Jedro

Zahteva tožnika za širokopasovni dostop do internetnih storitev ne sodi v univerzalno storitev (11. člen ZEKom), torej zahtevana pravica ni oprta na zakon.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla pritožbo tožnika zaradi onemogočanja izbire operaterja za širokopasovni dostop do internetnih storitev s strani družbe Z.Z.Z. d.d. (1. točka izreka); zavrgla pritožbo tožnika za odstranitev s strani družbe Z.Z.Z. (2. točka izreka); ter ugotovila, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedla, da je tožnik skladno z 92. členom Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju: ZEKom) vložil pritožbo zaradi nepravilnega ravnanja Z.Z.Z. in sicer zaradi onemogočanja izbire operaterja za širokopasovni dostop do internetnih storitev in zavračanje priključitve na omrežje V.V.V.. Nadalje pa, da je leta 1989 takratni PTT brez njegovega soglasja kot solastnika stanovanjske hiše na zunanji strani njegove hiše montiral razdelilno omarico, preko katere poteka najmanj 10 telefonskih linij. Novembra 2005 je tožnik z družbo U.U.U. podpisal pogodbo o dostopu do interneta in telefonije, vendar mu je ta družba odgovorila, da je Z.Z.Z. zavrnil priklop, ker ni rezerve prostih vodov. Tožnik je nato poslal poizvedbo za priključitev tudi na V.V.V., od koder so mu prav tako odgovorili, da dostop do interneta preko omrežja ADSL v njegovem primeru še ni možen. Tožnik meni, da Z.Z.Z. s takim svojim ravnanjem krši določbe ZEKom in zahteva od tožene stranke, da ukrepa proti njemu in mu v skladu s 30. členom ZEKom naloži, da mu Z.Z.Z. omogoči širokopasovni dostop do interneta. Na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, je tožena stranka pritožbi zavrgla. Navaja, da v skladu s 4. odstavkom 92. člena ZEKom sme uporabnik vložiti pritožbo na toženo stranko, če operater zavrne njegov ugovor v zvezi z dostopom do storitev ali njegovim izvajanjem ali o njem ne odloči, in Agencija o tem ugovoru odloči z odločbo. Na podlagi 11. člena ZEKom ima vsak končni uporabnik v RS ne glede na njegovo geografsko lego pravico do dostopa do univerzalne storitve po dostopni ceni. Drugi odstavek 11. člena določa najmanjši nabor storitev, ki sodijo v okvir univerzalne storitve med katere sodi tudi prenos podatkovnih komunikacij s prenosno hitrostjo, primerno za funkcionalen dostop do interneta. Ta hitrost je določena v Splošnem aktu o prenosni hitrosti, primerni za funkcionalnem dostop do interneta (Uradni list RS, št. 81/04). Na podlagi navedenih predpisov končni uporabnik nima na zakon oprte pravice do širokopasovnega dostopa, ker te storitve ne sodijo v okviru univerzalne storitve in se ponujajo prosto na trgu. Pravica operaterskega dostopa pa je pravica operaterja in je opredeljena v 9. členu ZEKom. Če operaterja glede operaterskega dostopa ne dosežeta soglasja, ima operater, ki ga zahteva pravico, sprožiti spor pred Agencijo in Agencija glede odprtih vprašanj med njima odloči z odločbo. V okviru operaterskega dostopa se končnim uporabnikom ponujajo širokopasovne storitve, ki se izvajajo preko razvezane krajevne zanke (povsem razvezan dostop ali sodostop). Operater, ki na poizvedbo za sodostop pri Z.Z.Z. prejme negativen odgovor, lahko sproži spor pred Agencijo v primeru, če je bil odgovor Z.Z.Z. v neskladju z referenčno vzorčno ponudbo, ki je vzorčna pogodba za izvajanje storitev razvezanega dostopa do krajevne zanke in velja pod enakimi pogoji za vse operaterje, ki dostopajo do omrežja Z.Z.Z. Iz povedanega izhaja, da pravica do razvezave krajevne zanke ni pravica končnega uporabnika, pač pa pravica operaterja, ki bo na podlagi le-te zagotavljal storitve končnemu uporabniku. Trideseti člen ZEKom določa obveznost zagotavljanja izbire in predizbire operaterja javnih komunikacijskih storitev. V okviru te storitve se končnim uporabnikom zagotavljajo javnosti dostopne telefonske storitve medomrežno povezanih operaterjev, kamor pa ne sodi prenos podatkovnih komunikacij. Skladno z navedenim je tožena stranka zahtevek tožnika, naj skladno s 30. členom ZEKom naloži Telekomu Slovenije, da mu omogoči širokopasovni dostop do interneta, zavrgla. Glede drugega dela pritožbe pa tožena stranka navaja, da so ustanovitev, pogoji in prenehanje služnosti urejeni v 7. poglavju ZEKom, 78., 77. in 81. člen. Za odločanje glede ustanovitve oziroma prenehanja služnosti je pristojen pristojni upravni organ. Na podlagi navedenega je tožena stranka tožnikov zahtevek za odstranitev zavrgla.

