Jedro

Tožnica je imela s prejšnjim delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec. Za enako delovno mesto je imela sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Pri obeh delodajalcih je opravljala enako delo, v istih prostorih, z isto nadrejeno osebo, istim direktorjem obeh delodajalcev in brez prekinitve. Razen delodajalca se pri njenem delu ni spremenilo nič. Zato se v skladu s 73. členom ZDR šteje, da gre za prenos podjetja oziroma spremembo delodajalca v smislu navedene določbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati neto nadomestilo plače za september 2015, od obračunanega bruto zneska 711,66 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto višine od 19. 10. 2015 dalje do plačila, v presežku je zahtevek tožnice zavrnilo (I. točka izreka); da je dolžna na podlagi obračuna nadomestila plače za mesec julij 2015 in avgust 2015 plačati vse z zakonom določene davke in prispevke v roku 8 dni (II. točka izreka); da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR, za leto 2012 v bruto znesku 763,06 EUR, za leto 2015 sorazmerni del regresa v znesku 593,05 EUR in po odbitku davka tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi navedenimi v III. točki izreka sodbe. Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača odpravnino v znesku 632,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2015 dalje do plačila (IV. točka izreka) in da je dolžna plačati stroške postopka v višini 113,83 EUR ter stroške sodne takse v višini 140,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (V. in VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma podredno vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka predvsem izpostavlja, da je sodišče pri izreku izpodbijane sodbe zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. in 11. točki 339. člena ZPP, saj toženi stranki tekom postopka ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, pravne osebe pa v postopku ni zastopal zakoniti zastopnik A.A.. Pravica do izjave in sodelovanja v postopku je temeljna pravica stranke v pravdnem postopku, v konkretnem primeru zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je kot takšen edini upravičen in zmožen zastopati njene pravice pred sodiščem, ni bil vabljen na narok glavne obravnave in ni imel možnosti izkoristiti svoje pravice do izjave in sodelovanja v postopku. Zaradi navedenega je sodba nezakonita v nasprotju z določbami ZPP ter v nasprotju s pravico do izjave kot ene temeljnih človekovih pravic, ki jih določa Ustava RS. Po prvem odstavku 32. člena Zakona o gospodarskih družbah gospodarsko družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona. Toženi stranki je bila s tem tudi kršena pravico do izjave, kot to določa 5. člen ZPP. Sodišče je tako sprejelo izpodbijano sodbo v odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke, ki ga ni niti vabilo na prvi narok za glavno obravnavo. Prvi odstavek 286. člena ZPP določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjasniti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Sodišče v tem primeru zakonitega zastopnika tožene stranka A.A. sploh ni vabilo na narok in zato tožena stranka brez svoje krivde ni mogla navajati dejstev in dokazov v prvostopenjskem postopku. Vsled navedenega so izkazani opravičljivi razlogi iz tretjega odstavka 286. člena ZPP in ima tožena stranka še vedno pravico predlagati nove dokaze in uveljavljati ugovore zaradi pobota in zastaranja. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je v celoti sledilo tožeči stranki in toženo stranko opredelilo kot naslednika podjetja B.. Trditev tožnice, da je bilo vse isto, je zavajajoča in navaja sodišče na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, na osnovi katerega je sprejelo navedeno sodbo. Obrazložitev sodbe se nanaša na to trditev predvsem v 10. točki sodbe. Tožena stranka C. d. o. o. je imela dve poslovni enoti, od katerih je bila ena trgovina D. in tožnica je delala v času pogodbenega razmerja s toženo stranko samo v tej trgovini. Tožeči stranki je davke in prispevke za mesec maj, junij in julij direktno plačeval Zavod za zdravstveno zavarovanja na osnovi predloženih bolniških listov. Tožena stranka pa je obveznosti iz naslova davkov in prispevkov poravnala dne 16. 1. 2017. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka v pritožbi izrecno uveljavlja.

