Jedro

Zgolj z enostransko objavo na oglasni deski, da se plače znižajo za 5 %, ni mogoče spremeniti predhodnega veljavno sklenjenega (ustnega) dogovora o načinu obračunavanja plače. Tak dogovor o znižanju plač ni bil veljavno sklenjen, ker delavci s predlogom tožene stranke niso soglašali.

Znesek, izplačan po dogovoru, je res obsegal vse, kar delavcu – šoferju pripada, torej tudi stroške prevoza na delo in z dela, vendar pa je treba upoštevati, da se stranke o zakonskih pravicah delavca ne morejo dogovoriti drugače in da je tak dogovor v nasprotju z določbami 130. in 131. člena ZDR, ki določajo obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, kakor tudi regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Dogovor je torej zajemal le plače (neto) in dnevnice ter ga ni mogoče interpretirati tako, da so s plačilom plač (ter nadomestil in dnevnic) po dogovoru poravnani tudi stroški prevoza na delo in z dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki: - razliko v plačilu za delo od 1. 4. 2009 do 31. 3. 2012 v neto znesku 3.825,49 EUR, v zneskih ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka sodbe (točka I/1 izreka sodbe); - razliko v plačilu za delo od 1. 4. 2009 do 31. 3. 2012 v neto znesku 1.419,78 EUR, v zneskih ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (točka I/2 izreka sodbe); - regres za letni dopust za leto 2011 v bruto znesku 748,10 EUR, od tega 628,40 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje nakazati tožniku in davek v znesku 119,70 EUR na račun pristojne Davčne uprave RS, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka I/3 izreka sodbe); - regres za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 190,76 EUR, od tega 160,24 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2012 dalje nakazati tožniku in davek v znesku 30,52 EUR na račun pristojne Davčne uprave RS, vse v 8 dneh pod izvršbo (točka I/4 izreka sodbe).

Zavrnilo je obrestni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od razlik v plačilu za delo za obdobja, ki so za posamezne zneske razvidne iz izreka sodbe (točki II/a in II/b) ter naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 753,00 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa za zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka sodbe).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo (pravilno: zoper ugodilni del sodbe) iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve procesnega prava, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava v skladu s 1., 2. in 3. točko 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ker je odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena in nezakonita. Sodišče prve stopnje je v 6. odstavku navedlo, da je plačilo za delo sestavljeno iz plače in morebitnih drugih vrst plačil, v nadaljevanju pa popolnoma spregledalo navedbe toženca ter izpovedbe prič, ki so vse po vrsti izpovedale enako, da je bil med strankama vzpostavljen dogovor o načinu obračunavanja plačila za delo, ki je vsebovalo tako plačo kot tudi vse stroške, izvzemši regres, ki ga je toženec obračunal in plačal posebej.

Sodišče je sprejelo možnost, da so se stranke dogovorile o "načinu obračunavanja plač", ki odstopa od pogodbe o zaposlitvi, in to interpretiralo kot dvostranski akt, dogovor med delavci in delodajalcem, hkrati pa je zavrnilo možnost, da so se delavci in delodajalec na enak način dogovorili za znižanje plačila za delo (-5 %). Do znižanja obračunavanja plač je prišlo na isti način kot pri samem dogovoru. Delavci so bili sicer nezadovoljni ob predlogu delodajalca za znižanje, vendar so znižanje sprejeli. Občasno se je pojavilo "godrnjanje", češ kdaj se bo plača zvišala, nikoli pa ni nihče formalno zahteval vzpostavitve starega stanja. Ni res, da je priča A.A. izpovedala tako, kot je sodišče zapisalo v sodbi. Gre za napačno interpretacijo njene izjave, saj je povedala, da kakšnega veselja ob znižanju res ni bilo, da pa so delavci razumeli težko situacijo in posledice gospodarske krize in so znižanje sprejeli. Ni res, da je pri znižanju šlo za enostransko izjavo, temveč je šlo za dvostranski dogovor med delavci in delodajalci.

