Jedro

Tožnik ni upravičena oseba za vložitev zahteve za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, saj ni imel položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje odločbe Upravne enote Kamnik, takšnega položaja pa mu ne daje tudi zakon. Tožnik se v zvezi z utemeljevanjem aktivne legitimacije sklicuje na položaj nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju varstva okolja po prvem odstavku 153. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 215-86/2019-2 z dne 11. 4. 2019. Vendar v obravnavanem postopku ne gre za izdajo okoljevarstvenega soglasja, v katerem bi tožnik varoval javni interes. Sporno gradbeno dovoljenje tudi ni bilo izdano v integralnem postopku (IV. poglavje GZ), v katerem kot stranski udeleženci lahko sodelujejo tudi nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ali ohranjanja narave, zato se tožnik na status nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu, kot podlago aktivne legitimacije za vložitev izrednega pravnega sredstva – odprava oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, mimo določbe 275. člena ZUP, ne more sklicevati.

Sodišče soglaša s toženko, da tožnikov status nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ni zakonsko priznana podlaga za priznanje aktivne legitimacije v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, niti ob vložitvi predloga za izrek gradbenega dovoljenja za ničnega. Ker tožnik ni bil stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja bi moral izkazati svoj pravni interes za udeležbo v tem postopku, status stranskega udeleženca, kar pa z navedbo hipotetične situacije, primera nesreče (enak primer ponavlja v tožbi) ni izkazal, torej ni izkazal neposrednosti pravne koristi (drugi odstavek 43. člena ZUP), zato sodišče soglaša s toženko, da ni uspel izkazati aktivne legitimacije v smislu 280. člena ZUP.

Glede na prvi odstavek 17. člena ZUS-1 je okoliščina, da tožnik ni bil ne stranka ne stranski udeleženec v postopku, razlog za zavrženje tožbe po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zato so nerelevantni vsi razlogi, ki jih tožnik v zvezi z razlogi za izrek odločbe za nično navaja. Na podlagi 37. člena ZUS-1 je sodišče dolžno paziti na ničnost odločbe po uradni dolžnosti, kar pomeni ugoditev tožbi, ki prestane predhodni preizkus (podanost procesnih predpostavk). Tega preizkusa pa ta tožba v tem delu ni prestala.

Izrek

I. Tožba zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-199/2019/7 z dne 24. 10. 2019 se zavrne.

II. Tožba za izrek ničnosti odločbe Upravne enote Kamnik št. 351-256/2018/10 z dne 27. 12. 2018, se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnika za odpravo in razveljavitev odločbe Upravne enote Kamnik št. 351-256/2018/10 z dne 27. 12. 2018, po nadzorstveni pravici (1. točka izreka) in zahtevo, da se za nično izreče odločba Upravne enote Kamnik št. 351-256/2018/10 z dne 27. 12. 2018 (2. točka izreka). V obrazložitvi ugotavlja, da vlaga tožnik predlog za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ter da se odločba izreče za nično, zoper gradbeno dovoljenje, s katerim je bilo investitorjema dovoljena gradnja skladiščno-proizvodnega poslovnega objekta s komunalnimi priključki, prometno in zunanjo ureditvijo in gradnja telekomunikacijskega priključka. Objekt je namenjen skladiščenju kemijskih snovi ter proizvodnji predelavi (redčenju) teh snovi. V zvezi s 1. točko izreka, odpravo po nadzorstveni pravici, glede na določbo prvega odstavka 275. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ugotavlja, da tožnik ni upravičena oseba za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, ker ni imel položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje napadene odločbe, takšnega položaja pa mu ne daje zakon. Toženka pa je zahtevo za ukrepanje po nadzorstveni pravici upoštevala tudi kot pobudo in ugotavlja, da v konkretnem primeru ni pogojev za ukrepanje. Taksativno določeni razlogi iz 274. člena ZUP niso podani. Preverila je tudi možnost odprave po nadzorstveni pravici glede na drugi odstavek 274. člena ZUP, vendar meni, da tudi ta razlog ni podan. V zvezi z 2. točko izreka, zahtevo predlagatelja, da se odločba izreče za nično na podlagi 6. točke prvega odstavka 279. in 280. člena ZUP, pa je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-666/10, Up-1153/10 presodila, ali ima tožnik pravni interes ob vložitvi predloga za izrek ničnosti. Predlagatelj bi moral izkazati pravno korist, to je neposredno, na zakonu ali na drug predpis oprto osebno korist v smislu 43. člena ZUP, vendar navedenega ni izkazal. Sklicuje se na status nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja, ki mu avtomatično položaja stranke oziroma stranskega udeleženca, v sicer tujih upravnih postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, ne daje. Izpostavlja hipotetično situacijo, ki bi lahko nastala v primeru, če bi pri obratovanju prišlo do nesreče, to pa pomeni, da tudi element neposrednosti ni podan. Dodaja še, da predlagatelj ni navedel, kateri zakon izrecno določa ničnost odločbe, ki naj bi bila izdana nezakonito.

