Jedro

Dejstvo, da tožnik od marca 1991 ni bil več zadolžen za delo referenta za operativno-učne posle ni pravno odločilno. Status razpolage se po določbi 2. alinee 1. odstavka 2. člena odloka prizna vojaški osebi, če ji je bila izdana ustrezna odločba pristojnega organa, sicer pa le na dokazih oprtem dejstvu, da v času, določenim z omenjenim odlokom, ni opravljal nobenih vojaških aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine potem, ko je ugotovilo, da L.M. ne izpolnjuje v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanega pogoja, da je bil po 18.7.1991 na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in izpolnil pogoje za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponavlja svoje trditve iz prvostopnega in drugostopnega postopka o tem, da je bil tožnik razrešen vojaške službe z upokojitvijo z dnem 31.12.1991, šest mesecev pred tem pa na razpolagi in to po pravilu in praksi, ki je veljala za vse starešine v vojski. Bistveno je dejstvo, da tožnik od marca 1991, ko je bil na njegovo delovno mesto postavljen in z odločbo imenovan general A., ni več opravljal svoje prejšnje funkcije, pač pa le priložnostna opravila. Ker se zatrjevano dejstvo v postopku ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato odločb prve in druge stopnje ni mogoče niti preizkusiti, posledično pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v postopku ni bilo. Neutemeljen je tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja revizija.

Tožnik vidi pomanjkljivost izvedenega postopka v ravnanju sodišča, ki ni izvedlo dokaza s pribavo razporeditvene odločbe generala A. na delovno dolžnost, ki jo je do marca 1991 opravljal sam. Izvajanje dokazov (predlaganje dokazov, sprejetje dokaznega sklepa, zbiranje dokazov in njih ocenjevanje) pa sodi v dejansko podlago spora. Glede na to je mogoče obravnavati ta revizijski razlog le kot nedovoljeno izpodbijanje dejanske podlage pravnomočne sodbe, ki pa po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji ni več dopustno. Pravilnosti dokazne ocene revizijsko sodišče zaradi navedene prepovedi ne sme presojati, pa čeprav jo tožeča stranka formalno uveljavlja tudi kot zmotno uporabo materialnega prava. Šteti mora, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Revizija pa tudi v delu, s katerim tožeča stranka vsebinsko graja pravilnost uporabe materialnega prava, ni utemeljena. Tožeča stranka si zmotno razlaga pomen razpolage, kot ga ureja zakon o službi v oboroženih silah.

Pogoji, ki jih mora vojaška oseba izpolnjevati za priznanje statusa uživalca oziroma upravičenca do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine, so določeni v 18. členu ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) in odloku o izplačevanju vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju odlok). V 2. členu odloka so kot uživalci določene tudi osebe, ki na dan uveljavitve ustavnega zakona še niso imele odločbe o upokojitvi. Omenjena določba daje pravico do akontacij vojaških pokojnin tudi osebam, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ali so bile po 18.7.1991 na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pokojnine oziroma druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Z odlokom je bil razširjen krog upravičencev še na osebe, ki so v svoji skupnosti vojaških zavarovancev uveljavile pravico do pokojnine po 25.6.1991 oziroma so pokazale posebno pripravljenost do osamosvojitvenih procesov s tem, ko so se dale na razpolago ali so bile v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu oziroma so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije do določenega roka. Status zavarovanca (upravičenca) ves čas od 18.7.1991 do prenehanja vojaške službe oziroma razrešitve je presojati skladno z določili zakona v službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90), ki je v drugem delu X. poglavja (stanja aktivnih vojaških oseb v službi JLA) v določbah od 292. člena do 298. člena uredil pogoje in primere priznanja bolniškega staleža, razpolage in suspenza aktivnih vojaških oseb. V XIV. poglavju pa so urejeni razlogi in postopek za prenehanje vojaške službe (392. člen do 402. člen). Aktivni vojaški osebi, za katero je izdan akt o prenehanju službe, preneha služba z dnem razrešitve (1. odstavek 399. člena v zvezi s 1. odstavkom 400. člena). Na lastno zahtevo je lahko vojaška oseba razrešena tudi prej, če interes službe to dopušča (2. odstavek 399. člena). Po določbi 2. odstavka 400. člena se aktivni vojaški osebi, ki je samovoljno zapustila službo, služba šteje le do dneva, ko jo je zapustila.

Za odločitev o postavitvi, premestitvi, dajanju na razpolago ali odstranitvi z dolžnosti aktivne vojaške osebe je v 496. členu - za razrešitev pa v 495. členu - zakona o službi v oboroženih silah predpisana pismena oblika. Ker tožeča stranka pismene odločbe pristojnega organa, iz katere bi bilo razvidno, da je bila - po njenih trditvah - od 1.7.1991 dalje (torej šest mesecev pred svojo razrešitvijo z dnem 31.12.1991) na razpolagi, ne poseduje, sta se sodišči prve in druge stopnje ukvarjali z vprašanjem, ali je bil tožnik na dejanski razpolagi. Obe sodišči sta šteli za dokazano, da tožeča stranka po 18.7.1991 tudi ni bila na dejanski razpolagi, saj je od 24.6.1991 dalje redno aktivno opravljala odrejene vojaške dolžnosti na komandi letalskega korpusa v Zagrebu oziroma na Plesu. Dejstvo, da tožnik od marca 1991 ni bil več zadolžen za delo referenta za operativno-učne posle v operativnem centru operativno učnega organa komande V. letalskega korpusa v Zagrebu, ki ga je do imenovanja generala A. opravljal, ni pravno odločilno. Status razpolage se po določbi 2. alinee 1. odstavka 2. člena odloka prizna vojaški osebi, če ji je bila izdana ustrezna odločba pristojnega organa, sicer pa le na dokazih oprtem dejstvu, da v času, določenim z omenjenim odlokom, ni opravljal nobenih vojaških aktivnosti. Tožeča stranka takšnega statusa ni uspela dokazati. Odločitev sodišča temelji na ugotovitvi, da je bil L.M. v spornem času vojaško aktiven. Če pa je tako, njegovega stanja ni mogoče pravno upoštevati kot razpolage. Na priznanje statusa razpolage tožniku tudi ne vpliva zatrjevano dejstvo, da je opravljal manj pomembna dela, saj stopnjevanje le-teh ni pravno odločilno. Odločitev, kot jo je sprejelo drugostopno sodišče, je zato pravilna.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zveznih zakonov, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94).