Jedro

Za evidentiranje, ki je predmet odpovednih očitkov, ni obstajala pravna podlaga. Sodišče prve stopnje ga je pravilno pravno okvalificiralo kot kršitev pogodbe o zaposlitvi, toženkinega Pravilnika o delovnem času, 93. člena ZJU ter 33. in 34. člena ZDR-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 7. 2022 in 31. 8. 2022, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem 5. 10. 2022, reparacijo do tega dne in denarno povračilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Glede presoje pravočasnosti odpovedi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava (84. in 109. člen ZDR-1) ter postopkovne kršitve (5., 7., 8. ter 212. do 219.a člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Opozarja, da je sodišče v istovrstnih zadevah ugotovilo različne datume seznanitve toženke z odpovednim razlogom. Sodišče je presojo pravočasnosti odpovedi opravilo mimo trditvene in dokazne podlage toženke, katere bistvo je bilo v tem, da je razlog za odpoved ugotovila 29. 6. 2022. Ob upoštevanju navedenega ne bi smelo ugotoviti drugačnega datuma seznanitve z razlogom za odpoved. V tem delu sta izpovedi A. A. in B. B. neverodostojni, kar velja tudi za preostali del njunih izpovedi. V podlago odločitve bi sodišče moralo vključiti s strani toženke priznano dejstvo, da je bila A. A. z razlogom za izredno odpoved seznanjena že v času njene zaposlitve pri toženki, torej ko še ni bila v. d. direktorice. V sodbi ni razlogov o tem, da je bil C. C. kot direktor seznanjen z očitanim evidentiranjem delovnega časa, saj ga je odredil in odobril. Menjava predstojnika ne povzroči, da prične subjektivni rok za podajo odpovedi iz 109. člena ZDR-1 teči znova. D. D. spornega evidentiranja delovnega časa ni razkrila tedanjemu direktorju C. C., kar kaže na zavestno ustvarjanje okoliščin za utemeljitev pravočasnosti odpovedi. Med 3. 6. in 6. 6. 2022 je E. E. naročila, da v sistemu F. odpre zadevo "video nadzor", kot je to izpovedala navedena priča, česar sodišče ni upoštevalo. Rok za podajo odpovedi je začel teči 9. 6. 2022, ko je A. A. zaposlenim poslala e-sporočilo, v katerem jih je opomnila na spoštovanje Pravilnika o delovnem času. To e-sporočilo tudi dokazuje, da jo je D. D. z razlogom za izredno odpoved seznanila 6. 6. 2022. A. A. je v Evidenci uporabe videoposnetkov 6. 6. 2022 zabeležila, da gre za sum storitve kaznivih dejanj iz 211. in 221. člena KZ-1. Iz okoliščin v zvezi s pregledovanjem videoposnetkov izhaja, da je dejansko vedela za kršitve že pred 6. 6. 2022 oziroma najkasneje 8. 6. 2022, ko je bilo B. B. izročenih 3.419 videoposnetkov, ki jih je pred tem prečistila A. A. Tožnica ni ravnala protipravno. Tudi njena krivda ni podana. Izpovedi tožnice in njenih prič ovržejo zaključek sodišča, da C. C. ni dal navodila oziroma ni odredil takšnega evidentiranja delovnega časa, ki je očitano v izpodbijani odpovedi. Nedopustno je sodišče fragmentiralo vsako posamezno odrejeno ravnanje C. C. Sodišče je kršilo 7. in 212. člen ZPP ter 22. in 23. člen URS, ker je pretirano "ovsebinjalo" navedbe tožnice in ji naložilo pretirano dokazno breme. Očitane ji kršitve v Pravilniku o delovnem času niso opredeljene kot hujše, zato presoja o dokazani hujši kršitvi pomeni zmotno uporabo drugega odstavka 9. člena, 85. in 89. člena ZDR-1. Neprepričljiva je obrazložitev, zakaj je toženka tožnici dala v podpis aneks št. 4. Dejstvo, da je predstojnica s tožnico dne 20. 7. 2022 podpisala aneks št. 4, dokazuje, da je bilo delovno razmerje mogoče nadaljevati, hkrati pa toženka tožnici ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi za pravilno delovno mesto. Ker sodba ne vsebuje ustreznih razlogov glede sklenitve aneksa, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je podatke za ugotovitev razloga za izredno odpoved pridobila na način, ki predstavlja kršitev 75. člena ZVOP-1, drugega odstavka 9. člena ZDR-1 ter 35. in 38. člena URS. Kršeni sta ji bili tudi pravici do zagovora in pravnega sredstva v postopku odpovedi, saj je v času zagovora že veljala nova pogodba o zaposlitvi (aneks št. 4), česar toženka ni upoštevala. Vztraja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi povračilni ukrep toženke. Napačen je zaključek, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožnici je bil izrečen nesorazmeren ukrep. Njenih trditev o splošnem nespoštovanju pravil o evidentiranju delovnega časa sodišče ni preverilo z vpogledom v videoposnetke, zato je kršilo 7. in 212. člen ZPP. Zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov je obrazložilo le pavšalno, zato je kršilo 287. člen ZPP. Tožnica vztraja, da je prejela odpoved zaradi političnih razlogov. Sodišče ji ni omogočilo poštenega sojenja. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka in priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v. d. direktorice A. A. ugotovila razlog za izredno odpoved dne 21. 6. 2022, zato je izpodbijano odpoved dne 13. 7. 2022 podala v subjektivnem 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). To presojo pritožba neutemeljeno izpodbija z zatrjevanjem zmotne uporabe materialnega prava (84. in 109. člen ZDR-1) ter procesnih kršitve (5., 7., 8. ter 212. do 219.a člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter 14. točka in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in pravic iz 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Za pravočasnost odpovedi sta pomembna datuma ugotovitve odpovednega razloga in podaje odpovedi, ki sta dejanski vprašanji, odvisni od konkretnih dejanskih okoliščin primera. Zato je sodišče v istovrstnih zadevah lahko prišlo do različnih dejanskih zaključkov, s čimer ni kršilo navedenih ustavnih pravic in določb Zakona o sodiščih (ZS). Drži sicer pritožbena navedba, da je toženka v prvostopenjskem sodnem postopku trdila in dokazovala, da je razlog za odpoved ugotovila 29. 6. 2022. Vendar pa sodišče prve stopnje s tem, ko je presodilo, da je subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči 21. 6. 2022, pravočasnosti odpovedi ni presojalo mimo trditvene in dokazne podlage toženke, kot to zmotno navaja pritožba. Pravilno je upoštevalo 8. člen ZPP, v skladu s katerim je bilo dolžno utemeljenost trditev strank o začetku teka roka oceniti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazno oceno je strnilo v pravilno pravno presojo o začetku teka roka že z dnem 21. 6. 2022, kar je utemeljilo z ustreznimi odločilnimi razlogi, zato je preizkus izpodbijane sodbe mogoč. V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s katerim pritožba dejansko izraža nestrinjanje z dokaznim zaključkom sodišča glede datuma ugotovitve odpovednega razloga. Sodišče prve stopnje je zavzelo drugačno pravno stališče od tega, za katerega se je zavzemala tožnica, vendar zato ne gre za sodbo presenečenja, prav tako ne za zlorabo dokaznih pravil ter pravil o dokaznem bremenu. Ker je bilo postopanje sodišča prve stopnje glede ugotavljanja datuma seznanitve z razlogom za odpoved pravilno, so neutemeljene tudi ostale, s tem povezane pritožbene navedbe: da sodišče ne bi smelo ugotoviti drugačnega datuma seznanitve z razlogom za odpoved, kot je bil zapisan v drugostopenjskem sklepu toženke z dne 31. 8. 2022, ter da drugačna sodna presoja datuma ugotovitve razloga za odpoved pomeni neverodostojnost izpovedi A. A. v tem delu in da je zato treba šteti kot neverodostojno tudi preostalo njeno izpoved.

