Jedro

Sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju z določbami ZPP, ko je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe upoštevalo tudi navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, saj je bil predlog za izdajo začasne odredbe podan po tem, ko je bil odgovor na tožbo že vložen. Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno razpisati naroka, saj je bilo dolžno odločitev sprejeti v roku 3 dni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se toženi stranki prepovedalo odtujiti in obremeniti nepremičnino, par. št...., vpisano v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani pri vl. št. ... k.o. ..., z vknjižbo te prepovedi v zemljiško knjigo, s tem da naj bi sodišče po uradni dolžnosti v primeru, da bo tožena stranka ravnala v nasprotju s prepovedjo, izreklo denarno kazen v višini 4.100,00 EUR oz. v primeru ponovne kršitve višjo novo kazen, dokler seštevek kazni ne doseže 41.000,00 EUR.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da je stališče prvostopenjskega sodišča o tem, da terjatev ni verjetno izkazana, zmotno, zato je bil predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljeno zavrnjen. Sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljuje z navedbami, da v tej fazi postopka ne more s stopnjo gotovosti ugotoviti, da je bil tožnik od 1. 3. 2005 dalje zaposlen pri toženi stranki. Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ) v 270. členu predpisuje dokazno stopnjo verjetnosti in ne gotovosti, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Ugotovitve sodišča prve stopnje so v medsebojnem nasprotju, saj na enem mestu sodišče ugotavlja, da iz listin v spisu izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi potrdila o prijavi in odjavi (B1), v nadaljevanju pa povsem nerazumljivo in v nasprotju s svojo predhodno ugotovitvijo zaključuje, da v zadevi ni mogoč zaključek, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju zaposlen pri toženi stranki. Denarni zahtevek se nanaša tudi na obdobje od leta 2007 do avgusta 2010, za katerega je sodišče samo ugotovilo, da je bil zaposlen pri toženi stranki. Na podlagi navedenega je zaključek, da terjatev ni verjetno izkazana, nedopusten. Sodišče se v zvezi z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni izkazala svoje terjatve, ker naj bi ji tožena stranka iz naslova plače izplačevala določene zneske, opira na listine, predložene s strani tožene stranke, o katerih se tožeča stranka ni mogla izjaviti, s tem pa je kršilo načelo kontradiktornosti, kar je kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožeči stranki je bila namreč protizakonito odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. S strani tožene stranke predloženi obračuni plač, razen tistih, ki jih je tožnik priložil tožbi, tožniku nikoli niso bile izdane. V takšni situaciji bi sodišče moralo razpisati narok za obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe in na ta način ugotoviti dejansko stanje. Ker tega ni storilo, je odločilo na podlagi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče pa je tudi spregledalo, da tožnik vtožuje tudi plačilo stroškov malice in potnih stroškov prihoda na delo, ne le plač, kar pomeni, da je odločitev, da tožnikova terjatev ni verjetno izkazana, nepravilna tudi iz tega razloga.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni prišlo do absolutne bistvene kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka je namreč podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje nikakor ni ravnalo v nasprotju z določbami ZPP, ko je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe upoštevalo tudi navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo oz. listine, ki jih je sodišču predložila tožena stranka skupaj z odgovorom na tožbo, saj je bil predlog podan šele potem, ko je bil odgovor na tožbo že vložen. Povsem neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožeči stranki ni bila dana možnost, da se o listinah, ki jih je sodišču prve stopnje poslala tožena stranka, izjavi. Iz podatkov v spisu namreč izhaja, da je odgovor na tožbo prispel na sodišče 30. 11. 2010, skupaj s prilogami (v dveh izvodih), tožeči stranki pa je bil poslan (skupaj s prilogami) 2. 12. 2010. Tožeča stranka je odgovor na tožbo skupaj s prilogami (B1 do B6) prejela 3. 12. 2010, kot izhaja iz podpisane vročilnice. Predlog za izdajo začasne odredbe, poslan priporočeno po pošti 2. 12. 2010, pa je sodišče prejelo 3. 12. 2010, torej istega dne, ko je tožeča stranka prejela odgovor na tožbo s prilogami. Tožeča stranka je torej imela možnost, da se še v času pred izdajo začasne odredbe izjavi o listinah oz. navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo, če je ocenila, da bi lahko bile relevantne pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe. Če bi tožeča stranka reagirala takoj, bi lahko sodišče seznanila s svojim stališčem do poslanih prilog še pred potekom tridnevnega roka za izdajo sklepa o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki je predpisan v 2. odstavku 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), pri čemer nedvomno ni ovir, da se v primeru, kadar so roki kratki, vloga sodišču pošlje po faksu ali v elektronski obliki. Zato nikakor ne drži očitek, da naj bi sodišče kršilo načelo kontradiktornosti oz. poseglo v pravico do izjave. Naroka za obravnavanje predloga za izdajo začasne odredbe pa seveda sodišče prve stopnje nikakor ni bilo dolžno razpisati glede na kratke roke, v katerih je po zakonu dolžno odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe, zato so tudi očitki, da naj bi odločilo na podlagi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, povsem neutemeljeni.

Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 1. 3. 2005 do 21. 6. 2010 na delovnem mestu računalničar z dodatnimi nalogami in zadolžitvami na področju prodaje – nabave ter administracije, z dogovorjeno osnovno plačo 3.534,83 EUR bruto ter obračun bruto plače v tej višini oz. za posamezne mesece v letu 2009 obračun nižjih bruto zneskov glede na delno izplačane plače ter plačilo neto plač oz. razlik v plači po plačilu davkov in prispevkov, regresa za prehrano v višini 134,64 EUR ter povračila stroškov za prihod na delo in z dela v višini 34,00 EUR mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Za zavarovanje denarnih terjatev je predlagal izdajo začasne odredbe, ki jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Pri odločanju o tožnikovem predlogu se je utemeljeno oprlo na 43. člen ZDSS-1 in na določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), ki opredeljujejo pogoje za izdajo začasne odredbe in vrste začasnih odredb, ki se nanašajo na zavarovanje denarne terjatve. Pogoji za izdajo začasne odredbe so navedeni v 270. členu ZIZ, vrste začasnih odredb pa so primeroma navedene v 271. členu ZIZ.

Predpogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev do dolžnika obstoji oziroma, da mu bo nastala. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da terjatev v tej fazi postopka še ni verjetno izkazana, čeprav je res, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev s tem v zvezi zelo skopo (in pomanjkljivo) obrazložilo. Pritožba utemeljeno opozarja, da zakon (270. člen ZIZ) predpisuje dokazno stopnjo verjetnosti in ne gotovosti pri ugotavljanju, da terjatev obstoji ali da bo nastala. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sicer res zapisano, da sodišče „v tej fazi postopka ... ne more s stopnjo gotovosti verjetnosti ugotoviti, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki v obdobju od 1. 3. 2005 dalje ....“, vendar gre očitno le za napako v tekstu, ne pa za zmotno uporabo prava, kot meni tožeča stranka v svoji pritožbi. Bistveno je, da v obravnavani zadevi ni verjetno izkazana niti terjatev za priznanje obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 4. 2006 do 31. 5. 2007 (tožba za priznanje obstoja delovnega razmerja je bila vložena šele 25. 10. 2010, torej po preteku rokov iz 204. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami, ZDR), čeprav tožnik tudi za to obdobje uveljavlja plačilo plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Poleg tega pa tožnikova denarna terjatev, tudi v delu, v katerem se nanaša na obdobje, za katero obstoj delovnega razmerja med strankama niti ni sporen (glede na tožbene navedbe in navedbe odgovoru na tožbo), tudi po višini ni verjetno izkazana. Tožena stranka v odgovoru na tožbo obstoj dogovora o plači v s strani tožnika zatrjevani višini zanika in navaja, da sta se tožnik in tožena stranka dogovorila za plačilo v višini minimalne plače, v tej višini pa naj bi mu bile plače izplačane, skupaj s povračilom za prehrano in prevoz, kar dokazuje s plačilnimi listami in drugimi listinami. V tej fazi postopka tudi po oceni pritožbenega sodišča razlogi v prid ugotovitvi, da je denarni zahtevek tožnika do tožene stranke v vtoževani višini utemeljen, ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da že prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe ni izpolnjen. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ne da bi preverjalo obstoj ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.