Jedro

Sodišče je s svojo odločitvijo poseglo v dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo zavrnilni odločbi tožene stranke in odločilo, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami. Tožniku je naložilo, da se je dolžan prijaviti na Zavod za zaposlovanje, toženi stranki pa, da odloči o pravici in višini nadomestila za invalidnost. Tako je odločilo na podlagi mnenja sodnega izvedenca in ob upoštevanju določb ZPIZ-1. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prvostopno sodbo spremenilo v delu glede priznanja pravic zaradi invalidnosti. Sprememba sodbe temelji na ugotovitvi, da bi sodišče moralo upoštevati predpise, veljavne na dan nastanka invalidnosti, torej določbe ZPIZ92. Sicer pa je sodišče druge stopnje „v celoti sprejelo vsebinske ugotovitve o izkazani tožnikovi invalidnosti“.

3. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedlo razlogov za odločitev. Ni se opredelilo do pritožbenih navedb o nezaključenem zdravljenju in o nepodanosti invalidnosti glede na določbo 28. člena ZPIZ. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določb 28. člena v zvezi s 27. členom ZPIZ. Pri tožniku ni podana izguba delovne zmožnosti, glede zmanjšane delovne zmožnosti pa bi ob statusu tožnika kot samostojnega podjetnika, sodišče moralo uporabiti 28. člen ZPIZ. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je poseglo v pravnomočno odločbo z dne 26. 6. 2003, s katero je bila zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena.

4. Revizija je utemeljena.

5. Tožnik je s tožbo zahteval odpravo odločb tožene stranke z dne 19. 2. 2004 in 13. 9. 2004. Z navedenima odločbama je bil dokončno zavrnjen zahtevek tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Postopek se je začel na predlog tožnikovega osebnega zdravnika z dne 16. 7. 2003. To pomeni, da v obravnavani zadevi ne gre za situacijo, kot jo urejajo določbe 391. in 446. člena ZPIZ-1: določbe ZPIZ-1 o pravicah iz invalidskega zavarovanja so se pričele uporabljati 1. 1. 2003, postopek za uveljavljanje pravic pa se ni pričel pred tem. Sodišče druge stopnje je zmotno odločalo na podlagi določb ZPIZ92. 6. Tožnik je uveljavljal (tožbeni zahtevek v tem delu je modificiral na zadnji glavni obravnavi 19. 1. 2007) priznanje invalidnosti III. kategorije od 11. 11. 2002 dalje. O tem je tožena stranka odločila že z odločbo z dne 10. 12. 2002, ki pa je bila z odločbo z dne 26. 6. 2003 spremenjena tako, da pri tožniku ni invalidnosti in da nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Taka odločba je bila spremenjena v revizijskem postopku pri toženi stranki (pritožba tožnika zoper prvostopno odločbo je bila zavrnjena) na podlagi 254. člena ZPIZ-1 in je v skladu s tretjim odstavkom 255. člena ZPIZ-1 pričela učinkovati s 1. 7. 2003. Tožniku je bila dokončna odločba z dne 26. 6. 2003 vročena 4. 7. 2003, dokaz o vročitvi pa je tožena stranka predložila šele z revizijo (s sklicevanjem na to, da je prej izpadla iz tudi v tem primeru popolnoma neurejenega upravnega spisa).

7. Sodišče prve stopnje ni posebej ugotavljalo, ali je tožnik zoper odločbo z dne 26. 6. 2003 uveljavljal sodno varstvo (prvi odstavek 257. člena ZPIZ-1), štelo je le, da je bil s to odločbo predhodni postopek zaključen in da je šlo (zato) v obravnavani zadevi za nov postopek, začet s predlogom z dne 16. 7. 2003. Poseglo pa je dejansko tudi v odločbo z dne 26. 6. 2003, čeprav tožnik v tem sporu te odločbe ni izpodbijal, niti ni zatrjeval, da je to storil s posebno tožbo. Sodišče druge stopnje je tako odločitev potrdilo zgolj z obrazložitvijo, da v upravnem spisu ni dokazila o vročitvi, čeprav tožnik ni zatrjeval, da mu odločba ne bi bila vročena. Da mu je bila, je očitno že iz dejstva, da je bil vložen nov predlog za priznanje invalidnosti.

8. Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče druge stopnje bo moralo tudi ob upoštevanju odločitve tožene stranke z dne 26. 6. 2003 ponovno odločiti o pritožbi tožene stranke in presoditi, ali so glede na ugotovljeno dejansko stanje in ob upoštevanju določb ZPIZ-1, izpodbijane odločbe tožene stranke pravilne in zakonite.