Tožnik v tožbi navaja, da se z zavrženjem predloga za odstranitev razdelilne omarice strinja, ker je na Upravni enoti A. že podal predlog za obnovo postopka, vztraja pa pri svojem predlogu, da mora Z.Z.Z. drugemu operaterju omogočiti tehnične možnosti, da se lahko vzpostavi širokopasovni dostop do internetnih storitev. Glede navedenega meni, da tožena stranka ni upoštevala določbe 129. člena ZEKom, ki omogoča izvedbo postopka tudi na predlog posameznika. Z.Z.Z. je zavrnil možnost z obrazložitvijo, da v njegovem primeru ni prostih linij oziroma paric, ter da je njegov priključek izveden preko PCM naprave. Trditev o izvedbi priključka drži, ne drži pa trditev, da ni na voljo prostih linij. Meni, da Z.Z.Z. zavestno noče dati na razpolago ene proste linije, preko katere bi lahko drugi operater vzpostavil širokopasovno internetno povezavo. Teh dejstev pa tožena stranka v postopku ni hotela upoštevati, čeprav je bila z njimi seznanjena. Meni torej, da je bilo dejansko stanje v postopku napačno ugotovljeno oziroma niso bili upoštevani njegovi argumenti. Meni, da je Z.Z.Z. potrebno naložiti obveznost, da omogoči drugim operaterjem vzpostavitev širokopasovne povezave. Sedaj se širokopasovnega dostopa do internetnih storitev na njegovem naslovu ne more izvesti ne preko U.U.U., ne preko V.V.V. Smiselno predlaga odpravo odločbe tožene stranke v 1. točki izreka.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi in ugovarja tožbenim navedbam, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožnik je na odgovor na tožbo odgovoril in meni, da gre pri odgovoru za očitno sprenevedanje in ščitenje Z.Z.Z. ter bi morala glede na določbe ZUP tožena stranka njegov predlog s sklepom zavreči, če ne bi bila pristojna za vodenje postopka, ne pa da ga je uvedla in izpeljala postopek, nato pa se je z odločbo razglasila za nepristojno. Sklicuje se na 3. odstavek 30. člena ZEKom in meni, da je legitimiran po tej določbi, da zahteva od Z.Z.Z., kot je v pritožbi.

Tožena stranka je odgovorila s pripravljalnim spisom in vztraja pri tem, da fizične osebe - uporabniki niso aktivno legitimirani za vložitev (med operaterskega) spora.

Tožba ni utemeljena.

Nesporno med strankami je, da je tožnik v pritožbi na toženo stranko, ki jo ima na podlagi 4. odstavka 92. člena ZEKom, navajal onemogočenje izbire operaterja za širokopasovni dostop do internetnih storitev in zahteval odstranitev razdelilnih omaric.

Tožnik s tožbo izpodbija in ugovarja toženi stranki zgolj zoper 1. točko izreka. Po mnenju sodišča pa je odločitev o zavrženju pritožbe zaradi onemogočanja izbire operaterja za širokopasovni dostop do internetnih storitev s strani družbe Z.Z.Z. pravilna, utemeljena s pravilnimi razlogi in pravno podlago. Zahteva tožnika za širokopasovni dostop do internetnih storitev ne sodi v univerzalno storitev (11. člen ZEKom), torej zahtevana pravica ni oprta na zakon. Gre za tržno storitev, ki se izvaja v okviru operaterskega dostopa. Operaterji končnim uporabnikom ponujajo širokopasovne storitve, ki se izvajajo preko razvezane krajevne zanke (predvsem razvezan dostop ali sodostop). Z.Z.Z. je operater s pomembno tržno močjo na enajstem trgu - razvezan dostop do krajevne zanke in podzanke in se je kot tak dolžan pogajati z drugimi operaterji, zagotoviti razvezo krajevne zanke na zahtevo, skladno s pravnomočno odločbo št. ... z dne 20. 6. 2005. V kolikor do sporazuma med operaterjema ne pride, o sporu odloči tožena stranka v operaterskem sporu (na predlog operaterja zoper operaterja, ki zavrača dostop). Kot je torej obrazložila tožena stranka, se le v okviru operaterskega dostopa končnim uporabnikom ponuja širokopasovne storitve, ki se izvajajo preko razvezane krajevne zanke, na način kot predlaga tožnik. Na podlagi navedenega je tožena stranka tožnikovo pritožbo utemeljeno zavrgla, saj ta zahteva od tožene stranke, kar ni upravičen zahtevati. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na 3. odstavek 30. člena ZEKom in 129. člen ZEKom. V določbi 30. člena ZEKom je urejena obveznost zagotavljanja izbire in predizbire operaterja javnih komunikacijskih storitev. V okviru te storitve se končnim uporabnikom zagotavljajo javnosti dostopne telefonske storitve medomrežno povezanih operaterjev kamor pa ne sodi prenos podatkovnih komunikacij. Operater univerzalne storitve je v okviru univerzalne storitve med drugim dolžan omogočiti le prenos podatkovnih komunikacij s prenosno hitrostjo, primerno za funkcionalen dostop do interneta (ozkopasovni dostop), kar pa tožnik ne zahteva. Ker torej razvezavo krajevne zanke lahko zahteva le operater pri Z.Z.Z. in ker zato fizične osebe niso legitimirane za vložitev medoperaterskega spora, tudi tožnik s svojo zahtevo po širokopasovnem dostopu ne more zahtevati ukrepanja s strani tožene stranke. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na 129. člen ZEKom kot pravno podlago za vsebinsko obravnavanje tožnikove pritožbe. Določba je namreč postopkovne narave in splošno opredeljuje subjekte, ki nastopajo kot udeleženci postopka pri toženi stranki, ne daje pa tožniku legitimacije za vsebinsko odločitev v sporu, kot ga uveljavlja.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) v zvezi s prehodno določbo 2. odstavka 105. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 v zvezi s 1. odstavkom 107. člena tega zakona.