Jedro

Poledenela tla niso varna. Toda za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti mora biti nevarnost povečana, neobičajna.

Kriteriji nevarnosti so pri vojaškem urjenju vendarle drugačni (strožji) kot pri ocenjevanju nevarnosti v vsakdanjem življenju. Namen vojaškega urjenja je prav premagovanje nevarnosti in prilagajanje nevarnim razmeram. Po naravi stvari je jasno, da ne more potekati le v idealnih vremenskih razmerah. Samo zaradi tega, ker se odvija v slabših vremenskih pogojih, sicer relativno enostavne in vsakdanje aktivnosti, kot je sestop s tovornjaka (po nanj nameščeni lestvi – neprerekano zatrjevanje toženke), ni mogoče opredeliti kot nevarne zgolj zaradi neravne in poledenele podlage, na katero se sestopa.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v izpodbijanem obsodilnem delu (za znesek 6.692,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2003 dalje do plačila) ter v odločitvi o pravdnih stroških (vse v prvem odstavku izreka) v celoti razveljavi in se ob upoštevanju uspeha pritožbe tožeče stranke razveljavi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje za znesek 2.871,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2003 dalje do plačila (del drugega odstavka izreka) ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 6.692,06 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarskega zneska odškodnine v višini 1,603.685,26 SIT od 20.2.2003 do 31.12.2006 in od zneska odškodnine v višini 6.692,06 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, naložilo pa ji je tudi plačilo pravdnih stroškov v višini 404,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek izreka). Prvostopna odločitev temelji na zaključku, da je podana objektivna odgovornost toženke za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v okviru usposabljanja za poklicnega vojaka, saj gre pri sestopanju na poledenela tla v vojaški opremi ob priganjanju za nevarno dejavnost, tožnik pa je z nepazljivim ravnanjem k nastanku škode prispeval v deležu 20%.

2. Zoper tako prvostopno odločitev sta se pritožili obe pravdni stranki. Toženka je v svoji pritožbi smiselno izpodbijala celoten obsodilni del prvostopne sodbe (prvi odstavek izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava je grajala prvostopni zaključek o objektivni odškodninski odgovornosti toženke za tožniku nastalo poškodbo, ker naj bi hitro sestopanje s tovornega vozila v zimskih razmerah na poledenela in neravna tla v bojni opremi teže približno 10 kg predstavljalo nevarno dejavnost. Po prepričanju toženke poledenela tla v zimskem času, ko je temperatura ponoči pod lediščem, ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila v zimskem času neobičajna, in niso tako velik dejavnik tveganja, da bi bilo hitro sestopanje s tovornega vozila na taka tla, četudi v osnovni vojaški opremi, opredeliti kot nevarno dejavnost v smislu 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (pravilno drugega odstavka 131. člena OZ). Tudi dejstvo, da poveljnik vojakov ni opozoril na previdnost, po mnenju toženke ne predstavlja okoliščine, ki bi sestopanje spremenila v nevarno dejavnost, saj je potrebno pri opredeljevanju nevarne dejavnosti izhajati iz kriterijev vojaškega urjenja in ne iz rizikov vsakdanjega življenja. Zmotno naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje glede okoliščine, da so se vojaki na poligonu P. urili prvič, saj iz razpoložljive dokumentacije izhaja, da je bil tožnik tam že 17. 2. 2003, torej je moral tedaj ravno tako sestopiti s tovornjaka, sicer pa so naborniki iz tovornih vozil sestopali tudi v okviru služenja vojaškega roka. Prvostopno sodišče nadalje ni razjasnilo načina tožnikovega sestopa, saj se mora vojak vedno z eno roko držati za lestev ter sestopiti in ne skočiti, kot je to storil tožnik. Izpostavlja še, da je tožnik spolzka oz. ledena tla pričakoval, saj je izjavil, da si je pred sestopom ogledal teren in videl led, zato bi moral sestopati previdno. Graja tudi prvostopni zaključek, da so morali vojaki sestopati hitro. Glede na vse navedeno toženka sodbi sodišča prve stopnje očita zagrešitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu nasprotij glede odločilnih dejstev o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki. Kot previsoko pavšalno graja tudi višino prisojene odškodnine. Predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

3. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje enkrat že odločalo. Po obravnavanju pritožb obeh pravdnih strank je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožniku prisodilo odškodnino v višini 9.563,99 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S tako odločitvijo je delno ugodilo pritožbi tožnika, v ostalem pa je njegovo pritožbo, pritožbo toženke pa v celoti zavrnilo in v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu prvostopno sodbo potrdilo. Zaključilo je, da je toženka tožniku za škodo odgovorna krivdno, saj bi morali biti kandidati za vojake poučeni o načinu sestopanja s tovornjaka in opozorjeni na dodatno previdnost v zimskih razmerah. Ocenilo je, da tožnikova soodgovornost za nastalo škodo ni podana, ter zvišalo prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

4. Na podlagi revizije, ki jo je zoper sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje vložila toženka, je Vrhovno sodišče drugostopno sodbo v obsodilnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, v katerem naj se drugostopno sodišče opredeli do vseh relevantnih pritožbenih navedb toženke ter odpravi neskladje med razlogi sodbe o vsebini tožnikove izpovedbe in med samim zapisnikom njegove izpovedbe. Ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do relevantnih pritožbenih navedb, da tožnik škodnega dne ni prvič sestopal s tovornjaka, kakor tudi, da naj bi s tovornjaka sestopil nepravilno, je namreč po presoji revizijskega sodišča kršilo pravico toženke do izjavljanja (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Nasprotje v razlogih sodbe o vsebini tožnikove izpovedbe in med samim zapisnikom izpovedbe (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pa v drugostopni sodbi obstoji glede okoliščine, ali je tožnik led videl. 5. Sodišče druge stopnje je zaradi razveljavitve obsodilnega dela drugostopne odločitve tako moralo ponovno odločiti o pritožbi toženke. Vnovični pritožbeni preizkus pokaže, da je pritožba toženke utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi toženke uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da izpodbijani del prvostopne sodbe ni obremenjen s po uradni dolžnosti upoštevnimi niti v pritožbi uveljavljanimi bistvenimi kršitvami procesnih določb. Utemeljen pa je toženkin pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, (tudi) zaradi katere je ostalo dejansko stanje nepopolno, morebiti pa tudi zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč ni dovolj natančno raziskalo vseh sicer zatrjevanih okoliščin, ki bi lahko vplivale na obstoj in obseg krivdne odgovornosti toženke oz. se do le-teh ob zmotnem materialnopravnem stališču o podani objektivni odgovornosti toženke ni opredelilo.

7. Prvostopnemu zaključku, da sestop vojaka z vojaško opremo s tovornjaka v zimskem času na poledenela, neravna in zasnežena tla predstavlja nevarno dejavnost, pri čemer naj bi sorazmerno enostavno vajo napravile nevarno prav podane zimske razmere, tudi po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče pritrditi. Utemeljena je namreč toženkina pritožbena graja, da poledenela tla v zimskem času, ko je temperatura ponoči pod lediščem, ne predstavljajo nevarnosti, ki bi bila v zimskem času neobičajna, in ne predstavljajo tako velikega dejavnika tveganja, da bi bilo mogoče sestop na takšna tla v vojaški opremi ovrednotiti kot nevarno dejavnost v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Poledenela tla niso varna. Toda za obstoj objektivne odškodninske odgovornosti mora biti nevarnost povečana, neobičajna. Objektivna odgovornost je namreč posledica spoznanja, da nekaterih nevarnosti kljub zadostni skrbnosti ni mogoče imeti vselej pod kontrolo in jih obvladovati ter da kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti praviloma znatne škode (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 571/2005). Ob tem toženka tudi utemeljeno opozarja, da so kriteriji nevarnosti pri vojaškem urjenju vendarle drugačni (strožji) kot pri ocenjevanju nevarnosti v vsakdanjem življenju. Namen vojaškega urjenja je prav premagovanje nevarnosti in prilagajanje nevarnim razmeram. Po naravi stvari je jasno, da ne more potekati le v idealnih vremenskih razmerah. Samo zaradi tega, ker se odvija v slabših vremenskih pogojih, sicer relativno enostavne in vsakdanje aktivnosti, kot je sestop s tovornjaka (po nanj nameščeni lestvi – neprerekano zatrjevanje toženke), ni mogoče opredeliti kot nevarne zgolj zaradi neravne in poledenele podlage, na katero se sestopa.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zgoraj opisani zmotni materialnopravni zaključek, da je podana objektivna odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo, sprejelo tudi, ne da bi celovito raziskalo vse pravno relevantne okoliščine škodnega dogodka, ki bi kazale na krivdno odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo (kakor tudi na tožnikov soprispevek v smislu 171. člena OZ v zvezi s 185. členom OZ). Ob tem je poudariti, da velja pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti kot splošno pravilo krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (prvi odstavek 131. člena OZ), medtem ko je objektivna odgovornost zgolj izjema. Zato je potrebno (ob ustrezni trditveni podlagi) vedno najprej presojati obstoj krivdne odgovornosti. Le v primeru, če ta ni podana, se sodišče ukvarja s presojo pogojev za obstoj objektivne odgovornosti.

9. Utemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni natančno razčistilo načina tožnikovega sestopa s tovornjaka niti vseh okoliščin, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, in to kljub temu, da je toženka že v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je tožnik za škodo kriv sam zaradi lastne neprevidnosti in nerodnosti, saj naj pri sestopu iz tovornjaka ne bi ravnal s potrebno skrbnostjo, kakor tudi, da bi lahko tožnik po na tovornjaku nameščeni lestvi varno sestopil. Res je sicer, da ima vse navedeno ob prvostopnem stališču o objektivni odgovornosti toženke za sam temelj odgovornosti (ne pa tudi za presojo soprispevka) nekoliko drugačno težo, vendar je bilo prvostopno stališče o temelju odškodninske odgovornosti, po že zgoraj obrazloženem, materialnopravno napačno. Nadalje ni mogoče spregledati že samih tožbenih zatrjevanj, da je do poškodbe tožnika prišlo „pri seskoku s tovornjaka“, ko je tožnik „z desno nogo doskočil na zaledenelo grbino „špuro“ vgreznjenega kolotoka koles tovornjaka“, kar bi kazalo na (ne nujno pravilen) način tožnikovega sestopa s tovornjaka. Z njim se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ukvarjalo, čeprav bi bilo že iz izvedenih dokazov mogoče razbrati (sicer ne popolnoma razjasnjene) okoliščine s tem v zvezi.

10. Toženka v svoji pritožbi sicer ne graja prvostopnega zaključka, da vojaki v obravnavanem primeru niso bili poučeni o sestopu s tovornjaka, čeprav so vojake o sestopu sicer poučevali. Vendar se s tem v zvezi kot pravno relevantna pokaže pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v okviru katere toženka graja prvostopni zaključek, da so vojaki na dan škodnega dogodka s tovornjaka sestopali prvič. Slednjega je sodišče prve stopnje sprejelo v nasprotju z zatrjevanji toženke, in sicer na podlagi izpovedbe tožnika in priče K.. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da bi drugače izhajalo razpoložljive dokumentacije (iz dnevnika vojaškega usposabljanja in dnevnika streljanja - B9, kakor tudi iz izjave poveljnika o dogodku - B8), iz katere bi bilo mogoče razbrati po toženki zatrjevano, da naj bi se bil tožnik že dne 17. 2. 2003 uril na poligonu P. torej je moral sestopiti iz vozila. Navedenih dokazov, ki bi kazali na nekoliko bogatejše izkušnje tožnika z izstopanjem iz tovornjaka, sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni ocenilo oz. tega iz prvostopne obrazložitve vsaj ni razbrati, zato je ostala ta okoliščina vsaj nepopolno raziskana (morebiti pa tudi zmotno ugotovljena). Sicer pa sodišče prve stopnje pravilno ni spregledalo, da je imel tožnik kot kandidat za vojaka že odslužen vojaški rok. Vnovična celovita presoja vseh relevantnih dokazov bi utegnila narekovati drugačen zaključek o vprašanju, ali je tožnik s tovornjaka morebiti znal sestopiti, kar bi lahko vplivalo tudi na resnost očitka toženki o opustitvi poučitve kandidatov v zvezi s sestopanjem s tovornjaka v konkretnem primeru.

