Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženca trditvenega bremena, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo instituta samopomoči v smislu 31. člena SPZ, nista zmogla. Pravilno je namreč ugotovilo, da toženca sploh nista pojasnila, katero je bilo tisto ravnanje tožnice in kdaj točno je bilo storjeno, na katerega sta toženca reagirala z uporabo instituta samopomoči, in tako tudi ni mogoče preveriti, ali bi ravnanje tožencev predstavljajo takojšen odziv na predhodno ravnanje tožnice, ki bi pomenilo motenje soposesti. Posledično je na mestu zaključek prvostopenjskega sodišča, da pri ravnanju tožencev s postavitvijo zapornice čez dovozno cesto ni mogoče govoriti o samopomoči in da so tovrstne navedbe tožencev neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (II., III., IV in V. točka izreka sklepa) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa sta dolžni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 317,32 EUR roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči po poteku paricijskega roka, do dne vračila, vse pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sporu zaradi motenja posesti dne 22. 3. 2022 izdalo sklep, s katerim je v I. točki postopek o delu zahtevka glede odstranitve mrežne ograje ustavilo; v II. točki toženima strankama naložilo, da v roku 8 dni pod izvršbo z nepremičnine ID znak: parcela X 80/2 in nepremičnine ID znak: parcela X 79 ob parcelni meji z nepremičninama ID znak: parcela št. X 81/2 in ID znak: parcela X 81/3 odstranita v tla zabite železne palice/količke, od katerih je eden zabit na parceli št. X 80/2, drugi pa na parceli št. X 79, preko katerih je nameščena zapornica v dolžini 4,5 m, ravno tako pa iz dostopne poti, odstranita vzdolž zapornice nameščena cvetlična korita oziroma iz dostopne poti odstranita vse ovire, ki tožnici onemogočajo dostop do stanovanjske hiše, ker se sicer pooblašča tožeča stranka, da na stroške toženih strank ona sama oz. po tretji osebi vzpostavi posestno stanje, kot je bilo pred 22. 9. 2020, in sicer po potrebi s pomočjo izvršitelja in intervencije policistov pristojne policijske postaje; v III. toči za izvršitelja imenovalo A. A. iz A.; v IV. točki odločilo, da se toženima strankama v bodoče prepoveduje kakorkoli posegati v neposredno in mirno posest tožeče stranke, ki jo ima na dovozni cesti ID znak: parcela X 81/2, ID znak: parcela X 81/3, ID znak: parcela X 81/1, ID znak: parcela X 83/1, ID znak: parcela X 83/2, ID znak: parcela X 84/1, ID znak: parcela X 84/3, ID znak: parcela X 66, katera vodi do njene stanovanjske hiše, stoječe na zemljišču ID znak: parcela št. X 74, in se jima prepoveduje izvrševati takšna in podobna posestnomotitvena dejanja, ki bi tožeči stranki omejevala in onemogočala prehod med nepremičnino ID znak: parcela št. X 74 in regionalno cesto A - C; ter v V. točki odločilo, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.972,33 EUR v roku 8 dni pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči po poteku paricijskega roka do dne plačila, vse pod izvršbo.