7.Napačno je pritožbeno zavzemanje, da je izpodbijana odpoved nezakonita že zgolj zato, ker toženka ni dokazala trditve, da je razlog za izredno odpoved ugotovila 29. 6. 2022. Ključno je, da je bila tudi upoštevaje datum seznanitve z odpovednim razlogom, ki je bil ugotovljen v sodnem postopku, izpodbijana odpoved podana pravočasno. Zaključek, da je odpoved pravočasna, je prvostopenjsko sodišče utemeljilo z ustreznimi odločilnimi razlogi, v okviru katerih se je opredelilo do ključnih trditev strank. Pritožbena navedba, da je v tem delu obrazložitev le pavšalna, zato ni utemeljena in tudi ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil v času tožnici očitanih kršitev direktor toženke C. C., od 2. 6. 2022 dalje pa je bila v. d. direktorice in s tem pristojna za podajo odpovedi A. A. Pritožba zatrjuje postopkovno kršitev iz 214. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje v podlago odločitve ni vključilo s strani toženke priznanega dejstva, da je bila A. A. z razlogom za izredno odpoved seznanjena že v času njene zaposlitve pri toženki, ki je trajala do začetka aprila 2022; to po mnenju pritožbe pomeni, da je dne 2. 6. 2022 nastopila mandat v. d. direktorice z zavedanjem obstoja razloga za izredno odpoved, zaradi česar je subjektivni rok za njeno podajo potekel 2. 7. 2022. Očitek ni utemeljen. Z navedbo v drugostopenjskem sklepu toženke oziroma v odgovoru na tožbo v drugi zadevi, da "za presojo pravočasnosti ni bistveno, kdaj so bili drugi zaposleni seznanjeni s posameznimi ravnanji tožnice, niti ni bistveno, da je bila med njimi A. A., ki takrat ni bila na položaju," toženka ni priznala dejstva, ki ga zatrjuje pritožba. Seznanjenost s posameznim ravnanjem namreč ni isto kot ugotovitev razloga za izredno odpoved v smislu drugega odstavka 109. člena ZDR-1, toženka pa je tudi sicer vse do konca glavne obravnave obširno in skladno utemeljevala, zakaj je štela, da je razlog za odpoved ugotovila šele 29. 6. 2022.

