo pogodbe uveden arondacijski postopek po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Ur.l. FLRJ, št. 43/59 in 53/62 ter Ur.l. SFRJ, št. 10/65), ki je tudi še s poznejšimi spremembami (Ur.l. SFRJ, št. 12/67 in 14/70) naveden v 3. členu Zden (29. točka) kot predpis, ki predlagatelje upravičuje do denacionalizacije po njem podržavljenega premoženja, če niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Za pravilno razumevanje časovne omejitve upoštevnosti določb ZDen je treba izhajati iz nujnosti enakega obravnavanja časovnih okvirov v postopku razlastitve oziroma arondacije podržavljenega premoženja s premoženjem, ki je prešlo v državno (družbeno) last s pogodbo namesto razlastitve oziroma arondacije. Ker se časovna omejitev nanaša na predpis, ki je bil podlaga aktu podržavljenja (v danem primeru prodajnima pogodbama), ni pomembno, da sta bili pogodbi sklenjeni (tri leta) po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963, temveč da so predpisi, ki so v danem primeru urejali prehod premoženja v družbeno lastnino (glej tudi 8. člen ZDen), bili sprejeti pred ustavo iz leta 1963 oziroma, da so navedeni v 3. členu ZDen med predpisi, ki predlagatelja upravičujejo do denacionalizacije na njihovi podlagi podržavljenega premoženja. To pomeni, da časovni okvir upoštevnosti ZDen v obravnavanem primeru ne more biti razlog za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo.

Ob nujnem upoštevanju pravkar povzetih materialnopravnih izhodišč in pravno relevantnih trditev predlagatelja, oprtih na ustrezno ponudbo predlogov v smeri njihovega dokazovanja, pa pride v polni meri do izraza pavšalnost razlogovanja, s katerim sta sodišči prve in druge stopnje predlagatelju odrekli njegovo upravičenje. Predlagatelj se v oporo zahtevi ni skliceval na neke splošne družbene razmere v letu 1966, zaradi katerih naj bi prihajalo do prisilnih podržavljenj premoženja, temveč je zatrjeval a) glede nepremičnin, ki so bile predmet prodajne pogodbe z dne 4.5.1966: - da jih je Kmetijska zadruga A. odvzela njegovima staršema kot lastnikoma na silo in brez njunega soglasja že 1.1.1963 (in da je to listinsko izkazano s potrdilom same KZ A. z dne 3.11.1965), - da jih je od tedaj dalje imela ves čas v posesti brez odmene, - da je 24.11.1964 podala vlogo za arondacijo (tudi teh) kmetijskih zemljišč in po sklenitvi sporne pogodbe z dne 4.5.1966 umaknila zahtevek za uvedbo arondacijskega postopka (zaradi česar je Skupščina občine ... 22.3.1968 izdala sklep o ustavitvi postopka arondacije), - da so staršema predlagatelja v KZ A. grozili z arondacijo za primer nesklenitve prodajne pogodbe (brez nadomestnih zemljišč, ker da oče ni bil kmet), in - da sta starša predlagatelja, ki zemljišč kot lastnika nista imela več v posesti, bila prisiljena ta zemljišča prodati za ceno, ki jima je bila brez možnosti vpliva nanjo določena in ki ni dosegala 30 % realne vrednosti zemljišč (o čemer je predlagatelj predlagal izvedbo dokaza s cenitvijo zemljišč po izvedencu); b) glede nepremičnine, ki je bila predmet prodajne pogodbe z dne 29.7.1966, pa je predlagatelj zatrjeval: - da jo je Tovarna ... odvzela ("uzurpirala") njegovima staršema kot lastnikoma brez denarnega nadomestila že štiri leta pred sklenitvijo sporne prodajne pogodbe, - da je zemljišče preuredila v zelenico za javne (občinske) potrebe,

- da je Tovarna ... imela denar in je veliko pomagala Občini A., ki zato posegu v zemljišče ni nasprotovala in kar je pravna prednika predlagatelja utrdilo v prepričanju, da predstavniki Tovarne ... delujejo kot predstavniki tedanje oblasti, - da sklenitev prodajne pogodbe ni odraz pravne volje lastnikov zemljišča, ki jima je bilo že pred tem nasilno odvzeto, in - da prodajna cena, ki je bila lastnikoma vsiljena, ni dosegla 30 % realne vrednosti zemljišča (o čemer je predlagatelj prav tako predlagal izvedbo dokaza s cenitvijo po izvedencu).