2. Toženca sklep v II., III., IV. in V. točki izreka izpodbijata zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Navajata, da je odločitev pod tč. II izreka sklepa napačna ter je posledica nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Že v odgovoru na tožbo sta navedla, da sporna cesta poteka po parc. št. 79. k.o. X (v nadaljevanju pritožbeno sodišče navaja samo parcelne številke, glede na to, da so vse parcele v k.o. X), ki je v njuni lasti, in kot dokaz priložila oziroma predlagala geografski prikaz PISO z označenimi zemljišči tožnice in tožencev, barvne fotografije št. 1, 2, 3 in 4, in ogled na kraju samem. Tožnica tožbenega zahtevka ni spremenila, sodišče pa je predlagani ogled kraja kot nepotrebnega zavrnilo in je nekritično sledilo navedbam tožnice ter posledično nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, zato je izrek tč. II sklepa nezakonit in tudi neizvršljiv. Obe železni palici sta nameščeni na parc. št. 79 in nobena na parc. št. 80/2, saj je najbližja palica od meje parc. št. 80/2 oddaljena cca 1 m. Toženca posebej poudarjata, da je bil dne 22. 9. 2020 nameščana le ena železna palica ob meji parc. št. 80/2, medtem ko je bila železna cev v višini cca 2 m nameščena veliko prej, cca 2 leti prej, kot je to razvidno iz barvne fotografije št. 7, priložene odgovoru na tožbo. Navedena železna cev, na katero je bil dne 22. 9. 2020 res pritrjen železni prečni drog, ne stoji na trasi sporne dovozne poti, in je sodišče prve stopnje povsem neupravičeno in neutemeljeno naložilo njeno odstranitev. Toženca pripominjata, da je mejnik v tromeji parc. št. 79 in 80/2, last tožencev, ter parc. št. 81/3 k.o. X, last tožnice, v naravi jasno razviden. Na trasi sporne dovozne poti na parc. št. 79 stojita le dve cvetlični koriti, kot sta to toženca navedla v tč. 5 prve pripravljalne vloge in kot dokaz svojih navedb predlagala ogled kraja, stanje pa je razvidno tudi iz barvnih fotografij, ki sta jih v dokazne namene predložila toženca. Eno od preostalih treh cvetličnih korit se nahaja na parc. št. 79, vendar ne na trasi sporne poti, preostali dve cvetlični koriti sta nameščeni na parc. št. 80/2, po kateri dovozna pot ne poteka in tudi nikoli v preteklosti ni potekala kot je pojasnjeno zgoraj. Odločitev sodišča prve stopnje glede odstranitve teh treh cvetličnih korit (vzpostaviti posestno stanje, kot je bilo pred 22. 9. 2020) in železne dvometrske palice, ki s sporno potjo nimajo nobene zveze, pomeni nedopusten poseg v ustavno zagotovljeno lastninsko pravico tožencev, in sicer do posesti in uporabe svojega zemljišča. Vse navedeno izhaja iz navedb in dokazov, ki se že nahajajo v spisu in so tudi razvidni iz javnih podatkov GURS (javni vpogled), PISO in iOBČINA, vendar toženca za dodatno jasnost in lažjo predstavo situacije prilagata fotografije dejanskega stanja z vrisanimi parcelnimi mejami in označitvijo mejnika, kije tudi na fotografiji viden. Toženca menita, da je nadalje napačen zaključek, da sta tožnico motila pri izvajanju mirne soposesti uporabe sporne dovozne poti. Trdita, da tožnica v času postavitve rampe v septembru 2020 sporne ceste ni imela v mirni soposesti. V letu 2008 je tožnica prišla k tožencema in ju prosila za priznanje služnosti hoje in vožnje po sedaj sporni dovozni poti zaradi gradnje stanovanjske hiše. Do sklenitve pogodbe o služnosti med strankami tega postopka ni prišlo, saj je tožnica toženca obvestila, da si je uredila drugo dovozno cesto in služnostno pravico tudi vpisala v zemljiško knjigo. Hkrati je tožnica toženca prosila, da lahko sporno dovozno pot uporablja v času gradnje stanovanjske hiše. Toženca sta se s tem strinjala in ob zaključku gradnje stanovanjske hiše na parc. št. 79 in 80/2 uredila dvorišče tako, da sta položila tlakovce in uredila odtok meteornih vod. Tožnica ustnega dogovora ni spoštovala, in sedaj celo navaja, da ga sploh nikoli ni sklenila, ter je nadaljevala z vožnjami. Toženca sta vožnji preko njunega dvorišča nasprotovala ter tožnico in njene družinske člane opozarjala, da nimajo pravice vožnje, prav tako pa sta obiskovalce tožnice ustavljala in jih seznanjala, da ima tožnica do svojih nepremičnin dovozno pot po drugi cesti, kar je imelo za posledico nejevoljo in tudi verbalne napade s strani obiskovalcev. Zaradi prehitre in včasih celo objestne vožnje po njunem dvorišču sta toženca na začetku njunega zemljišča namestila prometni znak z omejitvijo hitrosti 10 km/h in ker tudi to ni zaleglo, na dovozni poti namestila ležečega policista. Tožnico sta z dopisom z dne 17. 