Sodišče prve stopnje je v 9., 10. in 11. odstavku nepravilno interpretiralo materialno pravo. Po izvedenih dokazih je sporno, da je bil dogovorjen znesek takšen, da je obsegal vse plačilo za delo, torej plačo in vse pripadajoče stroške. To je razvidno iz plačilnih list, kjer je delavcu priznano vse, od plače do posameznih stroškov. Po pogodbi o zaposlitvi je delavcu pripadala zgolj minimalna plača ter stroški, povezani z delom. Dogovor je bil, da se delavcu ob koncu meseca izplača takšno nadomestilo, ki bo ustrezalo dogovoru, to pa pomeni plačo in vse stroške, kar je bilo prikazano tudi na plačilni listi, ki jo je delavec tudi prejel. Delodajalec je pravilno obračunal plačo in posamezne stroške in jih delavcu nakazal na račun. Takšen dogovor ne more biti ničen. Sodišče je popolnoma spregledalo dejstvo, da bi bil tožnik upravičen zgolj do minimalne plače. Delodajalec tega dogovora ni kršil niti enkrat, prav vsak mesec so delavci dobili izplačilo, ki je ustrezalo dogovoru. Besedilo 10. odstavka v sodbi nima nobene zveze z problemom dogovora med delodajalcem in delavci. Dogovor ne nasprotuje nobenemu predpisu. Nekonsistentnost stališč sodišča prve stopnje kaže na nezakonito odločitev oziroma menjavanje dveh ključnih pojmov, plačila za delo in plače. Če sodišče zapiše, da so vse priče izpovedale, da je znesek, izplačan po dogovoru, obsegal vse, to pomeni, da je nesporno, da je dogovor obsegal plačilo za delo. Ne drži, da zneski, označeni na plačilnih listah v postavki "prevoz na delo", niso bili izplačani. To je popolna izmišljotina sodišča, saj ni preverilo pri ustreznih organih, kaj je bilo dejansko plačano. Delodajalec je pripravil plačilno listo po dogovoru. Tudi davki in prispevki so bili ustrezno plačani. Pri ustreznih organih (kar bi moral dokazovati tožnik) bi bilo potrebno ugotoviti, da ti stroški niso bili plačani, vendar so bili. Toženec je posebej nakazal plačo, od katere je odvedel davke in prispevke, nato pa še posebej stroške. Če bi sodišče ravnalo pravilno in zakonito ter od tožnika zahtevalo ustrezne dokaze, bi pri ustreznih organih lahko ugotovilo, da je tožnik prejel plačilo prav vseh stroškov in da ne drži, da je bila nakazana samo plača, ne pa tudi stroški.

