Jedro

Ker je tožnik svojo terjatev tekom pravde cediral tretji osebi, je ob uvedbi stečajnega postopka zoper toženo stranko ni mogel prijaviti v stečajno maso, saj ob uvedbi stečajnega postopka to ni bila več njegova terjatev, ampak terjatev cesionarja, ki jo je kot svojo tudi prijavil v stečajnem postopku. Glede na določbo 195. člena ZPP/77, ki določa, da odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira da se pravda med istima strankama ne dokonča, je potrebno dopustiti ugotovitveno tožbo, s katero tožnik zahteva ugotovitev obstoja cedirane terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožnika proti toženi stranki iz naslova razlike (med) dejansko izplačanimi plačami in zneski, ki jih določa kolektivna pogodba v znesku 2.591.577,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.272.450,00 SIT od 31.12.1992 do plačila, od zneska 202.804,00 SIT od 31.12.1992 do plačila in od zneska 1.116.323,00 SIT od 30.6.1995 dalje do plačila (1. tč. izreka izpodbijane sodbe) ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 355.314,00 SIT (2. točka izreka). Zoper sodbo se iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Navaja, da je tožnik v letu 1995 sicer res vložil tožbo zoper toženo stranko zaradi manj izplačanih plač v bruto znesku 6.815.796,97 SIT, da pa je tožnik po uvedbi stečajnega postopka zoper toženo stranko svojo terjatev do višine 5.989.246,70 SIT cediral na svojo družbo A. d.o.o., ki je ta znesek tudi prijavila v stečajno maso. Tožnik pa je v stečajno maso prijavil le razliko med celotno terjatvijo in cediranim zneskom, to je znesek 969.598,00 SIT bruto, kar mu je tožena stranka v neto znesku 575.314,00 SIT tudi priznala. Navedeno pomeni, da je tožnik v stečajnem postopku priglasil samo bruto znesek 969.000,00 SIT, da pa ni priglasil terjatve v znesku 6.815.796,97 SIT, glede katere je sicer pod opr. št. Pd 594/95 potekal spor pred Delovnim sodiščem v Mariboru. Zaradi navedenega prvostopenjsko sodišče te terjatve ne bi smelo obravnavati. S takšno odločitvijo prvostopenjsko sodišče tožniku omogoča, da iz naslova iste terjatve doseže dve ugotovitveni sodbi in s tem tudi možnost dvakratnega poplačila. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže kot nedovoljeno. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že dvakrat odločalo. Prvič je tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, saj naj bi tožnik svojo terjatev iz naslova manj izplačanih plač za celotno sporno obdobje cediral na družbo A. d.o.o., ki je to terjatev prijavila v stečajnem postopku in potem, ko je stečajni upravitelj terjatev prerekal, tudi vložila tožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik v stečajnem postopku sploh ni prijavil terjatve iz naslova premalo izplačanih plač, zato tudi ni bil napoten na pravdo, zaradi česar je tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 500/98, z dne 18.2.1999 ugodilo tožnikovi pritožbi, razveljavilo sklep o zavrženju tožbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Pritožbeno sodišče se je takrat postavilo na stališče, da je v skladu s 195. členom zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS št. 55/92 in 19/94) potrebno dopustiti nadaljevanje prekinjenega postopka za ugotovitev obstoja cedirane terjatve, čeprav upnik terjatve ni priglasil v stečajnem postopku, če je to storil cesionar, kot novi upnik. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. čl. zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. l. RS št. 26/99) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP/99 in na pravilno uporabo materialnega prava. Res je sicer, da je stečajni upravitelj priznal tisto terjatev, ki jo je tožnik priglasil v stečajnem postopku in da bi bilo zato logično, da bi sodišče zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev terjatve, ki je v stečajnem postopku ni priglasil. Tožnik je v stečajnem postopku priglasil terjatev iz naslova prikrajšanja pri plači za čas od oktobra 1993 do septembra 1994 v višini 969.598,00 SIT bruto (priloga B2). Iz izjave stečajnega upravitelja na prijavi terjatve je razvidno, da je priznal terjatev v neto znesku 575.314,00 SIT, kar ustreza prijavljenemu bruto znesku. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi določbo 195. čl. ob uvedbi stečajnega postopka veljavnega ZPP/77 oz. 190. čl. ZPP/99, ki določa, da odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Tožnik terjatve, ki jo je po vložitvi tožbe cediral na svojo družbo A. d.o.o. ni mogel priglasiti v stečajnem postopku, saj ob uvedbi stečajnega postopka to ni bila več njegova terjatev, ampak terjatev cesionarja, ki jo je kot svojo tudi prijavil stečajnemu upravitelju. Sodišče prve stopnje je zato zavzelo pravilno pravno stališče, da je glede na določbo prvega odstavka 195. čl. ZPP/77 potrebno dopustiti ugotovitveno tožbo, čeprav tožnik sporne terjatve ni priglasil v stečajno maso, temveč je to storil cesionar, na katerega je terjatev prešla po nastopu litispendence. Od cesije naprej tožnik vodi spor v svojem imenu za tujo materialno pravico. Z odtujitvijo terjatve je nastala sprememba v materialnem, ne pa tudi procesnopravnem razmerju med strankama tega spora. Zato bi tožnik terjatev moral prilagoditi tako, da bi zahteval ugotovitev obstoja cedirane terjatve oz. terjatve cesionarja, saj sicer tožbeni zahtevek ni utemeljen. Tožena stranka ne dolguje več tožniku, ampak cesionarju. Pritožba ima zato prav, ko opozarja, da bi ob takšni sodbi lahko prišlo do dvakratnega poplačila iste terjatve, enkrat bi bila poplačana na podlagi te sodbe, drugič pa, če bi v gospodarskem sporu uspel cesionar, to je družba A. d.o.o. Navedbe tožeče stranke, da ne gre za isto terjatev, ker v vsaki pravdi nastopa drug tožnik, ni utemeljena, saj je v obeh postopkih predmet spora ista terjatev iz naslova premalo izplačanih plač. Pri tem pa ni jasno, ali ne gre vsaj pri delu terjatev, ki jih tožnik uveljavlja v tem sporu, za že razsojeno stvar. V tem sporu tožnik zahteva ugotovitev obstoja terjatve iz naslova razlike med dejansko izplačanimi plačami in zneski, ki jih določa kolektivna pogodba v znesku 2.591.577,00 SIT, kar predstavlja neto razliko, ki je navedena v začasnih potrdilih o premalo izplačanih plačah za obdobje od 1.9.1990 do 30.6.1995 (priloga A8). Obenem pa je stečajni upravitelj za del istega obdobja, to je za čas od oktobra 1993 do septembra 1994 priznal neto znesek terjatve, ki jo je tožnik v stečajnem postopku priglasil v bruto znesku. V prijavi terjatve v stečajno maso (priloga B2) tožnik navaja, da gre za razliko plače, določene v pogodbi (verjetno gre za pogodbo o zaposlitvi). V kolikor gre v resnici za razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, določeno s pogodbo o zaposlitvi ali pa pogodbo o poslovodstvu, bi to pomenilo, da gre lahko za isto terjatev, kot jo tožnik uveljavlja v tem sporu. V stečajnem postopku priznana terjatev ima položaj res iudicate, zato bi bilo potrebno zavreči tisti del tožbe, s katero bi tožnik zahteval ugotovitev že priznane terjatve. Ker v spisu ni obračuna neizplačanih plač po pogodbi o zaposlitvi, ki ga je tožnik priložil k prijavi terjatve, ni možno preveriti, ali ne gre v tem sporu za že dosojeno terjatev. Tožnik je na obravnavi sicer zatrjeval, da je v stečajnem postopku prijavil terjatev iz naslova neizplačanih nadomestil plač po 13. členu pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da direktorju, ki mu preneha delovno razmerje, še dvanajst mesecev pripada nadomestilo plače. Glede teh trditev tožnik ni predložil nobenih dokazov, je pa ta trditev v nasprotju s samo prijavo terjatve v stečajnem postopku ter izdanimi začasnimi potrdili o premalo izplačanih plačah, saj iz teh potrdil izhaja, da je do razlik prihajalo vse do 30.6.1995. Obenem pa iz tožnikove navedbe o temelju v stečajnem postopku prijavljene terjatve sledi, da naj bi tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo že avgusta 1993. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. čl. izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V novem postopku bo sodišče prve stopnje v skladu s pooblastili, ki jih predsedniku senata daje 285. člen ZPP/99 tožnika pozvalo, da tožbeni zahtevek preoblikuje tako, da se ugotovi obstoj cedirane terjatve oz. terjatve cesionarja. V kolikor tožnik tega ne bo storil, bo sodišče prve stopnje tožbo v resnici lahko zavrglo, ker ni podan pravovarstveni interes, saj je bila v stečajnem postopku tožniku v celoti priznana terjatev, k jo je sam priglasil stečajnemu upravitelju, zaradi česar se postopek sedaj lahko nadaljuje le glede terjatve, ki jo je tožnik cediral družbi A. d.o.o. Nadalje bo prvostopenjsko sodišče moralo razjasniti, ali ni bil del sporne terjatve tožniku že priznan v stečajnem postopku. V ta namen bo sodišče prve stopnje pridobilo listine, ki so bile priložene prijavi terjatev stečajnemu upravitelju. V skladu s tretjim odstavkom 499. čl. ZPP/99 bosta stranki na prvem naroku za glavno obravnavo v novem postopku še lahko navajali nova dejstva in predlagali dokaze. Tako bo tožnik na tem naroku lahko predložil dokazila o tem, da pri terjatvi, ki mu je bila priznana v stečajnem postopku, ne gre za terjatev, ki jo uveljavlja v tem sporu. Prvostopenjsko sodišče naj tudi vpogleda v spis Okrožnega sodišča v Mariboru, IV Pg 228/97. Šele po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo sodišče prve stopnje lahko znova odločilo o tožbenem zahtevku. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP/99 je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.