Jedro

Tožnik je bil izbrisan iz evidence brezposelnih oseb zaradi poteka osebnega delovnega dovoljenja. Za novo delovno dovoljenje oziroma podaljšanje delovnega dovoljenja pa po izteku tega ni zaprosil, čeprav mu je toženec še pred izbrisom iz evidence brezposelnih oseb zaradi poteka delovnega dovoljenja priznal nadomestilo za invalidnost z odločbo z dne 22. 1. 2013, od dneva priznane pravice do nadomestila za invalidnost pa do izdaje odločbe z dne 16. 5. 2013, s katero je toženec tožniku ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, ker ni več izpolnjeval pogojev za izplačevanje te dajatve, pa je imel tožnik tudi dovolj časa, da bi si ob zagotovljenem nadomestilu za invalidnost lahko uredil svoj status in preprečil ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost. Na podlagi navedenega se pokaže, da so razlogi, zaradi katerih je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, na strani tožnika in da mu je toženec na podlagi 162. člena ZPIZ-1 utemeljeno z izpodbijanima odločbama, ki sta pravilni in zakoniti, z dnem 29. 1. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke št. ... z dne 2. 8. 2013 in odločbe št. ... z dne 16. 5. 2013 in priznanje stroškov postopka, zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 8. 2013 in odločbo št. ... z dne 16. 5. 2013 (I. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, da se toženi stranki naloži izdajo odločbe, s katero se bo tožniku še nadalje izplačevalo nadomestilo za invalidnost v že prej določenem znesku in sicer od 29. 1. 2013 dalje (II. točka izreka). S III. točko izreka pa je sklenilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške zastopanja v višini 592,07 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje, do plačila.

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe je pritožbo vložil toženec iz razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in smiselno zaradi kršitve 8. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje skladno z napotki Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi št. Up-672/2016-24 z dne 13. 3. 2019 ponovno presojalo, ali je bila ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost na podlagi 162. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) utemeljena. Meni, da ugotovitev sodišča, da tožniku ni mogoče očitati krivdnega ravnanja, s katerim bi povzročil izbris iz evidence brezposelnih oseb, ni pravilna. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je razlog izbrisa iz evidence brezposelnih oseb na strani toženca. Sodišče je nepravilno presodilo izpovedbo tožnika, saj njegovi izpovedbi ne pritrjuje noben izmed preostalih izvedenih dokazov. Tožnik zatrjuje, da se je pred iztekom delovnega dovoljenja zglasil na Upravni enoti A. zaradi stalnega prebivališča, vendar naj bi mu vloženo dokumentacijo vrnili z obrazložitvijo, da nima pravice za stalno bivanje, ker nima dovolj sredstev za preživljanje. Po mnenju toženca takšna navedba tožnika ni pravilna. Uradne osebe so zavezane postopati skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZUP), ki pa takšnega postopanja ne predvideva. Upravna enota A. je v svojem odgovoru 3. 12. 2019 pojasnila, da je imel tožnik dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji v obdobjih od 18. 10. 2006 do 19. 1. 2007, od 12. 2. 2007 do 19. 5. 2009, od 19. 5. 2007 do 19. 5. 2008, od 28. 5. 2008 do 19. 5. 2009 in od 26. 5. 2009 do 1. 3. 2012. Pojasnila je tudi, da tožniku vložena dokumentacija ni bila vrnjena, ter da tožnik trenutno nima nobenega dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji. Iz navedenega pojasnila izhaja, da tožnik dejansko ni vložil zahteve za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje, niti ni podal zahteve za izdajo novega delovnega dovoljenja. Slednje izhaja iz pojasnila Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 2. 12. 2019. Zato je krivdni razlog za izbris iz evidence brezposelnih oseb na strani tožnika. Tožniku namreč odločba o dovoljenju za stalno prebivanje ni bila izdana, ne v posledici ravnanja toženca, temveč izključno zato, ker tožnik zanjo sploh ni vložil zahteve. Nadalje je nerazjasnjeno, zakaj tožnik v postopku pridobivanja dovoljenja za bivanje, v kolikor ga je dejansko sprožil, ni pojasnil, da je pred Delovnim in socialnim sodiščem v teku spor glede nadomestila, in predlagal upravnemu organu postopanje po 147. členu ZUP. Vztraja, da je sodišče nekritično sledilo le izpovedbi tožnika, čeprav jo ni podprl z nikakršnimi dokaznimi sredstvi oziroma je predlagal le poizvedbe, ki za postopek niso bistvene. Sodišče tako ni izvedlo dokaznega postopka, s katerim bi preverilo verodostojnost tožnikovih navedb. Poleg tega ni zanemarljivo dejstvo, da je tožnik ves čas postopka imel pravno pomoč kvalificiranega odvetnika. Nadalje tudi ni dokazano, da bi prejemki, ki bi jih v primeru priznanja pravice do nadomestila za invalidnost izplačeval toženec, bili zadostni za izdajo dovoljenja za bivanje. Toženec še dodaja, da tožnik tudi v obdobju od 29. 1. 2013 dalje ni storil ničesar, da bi uredil svoj status prebivanja v Republiki Sloveniji, kot tudi ni uredil svojega statusa brezposelne osebe v Republiki Sloveniji. Zato je prepričan, da tožniku ni mogoče priznati pravice do nadomestila za invalidnost od 29. 1. 2013 dalje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in vztraja pri svojih dosedanjih navedbah, katerim je sledilo tudi sodišče. Po mnenju tožnika je sodišče pravilno po izvedbi vseh dokazov opravljenih v obravnavanem postopku izdalo izpodbijano sodbo in pravilno ocenilo, da je razlog za izbris tožnika iz evidence brezposelnih oseb izključno na strani toženca. Sodišče je tožencu naložilo izdajo nove odločbe o pravici do nadomestila za invalidnost, ta pa je za izdajo odločbe potreboval neupravičeno dolgo časa od 3. 7. 2009 do 22. 1. 2013 in jo tako v škodo tožnika ni izdal v razumnem roku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V tej zadevi je sporno, ali je toženec tožniku utemeljeno ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, ali so razlogi za izbris iz evidence brezposelnih oseb na strani toženca in ali sta odločbi toženca št. ... z dne 2. 8. 2013 in št. ... z dne 16. 5. 2013 pravilni in zakoniti.