8. 2020 pozvala, da preneha z vožnjami, vendar tega ni storila, zato sta z dopisom z dne 27. 8. 2020 vožnjo po njunem dvorišču prepovedala. Glede na navedeno menita, da nikakor ni mogoče trditi, da je imela tožnica mirno soposest uporabe zemljišča tožencev. Toženca kljub pisni prepovedi v mesecu avgustu 2020 prehoda čez njuno dvorišče nista fizično onemogočila. Dne 22. 9. 2020 se je na njunem dvorišču ustavil tožničin izvajalec gradbenih del z vozilom VW CADDY srebrne barve in povedal, da bo čez dvorišče vozil s težko mehanizacijo, čemur sta toženca odločno nasprotovala, zaradi česar je prišlo do prepira ter s strani izvajalca do žalitev in groženj, zaradi česar sta se toženca čutila ogroženo, kar vse je navedeno v pripravljalni vlogi z dne 2. 6. 2021 in je to izpovedal tudi toženec. Zaradi ogroženosti življenja in zdravja tožencev ter njunih družinskih članov, med katerimi so tudi otroci, od katerih ima eden, posebne potrebe, kot je to navedeno in dokazno podkrepljeno, je toženec še istega dne postavil železno rampo, katere odstranitev je predmet tega postopka. Glede na navedeno so podani vsi pogoji, določeni v 31. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), in je sodišče s tem v zvezi napačno uporabilo materialno pravo. Toženca pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanih delih razveljavi, tožnici pa naloži povrnitev vseh stroškov pravdnega postopka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je v 15. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno izpostavilo, da je v pravdi zaradi motenja posesti obravnavanje omejeno. Sodišče daje varstvo glede na zadnje posestno stanje in nastalo motenje; pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). V 18. točki pa je tudi pravilno izpostavilo za ta primer relevantno določbo 35. člena SPZ, da se v razmerju med več posestniki iste stvari šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Ključno je torej, ali je tožnica imela (so)posest stvari pred tožbeno zatrjevanim motilnim ravnanjem in ali je bila ta (so)posest motena. Namen posestnega varstva je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari.

7. Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožnika - toženca prvič šele v pritožbi navajata: - ″Obe železni palici sta nameščeni na parc. št. 79 in nobena na parc. št. 80/2, saj je najbližja palica od meje parc. št. 80/2 oddaljena cca 1 m.″ - ″Toženca posebej poudarjata, da je bil dne 22. 9. 2020 nameščena le ena železna palica ob meji parc. št. 80/2, medtem ko je bila železna cev v višini cca 2 m nameščena veliko prej cca 2 leti kot je to razvidno iz barvne fotografije št. 7, priložene odgovoru na tožbo.″ - ″Navedena železna cev, na katero je bil dne 22. 9. 2020 res pritrjen železni prečni drog ne stoji na trasi sporne dovozne poti ...″ - ″Toženca pripominjata, da je mejnik v tromeji parc. št. 79 in 80/2, last tožencev, ter parc. št. 81/3 k.o. X, last tožnice, v naravi jasno razviden.″ - ″Eno od preostalih treh cvetličnih korit se nahaja na parc. št. 79, vendar ne na trasi sporne poti, preostali dve cvetlični koriti sta nameščeni na parc. št. 80/2, po kateri dovozna pot ne poteka in tudi nikoli v preteklosti ni potekala kot je pojasnjeno zgoraj.″ in prvič šele v pritožbi predložita dokaze: geografski prikaz PISO z označenimi zemljišči tožnice in tožencev ter barvne fotografije (prilogi B20 in B21).