2. Tožnik uvodoma poudarja, da je nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu iz prvega odstavka 153. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 215-86/2019-2 z dne 11. 4. 2019. Gradbeno dovoljenje UE Kamnik, št. 351-256/2018/10 z dne 27. 12. 2018, je nepravilno in nezakonito, ker upravni organ ni uporabil materialnega predpisa – Pravilnika o tehničnih in organizacijskih ukrepih za skladiščenje nevarnih kemikalij in je nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, saj v gradbenem dovoljenju manjka navedba, da gre za skladiščenje in proizvodnjo nevarnih kemikalij, da je izdano za enostaven objekt, vendar gre za zahteven objekt, odločitev kaže na utemeljen sum na pridobivanje neupravičene materialne koristi s strani javnih uslužbencev, v gradbenem dovoljenju ni izrecno določeno za katere skladiščne razrede je predvideno skladišče, za pretakanje kemikalij iz cistern je predpisana lovilna pretakalna ploščad, ki je v gradbenem dovoljenju ni, predvidena je čistilna naprava za čiščenje odpadnih vod po pranju embalaže, v gradbenem dovoljenju manjka prostor za skladiščenje odpadkov, ter manjka sklic na okoljevarstveno dovoljenje. Upoštevano pa tudi ni dejstvo, da se lokacija nahaja ob robu vodovarstvenega območja. Vtožuje pa tudi vsa dejstva, kot jih je opisal v zahtevah, o katerih je toženka odločila z izpodbijanim sklepom. Sklep izpodbija, ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, narejen je bil napačen sklep o dejanskem stanju in ni bil pravilno uporabljen materialni predpis, nadalje iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Tožniku se nepravilno odreka aktivno legitimacijo in ne upošteva določil ZVO-1 v zvezi z nevladnimi organizacijami s statusom delovanja v javnem interesu na področju okolja. Pravna korist nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju varstva okolja, je v zadevah varstva okolja pripoznana z zakonom. Toženka je napačno sklepala o pravni koristi tožnika. Nepravilno je uporabljena določba Ustavnega sodišča Up-291/98 z dne 13. 7. 2019. Toženka de facto omogoča povzročitev velike nevarnosti za okolje. Navedeno predstavlja zadosten razlog, da se upravni akt izreče za ničnega. V izpodbijanem sklepu toženka ne uporablja določb ZUP in določb drugih zakonov, da mora upravni organ po uradni dolžnosti odpraviti očitne nezakonitosti in naznaniti utemeljene sume kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, kolikor zanje naleti pri svojem delu. Toženka se požvižga, kljub številnim za okolje uničujočim havarijam v kratkem preteklem obdobju, na opozorila na nove izvore potencialnih havarij in kaznivih dejanj. Ob opozorilu na možnost eksplozije bo najprej preverila aktivno legitimacijo informatorja in potem prepozno ukrepala. Izpostavlja T6, Ekosistemi, Kemis, Magna, razlitje kerozina pri Kopru, zemljine v celjski kotlini. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter izrek odločbe UE Kamnik, št. 351-256/2018/10 z dne 27. 12. 2018, za nično in ponovitev postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja, po opravljeni presoji vplivov na okolje in pridobljenem okoljevarstvenem dovoljenju. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4. Stranki z interesom A. in B. na tožbo nista odgovorili.