6. Sodišče prve stopnje je zadevo enkrat že obravnavalo in s sodbo opr. št. Ps 2483/2013 z dne 11. 2. 2015 tožbeni zahtevek zavrnilo. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Psp 193/2015 z dne 8. 10. 2015 potrdilo kot pravilno in zakonito in pritožbo vloženo zoper citirano sodbo zavrnilo. Enako je tudi Vrhovno sodišče s sodbo opr. št. VIII Ips 29/2016 z dne 27. 5. 2016 zavrnilo revizijo. Tako je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožnik za nadaljnje prejemanje nadomestila za invalidnost ne izpolnjuje zakonskih pogojev določenih v 162. členu ZPIZ-1, ker se je z dnem 29. 1. 2013 prenehal voditi v evidenci brezposelnih oseb. Pri tem se razlog, zaradi katerega se tožnik ni več vodil v evidenci brezposelnih oseb, ni ugotavljal oziroma za odločitev ni bil relevanten.

7. Ustavno sodišče Republike Slovenije pa je z odločbo št. Up-672/2016-24 z dne 13. 3. 2019 takšno stališče štelo za napačno in razveljavilo citirane sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 17. 5. 2016, Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 8. 10. 2015 ter Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 2. 2015 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje je naložilo, da v novem sojenju ob upoštevanju razlogov iz te odločbe, presodi, ali je bila ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost na podlagi 162. člena ZPIZ-1 utemeljena. Pri tem je poudarilo, da je pri razlagi 162. člena ZPIZ-1 za državljane tretjih držav potrebno upoštevati tudi posebna pravila glede prebivanja in dela na območju Republike Slovenije, ker v nasprotnem primeru lahko zavarovanec ostane brez pravice do nadomestila za invalidnost tudi, če je bil izbrisan iz evidence brezposelnih oseb brez svoje krivde oziroma celo proti svoji volji. Ustavno sodišče Republike Slovenije je hkrati poudarilo, da navedeno ne pomeni, da je tujcu nasploh nedopustno prenehati izplačevati nadomestilo za invalidnost, da pa mu mora biti pri odločanju o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost omogočeno, da svoj položaj v razumnem času uredi na način, ki bo preprečil ustavitev izplačevanja nadomestila. Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije morajo biti pogoji za pridobitev in uživanje pravic iz obveznega zavarovanja razumni, saj ureditev navedenih pravic ne sme privesti do neupravičene neenake obravnave zavarovancev.

8. Glede na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije je v ponovljenem postopku, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, potrebno ugotoviti razloge za izbris tožnika iz evidence brezposelnih oseb in na kateri strani so ti razlogi. Pri sami odločitvi pa je poleg določbe 162. člena ZPIZ-1 potrebno upoštevati tudi pravila, ki veljajo za državljane tretjih držav glede bivanja in zaposlovanja v Republiki Sloveniji, to je Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (Ur. l. RS, št. 26/11 s spremembami, v nadaljevanju: ZZDT-1) in Zakon o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUTD).