9.Tožnica se neutemeljeno zavzema za to, da je subjektivni rok za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 pričel teči že v času, ko je bil predstojnik toženke C. C. V zadevi VIII Ips 29/2019, na katero se sklicuje, je bilo zavzeto stališče, da rok za podajo odpovedi ni pričel teči šele po menjavi predstojnika, vendar je bilo hkrati ugotovljeno, da je bil že predhodni predstojnik seznanjen z vsemi okoliščinami, ki opravičujejo podajo izredne odpovedi, zato ne gre za primerljivo situacijo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da C. C., predstojnik pred A. A., ki je podala odpoved, ni odredil spornega načina evidentiranja. Subjektivni rok za podajo izredne odpovedi tako ni pričel teči že v času, ko je bil predstojnik toženke C. C., in se ni iztekel še v času njegovega mandata, niti ni bilo zavzeto stališče, da je pričel teči znova, ko je mandat v. d. direktorice nastopila A. A. Očitek o kršitvi določb 20. člena ZDR-1 v povezavi s 33. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) in drugimi odstavkom 109. člena ZDR-1 je zato neutemeljen.

10.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da informacije glede evidentiranja, ki jih je D. D. dne 6. 6. 2022 podala A. A., z vsebinskega vidika niso bile takšne, da bi jih bilo mogoče utemeljeno šteti za seznanitev delodajalca z razlogom za odpoved. Tega dne je namreč A. A. seznanila le s splošno informacijo, da se pri toženki dogajajo nepravilnosti v zvezi z evidentiranjem delovnega časa, nikogar ni omenila poimensko.

Pritožba izpostavlja, da je A. A. že 6. 6. 2022 zabeležila, da gre za sum storitve kaznivih dejanj iz 211. in 221. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), kar naj bi dokazovalo, da je bila z razlogom za izredno odpoved seznanjena pred 21. 6. 2022. Pritožbena navedba ni utemeljena. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, se je ta sum

12.Pritožba izpostavlja izpoved B. B., da je pregledala stanje za 15 dni, ki ga je tvorilo 3.419 videoposnetkov. Ker iz Evidence uporabe videoposnetkov izhaja, da je s tolikšnim številom videoposnetkov razpolagala že 8. 6. 2022, to po mnenju pritožbe pomeni, da je A. A. videoposnetke za čas šestih mesecev, ki jih je prejela od G. G. 6. 6. 2022, prečistila na 3.419, ti pa so bili nato izročeni B. B.; A. A. je tako razlog za izredno odpoved ugotovila najkasneje 8. 6. 2022. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Kot izhaja iz pravilne prvostopenjske ugotovitve, je bilo dejansko stanje glede očitanih kršitev (torej dejstva, ki tvorijo podlago razloga za izredno odpoved) mogoče ugotoviti le tako, da je B. B. pregledala ne le videoposnetke, na katerih je bilo zabeleženo gibanje zaposlenih, temveč tudi evidence delovnega časa, ki jih je morala primerjati z videoposnetki. Šele združitev navedenega je omogočala ugotovitev očitanih ravnanj. V pritožbi zatrjevana okoliščina, da je bilo B. B. že 8. 6. 2022 izročenih 3.419 videoposnetkov, zato sama po sebi ne more utemeljiti zaključka, da je A. A. razlog za izredno odpoved ugotovila 8. 6. 2022.