K točki I

5. Tožba zoper sklep ni utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je sklep toženke, s katerim je zavrgla zahtevo tožnika za odpravo in razveljavitev odločbe Upravne enote Kamnik, št. 351-256/2018/10 z dne 27. 12. 2018, po nadzorstveni pravici in za izrek ničnosti.

7. Uvodoma tožnik (II. točka tožbe) navaja razloge za nezakonitost gradbenega dovoljenja (odločba Upravne enote Kamnik), ki se nanašajo na napačno uporabo materialnega prava in nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v postopku izdaje tega akta. Sodišče navedenih razlogov pri presoji izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na odločanje o zahtevi tožnika za odpravo in razveljavitev po nadzorstveni pravici in izrek ničnosti, ne more upoštevati, ker so pri presoji pravilnosti in zakonitosti sklepa nerelevantni. Z izpodbijanim sklepom je toženka obe uveljavljani izredni pravni sredstvi zoper gradbeno dovoljenje zavrgla, ker je ugotovila, da ju ni vložila upravičena oseba. Presoja razlogov s katerimi toženka utemeljuje, da tožnik ni upravičena oseba za vložitev izrednih pravnih sredstev zoper gradbeno dovoljenje, je predmet upravnega spora.

8. Po določbi prvega odstavka 275. člena ZUP pristojni organ odločbo lahko odpravi oziroma razveljavi po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca ali inšpektorja. Sodišče soglaša s stališčem toženke, da tožnik ni upravičena oseba za vložitev navedenega izrednega pravnega sredstva, saj ni imel položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku izdaje odločbe Upravne enote Kamnik, takšnega položaja pa mu ne daje tudi zakon. Tožnik se v zvezi z utemeljevanjem aktivne legitimacije sklicuje na položaj nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju varstva okolja po prvem odstavku 153. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor, št. 215-86/2019-2 z dne 11. 4. 2019. Vendar v obravnavanem postopku ne gre za izdajo okoljevarstvenega soglasja, v katerem bi tožnik varoval javni interes. Sporno gradbeno dovoljenje tudi ni bilo izdano v integralnem postopku (IV. poglavje GZ), v katerem kot stranski udeleženci lahko sodelujejo tudi nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ali ohranjanja narave, zato se tožnik na status nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu, kot podlago aktivne legitimacije za vložitev izrednega pravnega sredstva – odprava oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, mimo določbe 275. člena ZUP, ne more sklicevati.

9. Zakaj konkretno naj bi upravni organ nepravilno uporabil odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-291/98 z dne 13. 7. 2019, tožnik ne razloži. Tožnik je v upravnem postopku svoj pravni interes utemeljeval s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-666/10, Up-1153/10, ki se nanaša na vprašanje kroga aktivno legitimiranih oseb za izrek ničnosti, po določbah ZUP, odločba Ustavnega sodišča, št. Up-291/98 z dne 13. 7. 2019, pa se na uveljavljanje ničnosti po ZUP ne nanaša, pač pa na vprašanje ničnosti pravnega posla, kar pa za vprašanje širitve kroga aktivno legitimiranih po ZUP ni argument. Pa tudi odločba Ustavnega sodišča, št. Up-666/10, Up-1153/10, se ne nanaša na odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, temveč na aktivno legitimacijo oseb upravičenih za izrek odločbe za nično.