Ker pritožnika zgoraj povzetih dejstev do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave nista navajala in navedenih dokazov (prilogi B20 in B21) nista predložila, v pritožbi pa tudi nista izkazala, da jih brez svoje krivde nista mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, so te pritožbene navedbe in v pritožbi predloženi dokazi nedopustni in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izvedene dokaze in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev, da med pravdnimi strankami ni sporno, da so tožnica in njeni družinski člani za dostop do stanovanjske hiše na naslovu A., vse do 22. 9. 2020 uporabljali dovozno cesto, ki v naravi poteka od regionalne ceste A - B po zemljiščih več lastnikov kot cca 2 m široka asfaltirana cesta do zemljišč parc. št. 79, 80/1 in 80/2 k. o. X, last tožencev, naprej pa poteka po zemljiščih tožnice kot kolovozna pot. Glede na to, da sta to dovozno cesto za dostop do svojih nepremičnin uporabljala tudi toženca, pa tudi drugi, ki so preko te dovozne ceste dostopali do svojih nepremičnin, je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnica imela soposest na tej dovozni poti za dostop do svoje nepremičnine na naslovu A. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica s prepovedjo izvrševanja voženj s strani tožencev, izraženo v dopisu tožencev z dne 27. 8. 2020, ni bila izključena od izvrševanja svoje soposesti na tej dovozni cesti, saj je lahko vožnje še naprej enako izvajala, kot do tedaj. Prav tako pa je pravilno tudi ugotovilo, da toženca nista zmogla trditvenega bremena v zvezi z navedbami, da bi tožnica z izvajanjem voženj motila soposest tožencev, in tudi pojasnilo, da v kolikor toženca menita, da tožnica sploh nima pravice voziti po sporni dovozni poti, bi slednje morala uveljavljati v drugem postopku z ustreznim pravovarstvenim zahtevkom. Tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnica v času postavitve rampe v septembru 2020 sporne ceste ni imela v mirni soposesti, ker da je toženca prosila, da lahko sporno dovozno pot uporablja v času gradnje stanovanjske hiše, in ustnega dogovora ni spoštovala, in ker da sta toženca vožnji preko njunega dvorišča nasprotovala ter tožnico in njene družinske člane ter obiskovalce opozarjala, da nimajo pravice vožnje. Že same pritožbene navedbe, da sta toženca na začetku njunega zemljišča namestila prometni znak z omejitvijo hitrosti 10 km/h in nato na dovozni poti namestila ležečega policista, potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica vožnje po sporni dovozni poti nemoteno izvrševala že daljše obdobje in je torej imela v soposesti predmetna zemljišča, saj niti prometni znak niti postavljen ležeči policaj ni onemogočal voženj. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da trditev, da ima tožnica vknjiženo služnost hoje in vožnje do svoje nepremičnine pri drugih nepremičninah, po katerih obstaja še druga dovozna cesta do tožničine nepremičnine, v tem postopku ni relevantna. Pravilno je tudi obrazložilo, da so nerelevantne navedbe tožencev, da naj bi tožnici pravica uporabe sporne dovozne ceste prenehala, ker naj bi toženca tožnici dovolila vožnje le za čas gradnje nove stanovanjske hiše tudi čez njuno dvorišče, kasneje pa naj bi tožnica vozila po cesti, po kateri ima urejeno služnost voženj in peš hoje, torej po t.i. gozdni cesti, glede na to, da je v pravdah o motenju posesti skladno s 426. členom ZPP izključeno odločanje o pravici do posesti.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je izrek II. točke sklepa nezakonit in neizvršljiv. Tožencema je naloženo, da morata z nepremičnine parc. št. 80/2 in parc. št. 79 ob parcelni meji z nepremičninama parc. št. 80/2 in 79 odstraniti v tla zabite železne palice/količke, preko katerih je nameščena zapornica v dolžini 4,5 m, ravno tako pa iz dostopne poti odstraniti vzdolž zapornice nameščena cvetlična korita, oziroma iz dostopne poti odstraniti vse ovire, ki tožnici onemogočajo dostop do stanovanjske hiše. Neutemeljeno je pritožbeno izpostavljanje, da dovozna pot poteka preko parc. št. 79 (pri čemer je očitno mišljeno, glede na izpodbijan zaključek sodišča, da ne poteka po parceli št. 80/2). Tožnica je svojo trditev o poteku dovozne ceste po parc. št. 79 in 80/2 (v lasti tožencev) podkrepila z ortofoto posnetkom (priloga A 14). Toženca sta v odgovoru na tožbo navedla, da tožnica še vedno za dostop do svojih nepremičnin uporablja v tem postopku sporno dovozno pot, ki poteka preko parc. št. 79 k.o. X, ki je v lasti tožencev. In še, da v naravi poteka predmetna dovozna cesta od regionalne ceste A - B po zemljiščih šestih lastnikov kot cca 2 m široka asfaltirana cesta do zemljišč parc. št. 79, 80/1 in 80/2 vse k.o. X, last tožencev, na katerih je urejeno tlakovano dvorišče, od zemljišč obeh tožencev pa poteka po zemljiščih tožnice kot kolovozna pot. Že tako povzeta slednja navedba, ki govori o več zemljiščih in ne torej zgolj parc. št. 79, same po sebi ovržejo pritožbeno trditev, da dovozna pot poteka (le) preko parc. št. 79. Sicer pa toženca predlaganega dokaza za te trditve, podane v odgovoru na tožbi, in sicer geografskega prikaza PISO z označenimi zemljišči tožnice in tožencev, v postopku na prvi stopnji nista predložila (predložen je bil šele v pritožbi, kar pa je prepozno, kot je že zgoraj obrazloženo). Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da dovozna cesta poteka tako po parceli št. 79, kot po parceli 80/2, saj to izkazuje po tožeči stranki predlagan in dokazno vpogledan ortofoto posnetek (priloga A14). Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo ogleda na kraju samem, saj se je, tudi glede na zgoraj obrazloženo, o relevantnih spornih dejstvih lahko prepričalo že z izvedbo drugih predlaganih dokazov. Neutemeljeno toženca tudi izpostavljata, da na trasi sporne dovozne poti na parc. št. 79 stojita le dve cvetlični koriti, saj je sodišče tožencema naložilo ne le odstranitev cvetličnih korit (kar je sicer slovnično res razumeti, da 3 oziroma več od 3), pač pa odstranitev vseh ovir na dovozni poti. Bistveno je, da cvetlična korita, postavljena vzdolž zapornice, predstavlja ovire, zaradi katerih je onemogočena vožnja po dovozni cesti, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tako je tudi del izreka sklepa, da sta toženca dolžna odstraniti vzdolž zapornice nameščena cvetlična korita oziroma iz dostopne poti odstranita vse ovire, ki tožnici onemogočajo dostop do stanovanjske hiše, zakonit in izvršljiv. Odločitev sodišča temelji na že navedenih zakonskih določbah o motenju posesti, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da gre za nedopusten poseg v ustavno zagotovljeno pravico tožencev do posesti.

10. Toženca tudi v pritožbi priznavata, da je toženec 22. 9. 2020 na dovozno pot postavil železno rampo, katere odstranitev je predmet tega postopka. Zgolj z izpostavljanjem dogodka dne 22. 9. 2022, ne da bi pri tem izpodbijala ostale ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano samopomočjo, pritožnika ne moreta izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje v zvezi z njunimi trditvami, da sta se zaradi zavarovanja življenja in zdravja mld. vnukov in ostalih družinskih članov, bila prisiljena uporabiti samopomoč in sta namestila sporno rampo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da trditvenega bremena, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo instituta samopomoči v smislu 31. člena SPZ nista zmogla.1 Pravilno je namreč ugotovilo, da toženca sploh nista pojasnila, katero je bilo tisto ravnanje tožnice in kdaj točno je bilo storjeno, na katerega sta toženca reagirala z uporabo instituta samopomoči, in tako tudi ni mogoče preveriti, ali bi ravnanje tožencev predstavljajo takojšen odziv na predhodno ravnanje tožnice, ki bi pomenilo motenje soposesti. Posledično je na mestu zaključek prvostopenjskega sodišča, da pri ravnanju tožencev s postavitvijo zapornice čez dovozno cesto ni mogoče govoriti o samopomoči in da so tovrstne navedbe tožencev neutemeljene. Pritožbeno sodišče se strinja z razlago prvostopenjskega, da je ravnanje tožencev sicer lahko bilo usmerjeno v zaščito zdravja in premoženja, vendar je razpravljanje o tem v okviru varstva po 33. členu SPZ (sodno varstvo posesti) izključeno ter pravno neupoštevno. Kot že rečeno, je namen posestnega varstva preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari.

11. Sodišče druge stopnje na podlagi navedenega ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, vse pritožbene trditve pa neutemeljene. Zato in ker tudi niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

12. Toženca s pritožbo nista uspela, zato morata sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa sta dolžna v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti 317,32 EUR stroškov pritožbenega postopka. Tožnica se je namreč v pritožbi opredelila do pritožbenih navedb, zato je stroške v zvezi s to vlogo šteti za potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo naslednje pravdne stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk (1. točka tar. št. 21 Odvetniške tarife- OT), za poročilo stranki 50 točk (3. točka tar. št. 39 OT), 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT), ne pa tudi priglašenih stroškov za pregled pritožbe, ker je ta storitev zajeta že v storitvi sestave odgovora na pritožbo. V primeru zamude s plačilom sta toženca dolžna tožnici plačati tudi zakonske zamudne obresti, kot je navedeno v izreku tega sklepa (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

1 31. člen SPZ določa, da ima posestnik pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. Pogoj pa je, da je nevarnost neposredna, da je samopomoč takojšnja in nujna ter da na ta način samopomoč ustreza okoliščinam, v katerih obstaja nevarnost.