13.Pritožba zmotno zatrjuje, da je subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči 9. 6. 2022, ko je A. A. zaposlenim poslala e-sporočilo, v katerem jih je opomnila na spoštovanje Pravilnika o delovnem času. Pritožbeno zatrjevanje ni utemeljeno. Glede na dne 6. 6. 2022 prejeto informacijo, da nekateri zaposleni ne evidentirajo sami svoje prisotnosti in da evidentirajo druge zaposlene, je bilo postopanje A. A. dne 9. 6. 2022 razumljivo in utemeljeno v 33. in 34. členu ZDR-1.

14.Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Očitane kršitve se nanašajo na to, da je z evidenčno kartico sodelavcev na registrirnemu terminalu 26-krat evidentirala njihov prihod na delo, čeprav so na ta dan prišli v službo kasneje, v treh primerih pa sodelavci tistega dne na delu niso bili prisotni; dvakrat sta sodelavca evidentirala prihod tožnice na delo oziroma njen odhod z dela (v enem primeru je tožnica odšla že pred tem, v drugem pa je na delo sploh ni bilo), dvakrat pa je z evidenčno kartico sodelavcev evidentirala njun prihod na delo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo, da je izpodbijana odpoved zakonita že na podlagi 2. alineje citirane določbe ZDR-1.

15.Zavzemanje pritožbe, da tožnica ni ravnala protipravno, je nepravilno, saj za evidentiranje, ki je predmet odpovednih očitkov, ni obstajala pravna podlaga. Sodišče prve stopnje ga je pravilno pravno okvalificiralo kot kršitev pogodbe o zaposlitvi, toženkinega Pravilnika o delovnem času, 93. člena ZJU ter 33. in 34. člena ZDR-1. Ugotovljeni protipravnosti pritožba neutemeljeno oporeka z zatrjevanjem, da je v spornem obdobju protipravno lahko ravnal kvečjemu C. C., ker je tožnica izvrševala njegova ustna navodila in odredbe. Ta pritožbena trditev, ki tudi sicer ne drži, kot je obrazloženo v nadaljevanju, ne izključuje nedopustnosti ravnanja tožnice.

Pritožba zmotno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da je tožnica spreminjala trditve o tem, kdaj, komu in kaj je C. C. dovolil glede delovnega časa. To ugotovitev je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo v razlogih, ki jih je navedlo v 30. - 32. točki obrazložitve. Sicer pa je ključno, da je tožničine trditve preizkusilo z izvedenimi dokazi.

16.Pritožba neutemeljeno očita kršitev 7. in 212. člena ZPP, drugega odstavka 84. člena ZDR-1 ter kršitev 22. in 23. člena URS, češ da je sodišče prve stopnje pretirano "ovsebinjalo" tožničine navedbe oziroma ji naložilo pretirano breme dokazovanja odločilnih dejstev (tudi glede obstoja zatrjevane ustne odredbe). S sklicevanjem na te kršitve dejansko izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in uporabljenim materialnim pravom, vendar neuspešno. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da mora tudi v sporih o odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravotvorna dejstva, s katerimi zatrjuje nezakonitost odpovedi, navesti tožeča stranka, sodišče pa nato opravi presojo zakonitosti odpovedi v okviru navedenih in dokazanih dejstev. S tem, ko je sodišče prve stopnje dokazno ovrednotilo navedbe strank in izvedene dokaze, ni pretirano fragmentiralo navedb in nalagalo tožnici dokaznega bremena, ki bi moralo biti na toženki. Toženka je zatrjevala, da očitana ravnanja tožnice niso bila dovoljena, da je šlo za hujšo kršitev, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče do izteka odpovednega roka, kar je dokazala. Tožnica pa je temu ugovarjala in trdila, da je za očitano ravnanje imela dovoljenje. S tem v zvezi, ne pa tudi z obstojem utemeljenega odpovednega razloga, je bilo dokazno breme na njej, vendar mu ni zadostila.

