Jedro

Pri zagovoru, ki ga mora delodajalec omogočiti delavcu pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je potrebno upoštevati določbi 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR, kar pomeni, da mora delodajalec delavcu predhodno pravilno vročiti pisno obdolžitev ter določiti čas in kraj, ko in kjer se bo lahko zagovarjal. Pogovora, ki ga je s tožnico opravila nadrejena delavka, ni mogoče šteti kot zagovor v smislu opisanih zakonskih določb, saj ta delavka ni bila pooblaščena za opravo zagovora (niti za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), tega dne tožnica ni bila vabljena na delovno mesto z namenom, da bi podala zagovor, niti ni pred tem prejela pisne obdolžitve. Tudi tožena stranka tega pogovora ni štela za zagovor, saj se je njen zakoniti zastopnik že pred tem odločil, da bo tožnici izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, v postopku pred sodiščem pa se tožena stranka, če bi štela, da je bil zagovor opravljen, ne bi sklicevala na obstoj okoliščin, zaradi katerih tožnici zagovora ni bila dolžna omogočiti.

Delodajalec delavcu zagovora ni dolžan omogočiti, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od njega neupravičeno pričakovati, oziroma če delavec zagovor izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove na njegovo vabilo. Teža ugotovljene kršitve pogodbenih obveznosti tožnice ne predstavlja opisanih okoliščin, kot tudi ne dejstvo, da je tožnica storjeno dejanje najprej zanikala, nato pa priznala.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: "1. Sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 18.8.2005 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno dne 1.6.2001, je nezakonit. 2. Tožena stranka je dolžna tožnici zagotoviti pravice iz delovnega razmerja za čas od 21.8.2005 do 18.10.2005, ji za ta čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico in jo prijaviti v socialna zavarovanja, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo."; preostali izpodbijani del sodbe (odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo nadomestila plače in odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških postopka tožnice) pa se delno razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški tožnice in tožene stranke so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 1.6.2001 (1. točka izreka), za zagotovitev pravic iz delovnega razmerja za čas od 21.8.2005 do 18.10.2005, vpis delovne dobe za isto obdobje, prijavo v socialna zavarovanja, plačilo iz naslova nadomestila plače 322.000,00 SIT bruto (oziroma neto zneskov po odvodu davkov in prispevkov), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) ter za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 510.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (3. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi delnega umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se je nanašal na vzpostavitev delovnega razmerja tožnici za čas od 19.10.2005 dalje, vpis delovne dobe od tega dne dalje, prijavo v socialna zavarovanja in izplačilo nadomestil plače (1. točka izreka) ter odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo in zoper odločitev o stroških postopka tožnice v sklepu sodišča prve stopnje se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navedla, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnici ni bilo vročeno vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo in ker v postopku ni sodeloval sindikat, katerega članica je bila. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo, izhaja, da delodajalcu pri vodenju postopka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni potrebno izpolniti opisanih zakonskih obveznosti. Tudi njenega pogovora v restavraciji letališča z osebo, ki ni bila niti zakoniti zastopnik niti pooblaščenec tožene stranke, ni mogoče šteti za zagovor.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa. Navedla je, da je sodišče prve stopnje iz predloženega dokaznega gradiva in na podlagi izjav prič pravilno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica je kršila obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ta kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja. O izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil sindikat obveščen naknadno, saj tožnica pred tem od tožene stranke ni zahtevala, da ga obvesti. Tudi mnenje, ki ga je podal, ni obvezujoče. Prav tako tožnici ni bilo potrebno omogočiti zagovora, saj je hudo prekršila pogodbene obveznosti s tem, ko si je skušala protipravno prilastiti denarni znesek, česar tožena stranka - če oškodovanka dejanja ne bi prijavila - sploh ne bi odkrila. Višek denarja v blagajni, ki bi moral nastati, je tožnica najprej zanikala, nato pa je svojo izjavo spremenila in trdila, da ga je spravila v predal. Svoje videnje spornega dogodka je tako toženi stranki predstavila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo ter izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških postopka, v kolikor se nanaša na stroške tožnice) v mejah pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala tožnica v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 52/07) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, vendar je zaradi zmotne materialnopravne presoje deloma neutemeljeno in deloma preuranjeno (zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) zavrnilo tožbeni zahtevek.