Odločitev, ki jo sodišče argumentira v 12. odstavku sodbe, je popolnoma zgrešena in pavšalna, brez ustreznih dokazov. Tožena stranka je izdelala plačilno listo in v skladu z njo nakazala tožniku denar (plačilo za delo), znotraj tega nakazila pa strogo ločila plačo, od katere so bili obračunani in plačani davki in prispevki, ter ostale stroške, kot je navedeno na plačilni listi. Navedba sodišča, da "prikazani stroški prevoza na delo in z dela niso bili izplačani" je izmišljena in nima podlage v nobenem dokazu, ki se nahaja v sodnem spisu. Sodišče je odločilo zgolj na podlagi navedbe tožnika, ki tega ni dokazal. Sodišče ni navedlo, na kateri dokaz je to odločitev oprlo. Obrazložitev v 12. odstavku sodbe kaže arbitrarnost sodišča, ki naredi zaključek zgolj na podlagi navedb, brez dokaza o tem, da stroški za prevoz niso bili plačani, čeprav je v plačilni listi navedeno, da se stroški za prevoz na delo obračunavajo posebej in ne da bi tožnik predložil dokazilo, da je bila plača drugače obračunana kot to kaže plačilna lista, oziroma da je bilo tožniku na njegov TRR nakazano manj, kot je to prikazano na plačilni listi. Tudi v zvezi z odločitvijo glede obveznosti plačila regresa je sodišče storilo nezakonitost, v posledici nepoznavanja materialnega prava in napačne interpretacije dokazov, izjav prič. Ne drži, da delodajalec ni izplačal regresa delavcu. Delavec je sam podal željo, da se škoda, ki jo je povzročil, poračuna iz njegovega prejemka plačila za delo, delodajalec pa je to upošteval, tako da je prevzel del plačila, ki je pripadalo delavcu, vendar ga je delavec vrnil. Škoda je nesporno dokazana, tožnik pa je odgovornost zanjo priznal, posledično je izvedena kompenzacija popolnoma skladna. Tožnik (ne glede na vse ostalo) prav tako ni dokazal, da regres ni bil izplačan, predložil je zgolj plačilni listi in trdil, da ni prejel regresa. V sodnem spisu se ne nahaja niti en dokaz, ki bi kazal na to, da je delodajalec izpustil plačilo regresa. Analiza odstavkov 14 in 15 pokaže, da sodišče ni navedlo niti enega dokaza, na katerega je oprlo svoje stališče. Ob koncu 13. strani v odstavku 15 je sodišča navedlo dva dokaza - plačilni listi A33 in A31, ki pa zagotovo nista dokaza o tem, da regres ni bil izplačan. Plačilni listi kažeta zgolj to, da je bil regres obračunan. Tožnik tako ni dokazal, da ni prejel regresa oziroma sodišče sodbe ni obrazložilo tako, da bi bilo popolnoma jasno, od kod sodišču prepričanje, da tožnik regresa ni prejel. Sodišče je pri izdaji sodbe v tem postopku bistveno kršilo določbe ZPP, napačno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je napačno razlagalo določila ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tudi pritožba, saj sodba sodišča prve stopnje vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Sicer pa pritožba le pavšalno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka, zato je s tem v zvezi niti ni mogoče preizkusiti in se je pritožbeno sodišče omejilo le na preizkus po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, o tožbenem zahtevku pa je odločilo pravilno in v skladu s predpisi. Svojo odločitev, ki jo je natančno in ustrezno obrazložilo, pa je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 126., 127., 130, 131, ter 136. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami - ZDR). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP pojasnjuje naslednje: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki v spornem obdobju sklenili ustni dogovor o načinu obračunavanja plače, pri čemer je bilo dogovorjeno plačilo (v neto zneskih) v višini 0,065 EUR na prevoženi kilometer, dnevnica v višini 30,00 EUR na delovni dan oziroma v višini 70,00 EUR za soboto ali nedeljo, stimulacija 100,00 EUR na mesec, plačilo za vsak razklad, razen prvega, v višini 5,00 EUR, za vsak prestop meje, kjer je bila carina (Hrvaška, Srbija), znesek 10,00 EUR, za dneve odsotnosti (letni dopust, bolniška) pa 35,00 EUR na dan. Tožena stranka je sicer trdila, da so delavci s toženo stranko kasneje sklenili tudi ustni dogovor o tem, da se izplačujejo za 5 % znižane plače, kot so bile izračunane po navedenem dogovoru, ter da je tožniku izplačala vse pripadajoče plače in stroške, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tak dogovor o znižanju plač ni bil veljavno sklenjen, ker delavci s predlogom tožene stranke niso soglašali. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj z enostransko objavo na oglasni deski, da se plače znižajo za 5 %, ni mogoče spremeniti predhodnega veljavno sklenjenega (ustnega) dogovora. Tak zaključek je prvostopenjsko sodišče oprlo zlasti na izpoved priče B.B., predsednika sindikata pri toženi stranki, ki je izpovedal, da sindikat o znižanju ni bil obveščen in s tem ni soglašal, ter da je tožena stranka na oglasni deski brez predhodnega obvestila delavcev objavila odločitev o 5 % znižanju. Upoštevalo pa je tudi z izpovedjo B.B. skladno izpoved priče A.A., da delavci z znižanjem niso soglašali in da so večkrat zahtevali izplačilo plač po dogovoru. Izpovedi zaslišanih prič je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo in utemeljeno ni verjelo izpovedbi priče C.C., da naj bi delavci na skupnih sestankih podali soglasje k znižanju plač, kar ni verjetno, zlasti če se upošteva izpoved samega toženca, da je sam sprejel odločitev o znižanju plač, ker je ocenil, da je to potrebno glede na finančno stanje. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene, kar velja tudi za očitek, da naj bi sodišče prve stopnje napačno interpretiralo izpoved priče A.A., zlasti zato, ker tožena stranka v pritožbi celo sama navaja, da se je občasno pojavilo „godrnjanje“, češ kdaj se bo plača zvišala, kar prav tako kaže na to, da izrecnega in brezpogojnega soglasja delavcev k znižanju plač (za 5 %) ni bilo, seveda pa pri tem ni odločilno, da „nihče ni formalno zahteval vzpostavitve starega stanja“, kot navaja pritožba.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo navedbe toženca ter izpovedbe prič, da je v dogovoru o načinu obračunavanja plačila za delo zajeta tako plača kot tudi vsi stroški, razen regresa, ki ga je toženec obračunaval in plačal posebej. Prvostopenjsko sodišče je v sodbi izrecno zapisalo, da so priče sicer res izpovedale, da je znesek, izplačan po dogovoru, obsegal vse, kar delavcu – šoferju pripada, torej tudi stroške prevoza na delo in z dela, vendar pa je pravilno ugotovilo, da se stranke o zakonskih pravicah delavca ne morejo dogovoriti drugače in da je tak dogovor v nasprotju z določbami 130. in 131. člena ZDR, ki določajo obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, kakor tudi regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Dogovor je torej zajemal le plače (neto) in dnevnice ter ga ni mogoče interpretirati tako, da so s plačilom plač (ter nadomestil in dnevnic) po dogovoru poravnani tudi stroški prevoza na delo in z dela.