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 31. 5. 2009 in da je pri tožencu podal zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost 3. 7. 2009. Ker je toženec štel, da je tožnik zamudil 30-dnevni rok za prijavo pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (97. člen ZPIZ-1), je z odločbo z dne 7. 10. 2009, potrjeno z dokončno odločbo z dne 18. 3. 2010 zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. V sodnem postopku je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. Ps 912/2010 z dne 24. 4. 2012, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 254/2014 z dne 23. 8. 2012 citirani zavrnilni odločbi odpravilo in naložilo tožencu izdajo novega upravnega akta o tožbenem zahtevku za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Na podlagi pravnomočne sodbe je toženec tožniku z odločbo z dne 22. 1. 2013 (vse) od 1. 6. 2009 dalje priznal nadomestilo za invalidnost v znesku 247,45 EUR na mesec in mu nadomestilo dejansko tudi izplačal. V navedeni odločbi je izrecno obrazloženo, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje od dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma obveznega zavarovanja, to je od 1. 6. 2009, ko je prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju.

10. Iz listinske dokumentacije in ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da se med dokumentacijo nahaja tudi obvestilo št. ... z dne 30. 1. 2013. S tem obvestilom je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje tožnika obvestil, da z dnem 29. 1. 2013 ne izpolnjuje več pogojev za vodenje v evidenci brezposelnih oseb, ker na podlagi 1. alineje 129. člena ZUTD ni več brezposelna oseba zaradi izteka osebnega delovnega dovoljenja in se ga zato preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb. V citiranem obvestilu je posebej navedeno opozorilo, da v kolikor dejstvo navedeno v obvestilu ni skladno z dejanskim stanjem, lahko pisno zahteva spremembo in priloži listine, ki dokazujejo drugačno dejansko stanje.

11. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ne gre za nobenega od stanj iz 3., 4., 5., 8. in 9. alineje 129. člena ZUTD in za obveznost izdaje odločbe o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb. V nasprotju s takšno ugotovitvijo in zaključkom, je sodišče prve stopnje kljub temu zaradi neizdane odločbe štelo, da je bilo o izbrisu iz evidence brezposelnih oseb odločeno nezakonito in posledično nezakonito ustavljeno izplačevanje nadomestila za invalidnost in se, čeprav ne gre za identični primer, sklicevalo na zadevo Psp 296/2019. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bil tožnik v obvestilu izrecno opozorjen na možnost, da pisno zahteva spremembo in priloži listine, v kolikor dejstvo navedeno v obvestilu ni skladno z dejanskim stanjem. Na ta način je bilo tožniku zagotovljeno, da zavaruje in tudi uveljavlja svoje pravice, ne da bi bil za to določen kakršenkoli rok kot v primeru uveljavljanja pravnih sredstev. Za drugačen zaključek in dolžnost postopanja Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje po 7. členu ZUP že iz tega razloga ni bilo nobene dejanske in ne pravne podlage.

12. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in listinske dokumentacije nadalje izhaja, da je tožnik tujec in da je bival v Sloveniji na podlagi osebnega delovnega dovoljenja, ki ga je imel nazadnje izdanega 2. 3. 2009 do 1. 3. 2012 in na tej podlagi podaljšano dovoljenje za začasno prebivanje do 1. 3. 2012. Iz listinske dokumentacije tudi izhaja, da tožnik do 1. 3. 2012 še ni imel priznanega nadomestila za invalidnost, saj kot je že obrazloženo, je v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem tožnik izpodbijal odločbi toženca o zavrnitvi pravice do priznanja nadomestila za invalidnost zaradi sporne prijave pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. V obravnavanem primeru je pomembno dejstvo, da je toženec tožniku z odločbo z dne 22. 1. 2013 (na podlagi pravnomočne sodbe) priznal nadomestilo za invalidnost, določil njegovo višino in od kdaj je do te dajatve upravičen. Navedeno pomeni, da je toženec tožniku nadomestilo za invalidnost priznal preden je bil dne 29. 1. 2013 izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, o čemer je bil z obvestilom tudi obveščen. Še prej je bil v odločbi toženca z dne 22. 1. 2013 opozorjen, da se mu nadomestilo za invalidnost izplačuje, ko je prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju.