5. V tem individualnem delovnem sporu je tožnica vtoževala denarne zahtevke za obdobje zaposlitve pri toženi stranki na podlagi prenosa podjetja po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

6. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice ugodilo, ker je ugotovilo, da je bila tožnica, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 2. 2011 v delovnem razmerju za nedoločen čas pri družbi B. d. o. o. na delovnem mestu prodajalka. Družba B. se je kasneje preimenovala v E. d. o. o. Tožnica je dne 21. 12. 2012 sklenila s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta za delovno mesto prodajalke. Tožnica je na delu pri toženi stranki ostala tudi po poteku enega leta in se ji je tako delovno razmerje transformiralo v delovno razmerje za nedoločen čas. Delovno razmerje je tožnici pri toženi stranki prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 3. 2015. 7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 11. točki 339. člena ZPP, ker toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem s tem, ko pravne osebe ni zastopal zakoniti zastopnik A.A..

8. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje po tem, ko je prejelo tožbo tožnice, le-to vročilo toženi stranki s pozivom, da tožena stranka odgovori na tožbo. Tožena stranka je podala odgovor na tožbo ter predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke F.F.. F.F. je tudi pooblastil odvetniško družbo G. za zastopanje v spornem individualnem delovnem sporu. Dne 22. 11. 2017 je sodišče prve stopnje razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo in na narok vabilo tožnico, njenega pooblaščenca, toženo stranko ter pooblaščenca tožene stranke. Na predlog tožnice je sodišče preklicalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo z dne 22. 11. 2017 in narok preložilo na 6. 12. 2017. Nato je pooblaščenka tožene stranke prosila naslovno sodišče za preložitev naroka, določenega za 6. 12. 2017, zaradi zdravstvenih razlogov zakonitega zastopnika F.F., ki se zaradi bolezni obravnave ni bil sposoben udeležiti. Sodišče prve stopnje je narok razpisan za dan 6. 12. 2017, preklicalo in preložilo na 24. 1. 2018. Na obravnavo dne 24. 1. 2018 je bil vabljen direktor F.F. z vabilom stranki na zaslišanje. Tožena stranka je ponovno prosila za preložitev obravnave razpisane dne 24. 1. 2018 in obvestila sodišča, da so preklicali pooblastilo odvetniški družbi G. in prosili za rok, da bi si zagotovili preko brezplačne pravne pomoči novega pooblaščenca. Sodišče je predlogu za preložitev naroka, razpisanega dne 24. 1. 2018, ugodilo in ga preklicalo ter preložilo na 7. 3. 2018. Na narok dne 7. 3. 2018 je bil vabljen direktor F.F. z vabilom stranki na zaslišanje. Tožena stranke je nato dne 19. 2. 2018 sodišče ponovno prosila za preložitev razpisanega naroka, vendar sodišče prve stopnje prošnji tožene stranke ni ugodilo in je izvedlo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo.

9. Na naroku je F.F. obvestil sodišče, da ni več zakoniti zastopnik tožene stranke, zato ne more zastopati tožene stranke. Ob ugotovitvi, da je bila tožena stranka pravilno vabljena na razpisan narok dne 7. 3. 2018, sodišče naroka ni bilo dolžno preložiti in slednjega je lahko opravilo v odsotnosti tožene stranke. Zatrjevani kršitvi 8. in 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato nista podani.

10. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in pravico stranke do izjave. Sodišče prve stopnje je pravilno vabilo toženo stranko in takratnega zakonitega zastopnika F.F. z vabilom na zaslišanje stranke, ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo tudi predlagala njegovo zaslišanje. V kolikor je pred zadnjim razpisanim narokom prišlo do spremembe zakonitega zastopnika, to še ne pomeni, da bi moralo sodišče vabilo za zaslišanje stranke vročiti A.A., saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo in tudi kasneje v postopku izključno predlagala zaslišanje F.F.. Ker je tik pred razpisanim narokom prišlo do spremembe zakonitega zastopnika, je sodišče prve stopnje pravilno zaslišalo F.F. kot pričo, saj v času zaslišanja ni bil več zakoniti zastopnik. To pa ne pomeni, da je bila s tem toženi stranki kršena pravica do izjave in da ji je bilo onemogočeno sodelovanje pri zaslišanju tožeče stranke. Tožena stranka je podala odgovor na tožbo in odgovorila na navedbe tožeče stranke in predlagala dokaze. Če pa se zakoniti zastopnik A.A., kljub temu, da je bila tožena stranka pravilno vabljena, obravnave ni udeležil, to ne pomeni, da je prišlo do očitane kršitve načela kontradiktornosti. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da tožena stranka ni imela možnosti navesti vseh dejstev in predlagati dokazov, ki so bili potrebni za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokazov, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in dokazih nasprotne stranke.

11. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo toženkine pravice do sodnega varstva in enakega varstva pravic s tem, ko je opravilo narok za glavno obravnavo, na njem izvajalo dokaze ter o zadevi odločilo kljub temu, da zakoniti zastopnik nanj ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil. Tožena stranka je bila pravilno vabljena na narok, sodišče pa ni bilo dolžno zakonitega zastopnika vabiti s posebnim vabilom za zaslišanje stranke, saj je tožena stranka sama predlagala, da se zasliši F.F., ki je bil v spornem času zakoniti zastopnik. Pravica do enakega varstva pravic v smislu določbe 22. člena URS se nanaša tudi na dokazni postopek. V tem postopku mora biti zagotovljena enakopravnost stranke, stranke morajo imeti možnost predlagati dokaze in se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, imajo pravico biti prisotne pri izvajanju dokazov ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja. V konkretnem primeru sodišče toženi stranki ni kratilo teh pravic, izvedlo je dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka v odgovoru na tožbo, tožeča stranka pa razen dokazov, ki jih je predlagala v tožbi in se je o njih tožena stranka izjasnila v odgovoru na tožbo, kasneje novih dokaznih predlogov ni podala. V konkretnem primeru zato sodišče toženi stranki ni kratilo pravic biti prisoten pri izvajanju dokazov ter se izjaviti o rezultatih dokazovanja, saj je tožena stranka sama povzročila, da teh pravic na prvem naroku ni mogla udejanjiti, ker se naroka ni udeležila, čeprav je bilo toženi stranki vabilo pravilno vročeno.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je sledilo netočnim trditvam tožnice in toženo stranko opredelilo kot prevzemnika podjetja B. in vseh njenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi F.F., ki je bil direktor družbe B. d. o. o., in tožene stranke v spornem času, pravilno ugotovilo, da je tožnica tako pri družbi B. d. o. o. kot pri toženi stranki opravljala delo v trgovini, kot prodajalka kruha. Sodišče je pravilno na podlagi izpovedi priče F.F. ugotovilo, da je imela tožnica s prejšnjim delodajalcem B. d. o. o. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec in da je imela za enako delovno mesto sklenjeno tudi pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Pri obeh delodajalcih je opravljala enako delo, v istih prostorih, z isto nadrejeno osebo, istim direktorjem obeh delodajalcev in brez prekinitve. Razen delodajalca se pri njenem delu ni spremenilo nič. Glede na navedeno je sodišče pravilno ugotovilo, da se v skladu s 73. členom ZDR šteje, da gre za prenos podjetja oziroma spremembo delodajalca v smislu navedene določbe.

13. Pritožbene navedbe, da je tožnica po pogodbi o zaposlitvi podpisani dne 21. 12. 2012 delala na delovnem mestu prodajalka na naslovu H. ulica 30, kjer je bila do 2. 3. 2015 maloprodajna trgovina D. s prodajo kruha in slaščic, predstavljajo pritožbeno novoto, ki pa ni dopustna. Prav tako predstavljajo pritožbeno novoto tudi trditve tožene stranke, da je tožnici davke in prispevke za mesec maj, junij in julij direktno plačal Zavod za zdravstveno zavarovanje na osnovi predloženih bolniških listov.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).