10. Po določbi 280. člena ZUP se odločba lahko vsak čas izreče za nično po uradni dolžnosti, na predlog stranke, državnega tožilca ali državnega pravobranilca. Toženka je pri odločanju o tožnikovem predlogu za izrek ničnosti odločbe upoštevala stališče Ustavnega sodišča, št. Up-666/2010, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011, da se aktivna legitimacija stranke presoja ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne glede na morebitno priznanje tega statusa v že končanem prejšnjem postopku. Na podlagi navedenega stališča je presojala, ali je tožnik izkazal svoj pravni interes v smislu 43. člena ZUP. Sodišče soglaša s toženko, da tožnikov status nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ni zakonsko priznana podlaga za priznanje aktivne legitimacije v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (sodišče je razloge navedlo že pri presoji odločitve o pravilnosti in zakonitosti odločitve v zvezi z zavrženjem tožnikove zahteve za odpravo oziroma razveljavitev po nadzorstveni pravici), niti ob vložitvi predloga za izrek gradbenega dovoljenja za ničnega. Ker tožnik ni bil stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja bi moral izkazati svoj pravni interes za udeležbo v tem postopku, status stranskega udeleženca, kar pa z navedbo hipotetične situacije, primera nesreče (enak primer ponavlja v tožbi) ni izkazal, torej ni izkazal neposrednosti pravne koristi (drugi odstavek 43. člena ZUP), zato sodišče soglaša s toženko, da ni uspel izkazati aktivne legitimacije v smislu 280. člena ZUP.

11. Tožnik meni, da povzročitev velike nevarnosti za okolje predstavlja zadosten in zakonit razlog, da se upravni akt izreče za ničnega. Z navedenim ugovorom tožnik problematizira podanost razloga za izrek odločbe za nično, kar pa sodišče ne presoja, zgolj podrejeno pa meni, da tožnik tudi po vsebini, kot ugotavlja toženka, ni izkazal, da je podan razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj ni navedel, kateri zakon izrecno določa ničnost gradbenega dovoljenja, ki naj bi bilo izdano nezakonito.

12. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

K točki II

14. Tožba zoper odločbo ni dopustna.

15. Tožnik vlaga izpodbojno tožbo tudi zoper odločbo Upravne enote Kamnik, št. 351-256/2018/10 z dne 27. 12. 2018, in uveljavlja razloge, zaradi katerih naj se sporno gradbeno dovoljenje izreče za ničnega.

16. V prvem odstavku 36. člena ZUS-1 so našteti razlogi za zavrženje tožbe, na katere je dolžno paziti sodišče ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo s sklepom zavrže, če tožnik po tem zakonu ne more biti stranka.

17. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik lahko tista oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To so fizične ali pravne osebe na čigar zahtevo se je v upravnem postopku uvedel postopek (aktivna stranka), zoper katero je tekel upravni postopek (pasivna stranka) ali se je za varstvo svojih pravnih koristi udeleževala upravnega postopka (stranski udeleženec). Nobenega od navedenih pravnih položajev tožnik ni izkazal, niti njegova udeležba kot aktivne ali pasivne stranke ali stranskega udeleženca ne izhaja iz izpodbijane odločbe oziroma tožnik ni izkazal, da mu bi bil položaj stranskega udeleženca v teh postopkih formalno priznan. Tožnik tudi ne zatrjuje, da je zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo in je o njej drugostopenjski organ odločil. 18. Tožnik aktivne legitimacije za vložitev tožbe zoper odločbo niti eksplicitno ne zatrjuje, kolikor pa meni, da jo ima, ker je nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu iz prvega odstavka 153. člena ZVO-1, na podlagi odločbe Ministrstva za okolje, št. 215-86/2019-2 z dne 11. 4. 2019, se moti, glede na citirano določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 in razloge, ki jih je sodišče navedlo že ob presoji sklepa, torej da tožnikov status nevladne organizacije ne pomeni možnosti za vstop v vsak postopek, za katerega tožnik meni, da je povezan z varstvom okolja.

19. Glede na prvi odstavek 17. člena ZUS-1 je okoliščina, da tožnik ni bil ne stranka ne stranski udeleženec v postopku, razlog za zavrženje tožbe po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zato so nerelevantni vsi razlogi, ki jih tožnik v zvezi z razlogi za izrek odločbe za nično navaja. Na podlagi 37. člena ZUS-1 je sodišče dolžno paziti na ničnost odločbe po uradni dolžnosti, kar pomeni ugoditev tožbi, ki prestane predhodni preizkus (podanost procesnih predpostavk). Tega preizkusa pa ta tožba v tem delu ni prestala.