Na tej podlagi je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v spornem obdobju veljal dogovor o izplačilih plač delavcem brez 5 % znižanja, čeprav je bilo v (pisnih) pogodbah o zaposlitvi za voznike, torej tudi za tožnika, določena minimalna plača, pritožbeno sodišče pa soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela podlage za 5 % znižanje plač v času od 1. 4. 2009 do 31. 3. 2012, ker ni veljavno spremenila dogovora, ki je veljal za obračun plač voznikom, zato je tožniku utemeljeno prisodilo znesek 3.825,49 EUR, kolikor znaša vsota 5 % mesečnih znižanj plače za sporno obdobje, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritrditi pa je potrebno tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka voznikom kljub drugačnemu prikazu na plačilnih listah, ki so bile sestavljene na način, ki ga je natančno pojasnila priča A.A. (ki je bila zadolžena za finance in je plače, izračunane po dogovoru, na plačilnih listah „spravila“ na zneske plač v višini minimalnih plač, razliko pa prikazala v drugih postavkah kot dnevnice in potne stroške, vse skupaj pa je predstavljalo pripadajoči znesek neto plače po dogovoru), ni izplačevala stroškov za prevoz in prehrano, ker je s prikazom dela plače po teh postavkah dejansko zmanjševala neto plačo po dogovoru. Ugotovitve sodišča prve stopnje so pravilne in jih potrjujejo izvedeni dokazi. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni dokazal, da teh stroškov ni dobil plačanih, saj je dokazno breme, da je tožniku izplačala vse terjatve iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, na toženi stranki in ne obratno. Zlasti nesprejemljivo pa je toženčevo stališče v pritožbi, da je ugotovitev, da tožniku niso bili izplačani zneski, označeni na plačilnih listah v postavki „ prevoz na delo“, „izmišljotina sodišča, saj ni preverilo pri ustreznih organih, kaj je bilo dejansko plačano“. Zneski po plačilnih listah (ki zajemajo neto plače, obračunane od minimalne plače 830,00 EUR bruto, prevoz na delo in dnevnice) so bili tožniku res izplačani, kar je ugotovilo tudi sodišče, vendar izplačila predstavljajo le neto plače (ter dnevnice) po dogovoru. Tožena stranka pa je nedvomno ravnala napačno, ker je del neto plače, do katere je bil tožnik upravičen glede na veljavni dogovor, prikazovala kot povračilo stroškov za prevoz na delo (s čimer je napačno obračunavala mesečne bruto plače v prenizkih zneskih in vsaj za del plače, ki ga je prikazala kot povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, ni plačala ustreznih davkov in prispevkov) oz. v posameznih mesecih kot regres za letni dopust. Zato je pravilna odločitev, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati za čas od 1. 4. 2009 do 31. 3. 2012 neto znesek 1.419,78 EUR, kolikor znaša seštevek na plačilnih listah navedenih zneskov iz tega naslova po podatkih tožene stranke, ter pripadajoče zakonske zamudne obresti.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leti 2011 ter 2012, kakor tudi o zahtevku za vrnitev zadržanega zneska 109,00 EUR za mesec januar 2011. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbe 131. člena ZDR (o izplačilu regresa najmanj v višini minimalne plače najkasneje do 1. julija tekočega leta oz. pravici do sorazmernega dela regresa, če ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta), določbe Zakona o minimalni plači (Ur. l. RS, št. 13/10 s spremembami in dopolnitvami) o višini minimalne plače v spornem obdobju ter na določbe 161. in 162. člena ZDR. Pravilno pa je uporabilo tudi določbe 136. člena ZDR, ki v 2. odstavku določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila, pri čemer delavec ne more dati soglasja pred nastankom delodajalčeve terjatve (3. odstavek 136. člena ZDR). Čeprav je tožnik ustno soglašal s plačilom škode, za katero ga je bremenil delodajalec (ker v Nemčiji ni naložil šestih palet in zaradi uničenja gob na prevozu), v zneskih 109,00 EUR (ki je bil pobotan s plačo za januar 2011) ter 800,00 EUR (kolikor naj bi znašal regres za leto 2011, ki naj bi se mu tožnik odpovedal), to ne pomeni, da mu je tožena stranka zakonito zadržala 109,00 EUR za januar 2011 oz. da mu ni dolžna plačati regresa za leto 2011. Pogoj za zakonito pobotanje je namreč pisno soglasje za pobotanje delodajalčeve terjatve iz naslova povračila škode s terjatvami iz naslova plače in regresa, pisnega soglasja pa tožnik ni podal. Iz plačilnih list za marec 2012 in januar 2012 sicer izhaja, da je bil del izplačila prikazan kot regres v zneskih 435,00 EUR in 300,00 EUR, vendar je bilo ugotovljeno, da je glede na „ročni“ obračun plače za ta dva meseca, izplačilo zajemalo le plače po dogovoru, znižano za 5 %. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da tožena stranka tožniku ni izplačala niti regresa za leto 2011 niti sorazmernega dela regresa za leto 2012, kar pomeni, da so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154., 165. člen ZPP).