11. Izpostavljene dejanske okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje premalo izčrpno raziskalo (če ne celo zmotno ugotovilo, kot graja toženka), so pomembne za presojo (krivdne) odgovornosti toženke za škodni dogodek kakor tudi za ugotovitev obstoja in višine morebitnega tožnikovega soprispevka. Sodišče druge stopnje pa glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da zaradi relativno obsežnega dokaznega postopka, ki je bil v postopku na prvi stopnji že izpeljan, a ga bo potrebno v nakazani smeri še dopolniti, samo tega ne more storiti. Vse navedeno je v skladu s 355. členom ZPP narekovalo razveljavitev s pritožbo toženke izpodbijanega dela prvostopne sodbe (torej njenega obsodilnega dela skupaj z odločitvijo o pravdnih stroških) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati pa sodišče druge stopnje v ponovnem sojenju ni smelo spregledati, da je tožnik v okviru prvega odločanja na drugi stopnji s svojo pritožbo zoper zavrnilni del prvostopne sodbe delno uspel, saj mu je bil (zaradi takrat na drugi stopnji spremenjenega stališča glede tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka ter zaradi zvišanja prisojene odškodnine) s spremembo zavrnilnega dela prvostopne sodbe prisojen višji znesek odškodnine (9.563,99 EUR) od na prvi stopnji prisojenega (6.692,06 EUR). Revizijska razveljavitev obsodilnega dela drugostopne odločitve tako dejansko zajema tudi posledično nepravnomočni zavrnilni del prvostopne sodbe (razliko med 9.563,99 EUR in 6.692,06 EUR, torej 2.871,93 EUR, kolikor je tožnik s svojo pritožbo zoper zavrnilni del prvostopne sodbe v prvem sojenju uspel, pa je bila taka odločitev na podlagi revizije toženke razveljavljena). V novem sojenju bo tako potrebno tudi o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odločiti. Ob tem sodišče druge stopnje še pripominja, da je odločitev o preostalem zavrnilnem delu prvostopne sodbe že postala pravnomočna.

12. V novem sojenju bo tako potrebno pri odločanju o še ne pravnomočnem delu tožbenega zahtevka (9.563,99 EUR) natančneje raziskati dejansko stanje, ki se glede na zgoraj izpostavljeno pravilno materialnopravno podlago pokaže kot pravno relevantno (tudi sporno vprašanje, ali so morali vojaki s tovornjaka sestopati hitro). Poleg v tej odločbi že izpostavljenih okoliščin pa bo potrebno pri odločanju upoštevati tudi v prvem sojenju že ugotovljena dejstva, ki niso bila predmet toženkine pritožbene graje. Ob tem sodišče druge stopnje izpostavlja na primer na prvi stopnji ugotovljeno, da toženka ni dokazala, da bi bili kandidati za poklicne vojake pred sestopom na poledenela in grbinasta tla zaradi navedenih okoliščin opozorjeni na posebno previdnost, kakor po drugi strani tudi na izpovedbo tožnika, da si je pred sestopom s tovornjaka pogledal teren in da je bil led viden, saj so vojaki pred njim že poteptali sneg, ki je prekrival led. Tudi opisana okoliščina je pomembna za presojo tožnikovega ravnanja z vidika potrebne skrbnosti ter posledično za presojo njegove morebitne soodgovornosti za nastalo škodo. Po drugi strani pa ni mogoče spregledati značilnosti terena, ki ga je za sestop kandidatov za vojake izbrala toženka.

13. Zaradi delne razveljavitve prvostopne sodbe se odločitev o stroških pritožbenega postopka v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo, v okviru katere bo potrebno odločiti tudi o revizijskih stroških in ostalih pravdnih stroških v prvem sojenju.