13. Toženec je nato šele z odločbo z dne 16. 5. 2013 na podlagi dejstva, da je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb in ni bil več prijavljen na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje na podlagi 162. člena ZPIZ-1 z dnem 29. 1. 2013, torej z dnem, ko je bil tožnik zaradi poteka osebnega delovnega dovoljenja, izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost. 14. Iz dopisa Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 2. 12. 2019 izhaja, da je imel tožnik osebno delovno dovoljenje za čas od 2. 3. 2009 do 1. 3. 2012, po izteku tega pa ni zaprosil za podaljšanje oziroma izdajo novega osebnega niti drugega delovnega dovoljenja. Upravna enota A. je z dopisom z dne 3. 12. 2019 pojasnila, da je imel tožnik v obdobju od 18. 10. 2006 do 19. 1. 2007 ter od 12. 2. 2007 do 19. 5. 2007, od 19. 5. 2007 do 19. 5. 2008, od 28. 5. 2008 do 19. 5. 2009 ter od 26. 5. 2009 do 1. 3. 2012 dovoljenje za prvo prebivanje oziroma dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela ter, da po evidenci upravnega organa trenutno nima izdanega nobenega dovoljenja za prebivanje.

15. Iz navedenih dopisov, ki ju je povzelo tudi sodišče prve stopnje, torej jasno izhaja, da tožnik po izteku delovnega dovoljenja 1. 3. 2012 ni zaprosil za podaljšanje oziroma izdajo novega osebnega ali drugega delovnega dovoljenja, niti ni zaprosil za dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve. Torej tožnik ni zaprosil za podaljšanje osebnega ali drugega delovnega dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve niti po tem, ko mu je toženec z odločbo z dne 22. 1. 2013 priznal nadomestilo za invalidnost v višini 247,45 EUR na mesec, to je še preden je bil z dnem 29. 1. 2013 izbrisan iz evidence brezposelnih oseb zaradi poteka osebnega delovnega dovoljenja in niti po tem, ko mu je bilo nadomestilo za invalidnost v višini 11.868,57 EUR dne 11. 2. 2013 dejansko izplačano, to je še preden mu je toženec z odločbo z dne 16. 5. 2013 zaradi dejstva, da je bil izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost. 16. Pritožba utemeljeno uveljavlja smiselno kršitev 8. člena ZPP. Sodišče mora skladno s citirano določbo na podlagi vsakega dokaza in vseh dokazov skupaj, presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi dejstva, da je bila tožniku (najprej) zavrnjena pravica do nadomestila za invalidnost in tožnikovih navedb, da je zaradi tega ostal brez sredstev za preživljanje, kar je sicer eden izmed pogojev za pridobitev dovoljenja za prebivanje in za delo, zaključilo, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za nadaljevanje vodenja v evidenci brezposelnih oseb iz razlogov na strani toženca, ne da bi presodilo še ostale za odločitev relevantne dokaze, zlasti predložene listine. To je dopis Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 2. 12. 2019 in dopis Upravne enote A. z dne 3. 12. 2019 in dejanski razlog za neizdano podaljšanje ali drugo dovoljenje za bivanje ali delo, ter resničnost tožnikovih navedb glede vrnjene dokumentacije in ustne zavrnitve njegove zahteve.

17. Tožnik je bil izbrisan iz evidence brezposelnih oseb zaradi poteka osebnega delovnega dovoljenja. Za novo delovno dovoljenje oziroma podaljšanje delovnega dovoljenja pa po izteku tega ni zaprosil, čeprav mu je toženec še pred izbrisom iz evidence brezposelnih oseb zaradi poteka delovnega dovoljenja priznal nadomestilo za invalidnost z odločbo z dne 22. 1. 2013, od dneva priznane pravice do nadomestila za invalidnost pa do izdaje odločbe z dne 16. 5. 2013, s katero je toženec tožniku ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost, ker ni več izpolnjeval pogojev za izplačevanje te dajatve, pa je imel tožnik tudi dovolj časa, da bi si ob zagotovljenem nadomestilu za invalidnost lahko uredil svoj status in preprečil ustavitev izplačevanja nadomestila za invalidnost. 18. Na podlagi navedenega se pokaže, da so razlogi, zaradi katerih je bil tožnik izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, na strani tožnika in da mu je toženec na podlagi 162. člena ZPIZ-1 utemeljeno z izpodbijanima odločbama, ki sta pravilni in zakoniti, z dnem 29. 1. 2013 ustavil izplačevanje nadomestila za invalidnost. 19. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in v skladu s 3. alinejo 358. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka. Hkrati je sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njo z ničemer ni prispeval k razjasnitvi sporne zadeve.