17.Sodišče prve stopnje je zaključilo, da C. C. ni dal navodila oziroma ni odredil takšnega evidentiranja delovnega časa, kot je očitano v izpodbijani odpovedi. S povzemanjem izpovedi C. C. (ter njegovih pisnih izjav), tožnice, H. H., I. I., J. J., E. E. idr. se pritožba neuspešno zavzema za presojo o obstoju ustne odredbe, ki naj bi tožnici dovoljevala ravnanja v odpovedi. Sodišče prve stopnje je namreč sprejelo prepričljivo dokazno oceno, zakaj v zvezi s tem tožnici in njenim pričam ne verjame, pri čemer je upoštevalo tudi vse tožničine ključne trditve. Pravilno je izpostavilo razlikovanja v izpovedih oziroma pisnih izjavah navedenih oseb (kdaj natančno naj bi bila takšna ustna odredba dana in kdaj preklicana), ki onemogočajo prepričljiv zaključek o obstoju ustne odredbe za očitana ravnanja. Ob upoštevanju tudi ostalih prvostopenjskih ugotovitev (preostali zaposleni in kadrovska služba, ki vodi evidenco delovnega časa, niso bili seznanjeni z zatrjevano ustno odredbo; za primer neevidentiranja je bilo predpisano pravilo, da je treba v kadrovski službi vložiti poseben zahtevek za vnos v EDČ; C. C. ni pisno spremenil pravil o delovnem času in evidentiranju; v sklepu o ustanovitvi posebne preiskovalne skupine je za sodelujoče določil poseben režim evidentiranja prisotnosti v primeru dela na zunanji lokaciji, ki pa se razlikuje od zatrjevane ustne odredbe; v zvezi s spornimi evidentiranji se ni vodila evidenca o tem, kdo ima višek ur in kolikšen oziroma stanje njihovega koriščenja; zatrjevani višek ur bi se lahko koristil v obliki odrejenih nadur in ob uradnem evidentiranju; na kolegiju 22. 6. 2021 je bilo govora le o odmorih med delovnim časom, na kar pa se očitane kršitve ne nanašajo idr.) tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoč prepričljiv dokazni zaključek, da je C. C. tožnici odredil način evidentiranja, ki ji je očitan v izredni odpovedi.

18.Upoštevaje številčnost in naravo ugotovljenih kršitev, jih je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba navaja, da ugotovljene kršitve v toženkinem Pravilniku o delovnem času niso opredeljene kot hujša kršitev, zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje s svojo oceno kršilo 85., 89., pa tudi drugi odstavek 9. člena ZDR-1, ki dopušča, da se s splošnim aktom delodajalca lahko določijo za delavca ugodnejše pravice, kot jih določa zakon (v pravilniku je kršitev pravil o evidentiranju delovnega časa določena zgolj kot kršitev). Pritožbena navedba ni utemeljena. V zadevi VIII Ips 217/2014 je bilo sprejeto stališče, da je pojem "hujša kršitev" pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena; sodišče je tisto, ki v sodnem postopku presoja utemeljenost izredne odpovedi, pri tem pa tudi težo konkretnih kršitev, zato ni pravilno zavzemanje, da gre pri presoji teže kršitve za avtonomijo delodajalca, v katero sodišče ne sme posegati.

19.Toženka je tožnici ponudila v podpis aneks št. 4 k pogodbi o zaposlitvi, ki ga je v. d. predstojnice podpisala 11. 7. 2022, tožnica pa 20. 7. 2022, vendar slednje ne dokazuje, da je bilo delovno razmerje mogoče nadaljevati. Aneks št. 4 je bil posledica spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki je spremenil ime sektorja (iz Sektorja K. v Sektor L.) ter šifro tožničinega delovnega mesta, te spremembe pa so učinkovale od 6. 7. 2022 dalje. Slednje ne kaže na to, da je toženka še želela sodelovati s tožnico, saj je kljub temu tožnici dne 13. 7. 2022 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zmotno je stališče pritožbe, da aneks št. 4, ki sta ga stranki sklenili na podlagi 147. člena ZJU, pomeni sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 49. člena ZDR-1. Če bi toženka želela nadaljevati delovno razmerje s tožnico, potem bi postopek izredne odpovedi ustavila. V zvezi s tem je preizkus izpodbijane sodbe mogoč, saj v 23. točki obrazložitve vsebuje odločilne razloge dejanske in pravne narave. Zato očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

