Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej odškodninski pravdi v zvezi z delovno nesrečo 22.03.1994, ko je tožniku spodrsnilo na ledeni plošči in je prišlo do zvina desnega skočnega sklepa in lažjega zvina kolenskega sklepa, razsodilo, da mora tožena stranka kot delodajalec tožnika le temu plačati 1.400.000 SIT odškodnine za negmotno škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje in 27.882,60 SIT za gmotno škodo z obrestmi od 15.04.1994 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek glede glavnice in obresti zavrnilo. Za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem je prisodilo 600.000 SIT od zahtevanih 1.200.000 SIT, za strah 200.000 SIT od zahtevanih 300.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 600.000 SIT od zahtevanih 1.000.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo tako v obsodilnem kakor tudi zavrnilnem delu.

Proti zavrnilnemu delu te sodbe je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se sodba tako spremeni, da bo morala tožena stranka plačati iz naslova nepremoženjske škode še 1.100.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.1996 dalje do plačila, od že prisojenega zneska 1.400.000 SIT obresti od 4.12.1996 do 26.2.2001 in mu povrniti pravdne stroške. Trdi, da pri odmeri odškodnine sodišči bodisi sploh nista ali pa ne v zadostni meri vrednotili vseh dejstev, ki sta jih ugotovili, ker bi sicer morali prisoditi vso zahtevano odškodnino. Kar zadeva tek obresti, ne drži, da bi sodišče prve stopnje sodilo po cenovnih razmerah ob izdaji sodbe. Nista niti upoštevali določil 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Tožena stranka in stranski intervenient na njeni strani na revizijo nista odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ne držijo očitki, da sta nižji sodišči premalo vrednotili dejstvo, da so bolečine trajale v času zdravljenja mesec dni. To sta storili, pri tem pa utemeljeno upoštevali, da je šlo pri bolečinah le za srednje močne, lažje in lažje občasne. V zadostni meri sta upoštevali tudi bodoče bolečine, ki se bodo pojavljale le, kot je povedal izvedenec, kadar bo šlo za delo pod neugodnimi pogoji in daljši hoji, če je ta po neravnem terenu in povezana z nošnjo težkih predmetov. V zvezi z neugodnostmi med zdravljenjem revizija nedovoljeno posega na dejansko področje, saj tožnik ni ne izkazal ne izpovedal, da bi bile neugodnosti večje, ker je šlo za zdravljenje v tujini. Na to področje sodi tudi trditev, da tožniku ni bil omogočen prevoz k zdravniku na previjanje. Sam je namreč povedal, da se je tja vozil s taksijem. Revizijski poudarki temu, da si je moral mazati nogo s predpisanim mazilom dalj časa, niso videti kdovekako tehtni, saj se ne trdi, da bi bilo to opravilo povezano s kakšnimi bolečinami ali neprijetnostmi. Povedano velja tudi za jemanje tablet. Odmerjena odškodnina za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem je v skladu z merili 200. in 203. člena ZOR.

V zvezi z odškodnino za strah revizija spet dodaja dejstva, ki niso bila ugotovljena na nižjih stopnjah sojenja. Tako ni bilo ugotovljeno, da bi bil primarni strah intenziven. Nenadnost dogodka tudi ni takšna okoliščina, ki bi povečala strah. Ta je namreč večji takrat, ko kdo zazna, da se mu bo pripetila nesreča in ko do nje preteče več ali manj časa. Tožnikova skrb za izid zdravljenja tudi ni bila očitno tako intenzivna, saj se je k domačemu zdravniku napotil šele čez dve leti, kot je izpovedal tožnik sam med dokazom z zaslišanjem strank. Odškodnina za strah je primerna.

Pravkar povedano velja tudi za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi tu revizija navaja dejstva, ki niso bila ugotovljena. Tožnik ni ne med podajanjem anamnestičnih podatkov pri izvedencu ne med dokazom z zaslišanjem strank govoril o svojem občutku manjvrednosti nasproti sodelavcem in o tem, da bi pri tem zelo psihično trpel. Omenjal tudi ni rekreativnih dejavnosti, ki naj bi jih opustil. Tako v zvezi s to obliko odškodnine kakor tudi s prejšnjima sta nižji sodišči nadrobno ugotovili relevantna dejstva, povezana z intenzivnostjo in trajanjem pretrpljenih in bodočih telesnih in duševnih bolečin in strahu, kar jima je omogočilo nujno individualizacijo odškodnin. Pri tem sta se v celoti prilagodili širšim okvirom odškodnin, ki jih naša sodišča prisojajo v podobnih primerih. Odškodnina naj pomeni, ker pač negmotne škode ni mogoče odpraviti ali reparirati, sredstvo, ki naj omili duševno trpljenje, zadoščenje, ki naj približa oškodovanca k čustvenemu, duševnemu ravnotežju, ki je bilo s poškodbo porušeno. Tem merilom in vodilom je bilo s prisojenimi odškodninskimi zneski ustreženo in zadoščeno.

Samovoljna je trditev, da se povedano ni zgodilo po cenah ob času sojenja na prvi stopnji. Ob spremljanju sodne prakse s pomočjo merila povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v naši državi je možna primerjava in kontrola prisojanih zneskov odškodnin. In ob takšni kontroli se pokaže tu omenjena trditev za neresnično.

Neutemeljena je končna trditev, da bi moralo sodišče glede začetka teka obresti uporabiti 919. člen ZOR. Ta določa izključno obveznosti zavarovalnice. V obravnavanem primeru pa tožbeni zahtevek ne meri na zavarovalnico, marveč na tožnikovega delodajalca. Čeprav nastopa zavarovalnica kot stranski intervenient na njegovi strani, to ni razlog za uporabo 919. člena ZOR.

V celoti neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (378. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).