Ob takih trditvah predlagatelja (opremljenih tudi z ustrezno ponudbo dokaznih predlogov), ki jih sodišči prve in druge stopnje glede na obrazložitev njunih sklepov sploh nista obravnavali in presojali, je materialnopravno zmotno sklepanje o neobstoju pogojev za denacionalizacijo po 5. členu ZDen, oprto na doslej že povzeto razlogovanje sodišč obeh stopenj. Dejstvo, da sta bila v danem primeru pogodbeni stranki nedržavna subjekta, še ne izključuje možnosti opredelitve ravnanja njunih predstavnikov kot podaljšane roke tedanjih oblastnih organov v pomenu določbe 5. člena ZDen. To velja še zlasti, ko sta potrditvah predlagatelja, o katerih med strankama niti ni bilo spora v dosedanjem postopku, oba nedržavna subjekta izpričala državni oblasti imanentno moč z odtegnitvijo posesti nepremičnin lastnikoma brez njunega soglasja že leta pred sklenitvijo obeh spornih pogodb, pri čemer je glede prodajne pogodbe, sklenjene s Kmetijsko zadrugo A., pomembno, da je bila potrditvah predlagatelja za njegova pravna prednika kot prodajalca odločujoča prav uvedba arondacijskega postopka - z izdajo odločbe oblastnega organa na predlog Kmetijske zadruge A.; glede prodajne pogodbe, sklenjene s Tovarno ..., pa ob trditvah predlagatelja tudi ni odveč pripomba, da je sodišče prve stopnje že v svojem sklepu z dne 20.2.1997 ugotovilo, da je bila "zapisana na občini" (list. št. 47 spisa), kar je razvidno tudi iz samega zapisa te pogodbe.

Zmotno je tudi stališče (eksplicitno) sodišča druge stopnje in (implicitno) sodišča prve stopnje, da dejstvo, da sta se prva nasprotna udeleženka in druga nasprotna udeleženka že pred sklenitvijo obeh prodajnih pogodb brez pravne podlage polastili zemljišč upravičencev, ne pomeni "konkretne grožnje". Dejstva sklenitve obeh pogodb v letu 1966 ni mogoče interpretirati ločeno in neodvisno od teh nasilnih dejanj (ki sicer res ne pomenijo grožnje, temveč kar silo spričo dejstva, da je grožnja z realizacijo že postala realnost), ampak le kot posledico takšnih dejanj z rezultatom izničenja lastnikove možnosti izbire.

Ker se po obrazloženem izkaže, da so zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč ostale trditve predlagatelja v pretežnem in bistvenem segmentu neobravnavane in da zato ni o njih potrebnih dejanskih ugotovitev v sklepih sodišč prve in druge stopnje - tudi ne v zvezi z razmerjem med realno vrednostjo nepremičnin in v pogodbah določeno kupnino, je bilo treba sklepa sodišč obeh stopenj na podlagi določb drugega odstavka 380. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP ter v zvezi s 37. členom ZNP razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, ki ga bo treba dopolniti v že zgoraj nakazani smeri in nato o zahtevi predlagatelja ponovno odločiti. Podrobnejši napotki za nov postopek glede na doslej obrazloženo niso potrebni.

Odločitev revizijskega sodišča o vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim sodnikom temelji na določbah 356. člena v zvezi s 383. členom ZPP ter v zvezi s 37. členom ZNP. Tako odločitev so narekovali neprimerni, odvečni in netočni razlogi v zadnjem odstavku na 3. strani in na 4. strani sklepa sodišča prve stopnje, ki ne sodijo v obrazložitev sodne odločbe. Ti razlogi spričo njihove vsebine namreč niso bili namenjeni obrazlaganju odločitve, temveč so naslovljeni neposredno na predlagatelja v obliki sodnikove graje predlagateljevega uveljavljanja njegovih procesnih pravic in kot odvečni razlogi kažejo tudi na sodnikovo dokončno opredelitev.

Dosledno tej pa bi bilo glede na (sicer zmotno) identifikacijo nosilnega razloga na 4. strani obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje vsaj časovno pričakovati odločitev o predlogu na prvem naroku, ne pa po desetih letih od njegove vložitve.