Jedro

Vložen predlog za nadomestitev zaporne kazni s hišnim zaporom po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 (tretji odstavek 86. člena KZ-1B) oziroma z delom v splošno korist po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 (sedmi odstavek 86. člena KZ-1B) namreč ne predstavlja nobenega izmed odložitvenih razlogov po prvem odstavku 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), kar pomeni, da ne more biti razlog za odložitev zaporne kazni obsojencu.

Izrek

Pritožba obsojenega R.Š. se zavrne in potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo prošnjo obsojenca za odlog izvršitve kazni zapora. Obsojenec bi moral nadaljevati s prestajanjem kazni 7 (sedem) mesecev zapora, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v M., opr. št. II K 49973/2011 z dne 9.7.2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. IV Kp 49973/2011 z dne 25.11.2013, zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ), v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor.

2. Proti tej odločbi se je pritožil obsojenec. V pritožbi navaja, da njegova vloga ni bila prošnja za odložitev zaporne kazni, temveč je pričakoval le odgovor sodišča o različnem odločanju v primeru poziva in podanem predlogu po tretjem in četrtem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Ponovno navaja, da je v 15-dnevnem roku po pravnomočnosti sodbe, podal predlog za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist oziroma s hišnim zaporom in odgovora še ni prejel. Oškodovancu v kazenski zadevi je denar nakazal, zato je slednji tudi umaknil premoženjskopravni zahtevek zoper njega, v zadevi pa je vložil tudi zahtevo za varstvo zakonitosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in nalog za izvršitev kazni „prekine“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma je glede na podatke spisa ugotoviti, da je prvostopno sodišče vlogo obsojenca z dne 19.1.2014, glede na njeno vsebino in predlog, da se poziv za izvršitev zaporne kazni „umakne“, utemeljeno štelo kot pravočasno prošnjo obsojenca, za odlog izvršitve kazni zapora. Čeprav obsojenec takšnemu postopanju prvostopnega sodišča nasprotuje, pa je po drugi strani iz obrazložitve in predloga pritožbe razvidno, da si prizadeva za odložitev zaporne kazni do odločitve o njegovem predlogu za nadomestitev zaporne kazni s hišnim zaporom oziroma z delom v splošno korist. Zato so izvajanja obsojenca, ki temu nasprotujejo, neutemeljena.

5. Pritožba pa tudi sicer ne more omajati pravilnosti zaključka izpodbijane odločbe, da pri obsojencu ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale odložitev izvršitve zaporne kazni iz kateregakoli razloga iz prvega odstavka 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Vložen predlog za nadomestitev zaporne kazni s hišnim zaporom po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 (tretji odstavek 86. člena KZ-1B) oziroma z delom v splošno korist po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 (sedmi odstavek 86. člena KZ-1B) namreč ne predstavlja nobenega izmed odložitvenih razlogov po prvem odstavku 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), kar pomeni, da ne more biti razlog za odložitev zaporne kazni obsojencu. Obsojenec tudi v pritožbi ne navaja okoliščin, ki bi potrjevale obstoj katerega izmed odložitvenih razlogov, temveč zgolj navaja, da je oškodovancu denar nakazal, za kar ima tudi dokazilo ter da je v zvezi s temi okoliščinami vložil tudi zahtevo za varstvo zakonitosti. Po določbah Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sme obsojenec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno kazensko sodbo. Okoliščina, da je zoper pravnomočno sodbo vloženo izredno pravno sredstvo, pa prav tako ne predstavlja nobenega izmed taksativno naštetih odložitvenih razlogov po prvem odstavku 24. člena ZIKS-1. 6. Kar zadeva obsojenčevo izvajanje, da naj bi predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani, „po poročilih“ izjavil, da je v kazenski zadevi zoper H.T. bil vložen predlog po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 in da se do odločitve o predlogu, poziv za prestajanje kazni obsojenki ne bo poslal, je pojasniti, da so navedbe obsojenca preveč pavšalne, da bi nanje bilo sploh mogoče odgovoriti. Obsojenec se v svojih navedbah tudi ne sklicuje na kakršnokoli odločbo, ki bi potrjevala njegove navedbe, ki pa sicer po določbah ZIKS-1 niso mogoče. Vsekakor je „zakon za vse enak“, kot to navaja obdolženec in vsekakor drži, da določbe KZ-1 v zvezi s podanimi predlogi obsojencev po 86. členu KZ-1, ne predstavljajo kateregakoli izmed odložitvenih razlogov po prvem odstavku 24. člena ZIKS-1. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da sta postopek za odložitev izvrševanja kazni zapora in postopek nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist oziroma s hišnim zaporom dva ločena postopka, ki ga urejata različna zakona. Kot obsojenec sam navaja, je predlog naslovil na pristojno sodišče, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji in torej ne na prvostopno ali pritožbeno sodišče v postopku izvrševanja kazni zapora. Šele pravnomočni sklep, s katerim se ugodi prošnji za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist oziroma s hišnim zaporom, lahko odloži izvršitev zaporne kazni oziroma jo prekine, če jo je obsojenec že pričel prestajati, in se preostanek kazni izvrši tako, da obsojenec opravi delo v splošno korist oziroma prične prestajati hišni zapor. Zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Dodati je še, da se po določbi 2. člena ZIKS-1 kazenska sankcija izvrši, ko postane odločba, s katero je sankcija izrečena, pravnomočna in ko za njeno izvršitev ni zakonite ovire. V obravnavanem primeru pa so ti pogoji v celoti izpolnjeni, zato so pritožbena izvajanja, ki temu nasprotujejo, neutemeljena.

7. Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani pritožbeni razlogi, uveljavljani v pritožbi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Obsojenec bo kazen zapora nadaljeval s prestajanjem kazni zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor.

8. Ta odločba je na podlagi 4. točke 23. člena Zakona o upravnih taksah (ZUT) v zvezi z 8. členom ZIKS-1 takse prosta, medtem ko drugi stroški postopka niso nastali.