Jedro

Izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, zato se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu.Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi ničnost sporazuma med tožnico in toženo stranko z dne 1. 8. 2014, s katerim je tožnica toženi stranki odpustila del dolga v višini 6.275,47 EUR iz naslova odpravnine (I. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v višini 6.275,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2014 dalje do plačila in zamudne obresti v višini 28,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2015 dalje do plačila ter tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 912,55 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, v 15 dneh in pod izvršbo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo do vseh njenih relevantnih trditev. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up 63/08-19 (pravilno Up 63/03-19) in sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 193/2008 izhaja, da se delavec ne more odpovedati pravici do odpravnine v času pred odpovedjo ali istočasno ob odpovedi. Tožnici je bila odpoved z dne 1. 8. 2012 vročena istega dne, nato pa sta stranki sklenili sporazum, s katerim sta potrdili podajo in vročitev odpovedi ter se dogovorili za način in višino izplačila odpravnine. Gre za veljaven sporazum, sklenjen po vročeni odpovedi. Tožnica se ni odpovedala pravici do odpravnine, stranki sta se sporazumeli le glede višine odpravnine, potem, ko je tožnica že pridobila pravico do odpravnine. Ustavno sodišče RS je odločilo, da se delavec ne more odpovedati pravici, ki je še ni prejel, ne pa, da se ne sme odpovedati pravici, ki jo je že pridobil. Sodba se ne opredeli do ugovorov tožene stranke glede vprašanja istočasnosti. Sodba se sklicuje tudi na sodbo Višjega sodišča Pdp 2/2015, ki pa ne odraža enake situacije, kot je to v konkretnem primeru. Po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje napačno razlaga peti odstavek 108. člena ZDR-1 tako glede opredelitve večjega števila ogroženih delovnih mest kot tudi glede tega, da je to določilo vezano le na odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče bi moralo uporabiti 240. člen OZ. Ker zakonske zamudne obresti niso institut delovnega prava, se je tožnica obrestim lahko veljavno odpovedala. Sodba je nasprotju s 33., 67. in tudi z 2. členom Ustave RS, saj bi morala biti v zakonu izrecno določena prepoved odpovedati se pravici do odpravnine ali višini te pravice.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka zatrjuje v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede tega spora, v katerem je ključno vprašanje, ali se lahko delavec po vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti veljavno odpove delu odpravnine, do katere je sicer upravičen po 108. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013).

7. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (A1) in iz sporazuma (A2), ki sta oba datirana z dnem 1. 8. 2014, izhaja, da pripada tožnici odpravnina v višini 10.865,08 EUR. Iz omenjenega sporazuma poleg tega izhaja tudi, da zapade ta odpravnina v plačilo 20. 10. 2014, da je nad toženo stranko dne 3. 6. 2014 začet postopek prisilne poravnave, da se tožnica deloma odpoveduje pravici do odpravnine in sicer v višini 6.275,47 EUR in da to obveznost toženi stranki odpušča. Med strankama sicer ni bilo sporno, da je bil tožnici preostali del odpravnine v višini 4.589,61 EUR izplačan 18. 11. 2014, čeprav je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 21. 10. 2014. Glede na to je tožnica v tem individualnem delovnem sporu poleg razlike v odpravnini vtoževala še plačilo zakonskih zamudnih obresti od prepozno plačanega dela odpravnine.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da bi se stranki na podlagi petega odstavka 108. člena ZDR-1 v postopku prisilne poravnave sicer lahko pisno sporazumeli o zmanjšanju višine odpravnine, če bi bil zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri toženi stranki. Ugotovilo je, da tožena stranka ni uspela dokazati obstoja tega pogoja (ogroženost večjega števila delovnih mest zaradi izplačila odpravnine), s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tožena stranka sicer v postopku niti ni zatrjevala, da je bil sporni sporazum sklenjen zato, ker bi bil v nasprotnem primeru zaradi izplačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delovnih mest pri njej. Sporazum z dne 1. 8. 2014 vsebuje le ugotovitev, da se sklepa v skladu s petim odstavkom 108. člena ZDR-1 in da je bil 3. 6. 2014 nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave na podlagi Oklica o začetku stečajnega postopka prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Kopru z dne 3. 6. 2014 pod opr. št. St 2402/2014. V postopku je sodišče prve stopnje na predlog tožene stranke zaslišalo tudi pričo A.A., direktorico Službe za opravljanje s človeškimi viri pri toženi stranki. Ta je izpovedala le, da so se trudili, da bi čim manj delavcev izgubilo službo in da so zaradi tega sklepali odpovedi z odpravninami. Na podlagi navedenih dokazov pa ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka ta sporazum s tožnico sklenila zato, ker bi bil v nasprotnem primeru zaradi plačila odpravnine ogrožen obstoj večjega števila delavcev pri njej. Ker torej tožena stranka tega pogoja ni dokazala, peti odstavek 108. člena ZDR-1 že iz tega razloga ne more predstavljati veljavne pravne podlage za sklenitev sporazuma z dne 1. 8. 2014. Posledično tej ugotovitvi se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb v zvezi s petim odstavkom 108. člena ZDR-1 ne opredeljuje, saj za vprašanje pravne veljavnosti tega sporazuma niso odločilnega pomena.

9. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pogoji za znižanje odpravnine iz petega odstavka 108. člena ZDR-1 niso bili izpolnjeni, je v nadaljevanju ugotavljalo, če so druge zakonske določbe omogočale, da se je tožnica s sporazumom lahko pravno veljavno odpovedala pravici do dela njene odpravnine. Zaključilo je, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je takšen sporazum (sklenjen mimo pogojev iz petega odstavka 108. člena ZDR-1) ničen. To svojo ugotovitev je sodišče prve stopnje oprlo na 86. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), pri tem pa se je sklicevalo tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010 in na sodbo VDSS opr. št. Pdp 2/2015 z dne 17. 4. 2015, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Odpravnina je namenjena zagotavljanju socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost in je odmena za njegovo dotedanje delo. Upoštevaje dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnopravnem razmerju, se je v sodni praksi (kar izhaja tudi iz zgoraj omenjenih odločb) oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Tega stališča ne more spremeniti pritožbeno zavzemanje za razlikovanje med tem, kdaj se delavec odpove odpravnini. Pritožba neutemeljeno navaja, da je dopustna odpoved odpravnini po tem, ko je delavec že pridobil pravico do te odpravnine (kar tožena stranka veže na čas po vročitvi odpovedi), da torej stališče o nedopustni odpovedi odpravnine velja le za primere, ko pravica še ni nastala. Za takšno razlikovanje pa ne obstoji relevantna pravna podlaga. Ta pravna podlaga ni podana niti v 33. členu Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.), ki določa pravico do zasebne lastnine, niti v 67. členu Ustave RS, ki določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. 2. člen Ustave RS (ki določa, da je Republika Slovenija pravna in socialna država) pa je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko poudarja enega od namenov odpravnine (zagotavljanje socialne varnosti delavca ob prehodu v brezposelnost). To pomeni, da se delavec ne more odpovedati niti pravici niti izplačilu odpravnine, ker drugače namen zagotavljanja socialne varnosti ne bi bil uresničen.

10. Iz zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča RS ne izhaja (enako velja za sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010), da je odločilni razlog za priznanje razlike odpravnine v istočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpovedi odpravnine. Pri tem ne drži navedba tožene stranke, da v spornem primeru ni šlo za istočasnost, ker je tožnici 1. 8. 2014 bila vročena najprej odpoved, šele nato (istega dne) pa se je odpovedala delu odpravnine.

11. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko v odpravnini v vtoževanem znesku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2014 dalje do plačila. Datum pričetka teka zakonskih zamudnih obresti je pravilno določen, saj gre za naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja in hkrati za dan delnega poplačila odpravnine s strani tožene stranke (299. člen OZ, 378. člen OZ). Nebistvene so pritožbene navedbe, da je odločitev v obrestnem delu napačna še posebej zato, ker zakonske obresti niso institut delovnega prava, da bi tudi zanje lahko veljalo stališče, da se jim tožnica ne more veljavno odpovedati. Z omenjenim sporazum se namreč tožnica obrestim sploh ni izrecno odpovedala. Prav tako ni uporabljiva določba 240. člena OZ, na katero se sklicuje pritožba, ki določa, kdaj je dolžnik prost odgovornosti za škodo, kar pa ni predmet tega spora.

12. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožbene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.