20.Tožnica je bila v obvestilu o uvedbi postopka izredne odpovedi in vabilu na zagovor poučena, da ji toženka lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 21. 9. 2021 s pripadajočimi aneksi, če bo ugotovila, da so očitki v odložitvi utemeljeni. Tožnici je tako moralo biti jasno, katera podlaga za delovno razmerje se odpoveduje; to je pogodba o zaposlitvi z dne 21. 9. 2021 z vsemi pripadajočimi aneksi. Tudi v izredni odpovedi je navedena pogodba o zaposlitvi št. ... Čeprav toženka v izredni odpovedi ni popravila šifre delovnega mesta in naziva sektorja,

ki sta se spremenila z aneksom št. 4, zaradi tega odpoved ni nezakonita. Tožnici se je izredno odpovedala zadnja veljavno sklenjena pogodba o zaposlitvi z vsemi pripadajočimi aneksi. Prav tako ji je toženka skladno s 85. členom ZDR-1 omogočila zagovor, a se ga ni udeležila in je toženki poslala le pisni odgovor. Zoper izdani sklep o izredni odpovedi se je tožnica pritožila. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi kršitvijo pravice do zagovora in pravnega sredstva v predhodnem postopku pri delodajalcu in v zvezi s tem zatrjevane kršitve 24. in 35. člena ZJU.

21.V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku. Zato tudi ni pravno pomembna v pritožbi zatrjevana okoliščina, da se je tožnica šele v sodnem sporu seznanila z uradnim zaznamkom z dne 29. 6. 2022, ki je omenjen v toženkinem sklepu z dne 31. 8. 2022.

22.Neutemeljene so obsežne navedbe, s katerimi pritožba zatrjuje kršitev 75. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), drugega odstavka 9. člena ZDR-1 ter 35. in 38. člena URS pri toženkinem pridobivanju podatkov v zvezi z ugotavljanjem odpovednega razloga (nezakonito pooblastilo B. B. za pregled videoposnetkov in za vpogled v evidenco prisotnosti, namen izvajanja videonadzora in obdelave podatkov je bil v toženkinem aktu določen le za potrebe varovanja premoženja in tajnih podatkov idr.). Ključna je namreč prvostopenjska ugotovitev, da je tožnica v sodnem postopku priznala izvršitev ravnanj, ki so ji očitana v odpovedi (zanikala je le njihovo protipravnost). Dejstva o (ne)zakonitem načinu, na katerega je toženka ugotovila ta ravnanja, zato ne morejo biti odločilna za ta spor. Čeprav glede na navedeno to niti ni bilo dolžno, pa je sodišče prve stopnje toženkino postopanje ocenilo tudi z vidika splošnega ustavnega načela sorazmernosti, katerega kršitve pravilno ni ugotovilo.

23.Zmotna je pritožbena navedba o neobstoju tožničine krivde (tako naklepa kot hude malomarnosti), ker naj bi ravnala z dovoljenjem tedanjega predstojnika. Kot je bilo že obrazloženo, takšno dovoljenje ni bilo dokazano. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila seznanjena s pravilnim načinom evidentiranja, tj. da se je dopustno evidentirati le s svojo kartico in v skladu z dejansko prisotnostjo na delu, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da vse očitane kršitve predstavljajo kršitev tega pravila. Presoja, da je ravnala naklepno, je zato pravilna.

24.Neutemeljeno je pritožbeno nasprotovanje prvostopenjski presoji, da delovnega razmerja med strankama ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, oziroma pritožbeno zavzemanje, da je bil tožnici izrečen nesorazmeren ukrep. Sodišče prve stopnje je tožničino ravnanje pravilno opredelilo za etično nesprejemljivo. Pritožba navaja, da tožnica ni kršila pravil o tajnosti, ki veljajo za delovanje toženke. To sicer drži, vendar je ključni poudarek izpodbijane sodbe v tem, da se glede na poslanstvo, ki ga izvršuje toženka (in s tem njeni zaposleni), zahteva od delavcev visoka stopnja integritete, saj imajo nenazadnje dostop do tajnih podatkov. Tudi pritožbeno zatrjevanje splošnega nespoštovanja pravil o evidentiranju delovnega časa pri toženki, zaradi katerega zaposleni niso dobili odpovedi, ne vpliva na drugačno presojo. Spregleda namreč razlikovalno okoliščino, ki je bila prisotna pri tožnici - lažno je evidentirala tudi sodelavce z njihovo kartico. Ob tej okoliščini pritožbena trditev, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi povračilnega ukrepa, ne more biti utemeljena. Neuspešno je tudi pritožbeno navajanje, da tožnica ni pridobila protipravne premoženjske koristi ali viška ur. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da je šlo za lažno evidentiranje ter da bi morebitne viške ur lahko koristila na predpisan način, kar bi se tudi uradno evidentiralo (in bilo s tem preverljivo). Pritožba še navaja, da toženka ni dokazala znakov kaznivih dejanj, vendar teh sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Ugotovilo je namreč obstoj že enega od očitanih odpovednih razlogov (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ki ni pogojen z obstojem znakov kaznivega dejanja, zato ti ne morejo biti pomembni niti pri presoji obstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

25.Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi drugega odstavka 287. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP oziroma 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje zavrnitev tožničinih dokaznih predlogov obrazložilo le pavšalno. Točka 52 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo izpostavlja pritožba, se namreč povezuje z 12. in 26. točko, ki celostno gledano predstavljajo ustrezno obrazložitev zavrnjenih dokazov. Ker je pravilno ugotovilo, da je tožnica dejansko prejela odpoved zaradi ravnanja v nasprotju z osnovnimi pravili o evidentiranju delovnega časa, utemeljeno ni izvajalo dokazov glede zatrjevanih političnih razlogov za odpoved (zaslišanje M. M., naložitev predložitve celotnega besedila sklepa o ustanovitvi posebne operativne skupine itd.). Iz enakega razloga tudi pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene obsežne navedbe, s katerimi pritožba vztraja, da je bil dejanski razlog za podajo odpovedi politične narave v razmerju do C. C. in do ugotovitev posebne preiskovalne komisije, ki so bile obremenilne za vladajočo politično opcijo (časopisni članki, obisk ministra za ... prvi dan nastopa mandata A. A., ugotovitve posebne operativne skupine, imenovanje N. N. itd.).

26.Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje tožnici ni omogočilo poštenega sojenja. V sklopu teh navedb mu najprej očita, da je izdalo sodbo presenečenja, kar pa utemeljuje z navedbami, ki dejansko predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno glede pravočasnosti odpovedi in protipravnosti očitanih ravnanj - v zvezi s tem ponavlja pritožbena stališča, do katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Očitka o sodbi presenečenja prav tako ne utemelji sklicevanje na judikat Up-312/03, v katerem ni bila obravnavana primerljiva situacija, iz tožničinih trditev pa tudi povsem jasno izhaja, da ji je bilo znano, katera so za ta spor odločilna dejstva. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo in ustrezno utemeljilo zaključek, da so bili za podajo izredne odpovedi izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zato pritožba s sklicevanjem na prekomernost ukrepa zmotno utemeljuje kršitev pravice do poštenega sojenja. Enako velja za pritožbene pavšalne trditve o predolgem sojenju ter namernem povzročanju čim večjih stroškov in stiske tožnici.

27.Glede na vse obrazloženo je izpodbijana odpoved zakonita, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

28.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

29.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Zbiranje podatkov o morebitni kršitvi in odločitev o ukrepu, kakršen je izredna odpoved, zahteva od delodajalca določen čas. Za ugotovitev odpovednega razloga pomemben celokupen sklop dejstev o kršitvi, na podlagi katerih lahko delodajalec dovolj zanesljivo ugotovi kršitev in storilca ter posledično poda odpoved.

2Od toženke bi bilo nerazumno zahtevati, da bi morala pričeti postopek izredne odpovedi že na podlagi golega in nepreverjenega suma kršitve, ne da bi se prepričala o njegovi resničnosti oziroma razčistila okoliščine v zvezi s tožničino vlogo pri evidentiranju delovnega časa.

3Po tretjem odstavku 94. člena ZJU lahko javni uslužbenec zahteva pisno odredbo in pisno navodilo, če meni, da bi izvršitev ustne odredbe oziroma navodila pomenila protipravno ravnanje oziroma povzročila škodo. Po četrtem odstavku tega člena pa lahko javni uslužbenec odkloni izvršitev odredbe oziroma navodila, če bi pomenila protipravno ravnanje.

4Glede na to, da je tožnica aneks št. 4 podpisala šele po podaji izredne odpovedi, to tudi ni bilo mogoče.

5Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, zlasti ker je sodišče prve stopnje tudi v štirih istovrstnih zadevah zavrnilo zahtevke tožnika in tožnic.