Tožena stranka je tožnici 18.8.2005 vročila sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (pravilno: izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi) iz razlogov po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02). Očitala ji je, da kot blagajničarka 9.8.2005 ni prijavila viška gotovine, ampak si je preplačani znesek nameravala prisvojiti, s čimer je huje prekršila pogodbeno obveznost iz delovnega razmerja, opisana kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je tožena stranka pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostila formalnim zahtevam, ki so zaradi varstva delavca predpisane v zakonu. Po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor. Ta zagovor mora opraviti upoštevaje določbi 1. in 2. odstavka 177. člena ZDR, torej tako, da mu predhodno pravilno vroči pisno obdolžitev ter določi čas in kraj, ko in kjer se bo lahko zagovarjal. Pogovora, ki ga je s tožnico 16.8.2005 opravila P.U., njej nadrejena delavka, ni mogoče šteti kot zagovor v smislu opisanih zakonskih določb, kot utemeljeno opozarja pritožba. P.U. namreč ni bila pooblaščena za opravo zagovora (niti za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), tega dne tožnica ni bila vabljena na delovno mesto z namenom, da bi podala zagovor, niti ni pred tem prejela pisne obdolžitve. Poleg tega je potrebno upoštevati, da tudi tožena stranka tega pogovora ni štela za zagovor, saj se je njen zakoniti zastopnik že pred tem odločil, da bo tožnici izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, v postopku pred sodiščem pa se tožena stranka sicer ne bi sklicevala na obstoj okoliščin, zaradi katerih tožnici zagovora ni bila dolžna omogočiti.

Delodajalcu skladno z določbo 2. odstavka 83. člena ZDR ni potrebno omogočiti zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od njega neupravičeno pričakovati oziroma, če delavec zagovor izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove na njegovo vabilo. V presojani zadevi tožena stranka tožnici zagovora ni določila, tako da ne gre za situacijo, ko bi slednja zagovor odklonila oziroma, ko se na vabilo ne bi odzvala. Prav tako ni šlo za primer, ko bi bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati zagotovitev zagovora. Kdaj gre za takšen primer je namreč odvisno od dejanskih okoliščin, ki morajo biti tehtne, njihov obstoj pa je potrebno - glede na to, da gre za izjemo od splošnega pravila, ki opravo zagovora zahteva - interpretirati restriktivno. Teža ugotovljene kršitve pogodbenih obveznosti tožnice, na katero se sklicuje tožena stranka, po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja opisanih okoliščin, kot tudi ne dejstvo, da je tožnica storjeno dejanje najprej zanikala, nato sicer s številnimi izmikanji priznala, ob pogovoru z nadrejeno P.U. pa se je sklicevala na podobno prakso sodelavcev. Nasprotno, prav zaradi hude kršitve, ki jo je tožnica najprej zanikala in nato opravičevala, bi ji bila tožena stranka zagovor dolžna omogočiti in dati priložnost, da na podlagi pisne obdolžitve direktorju, ki je bil pristojen za sprejem odločitve o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ali njegovemu pooblaščencu pojasni svoje stališče glede očitanih kršitev in predvidenega ukrepa. Takšno razumevanje pravnega standarda "okoliščin, v katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor" ne nazadnje izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (v sodbi opr. št. VIII Ips 86/2006 z dne 23.5.2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1505/2004 z dne 10.11.2005 in sodbi opr. št. VIII Ips 154/2006 z dne 10.10.2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 482/2004 z dne 13.1.2006). Tudi spremenjeni 2. odstavek 83. člena ZDR (32. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-A; Ur. l. RS, št. 103/07), ki v tem sporu sicer ne more predstavljati pravne podlage za odločitev, saj je začel veljati šele po storjeni očitani kršitvi (21.11.2007), lahko služi kot pomoč pri razumevanju vsebine opisanega pravnega standarda. Citirani člen ZDR-A določa, da gre za okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, na primer, če je delodajalec sam žrtev kršitve. Ker v presojani zadevi ni šlo za takšne oziroma podobne okoliščine, ni izpolnjen pogoj, da tožena stranka tožnici zagovora ni bila dolžna omogočiti. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 18.8.2005 podala tožnici, ne da bi jo pred tem povabila na zagovor, nezakonita.

Iz opisanih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in po določbi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je njenemu tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.8.2005, priznanje delovnega razmerja za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do zaposlitve pri drugem delodajalcu (18.10.2005), vpis delovne dobe in prijavo v socialna zavarovanja za isto obdobje, ugodilo. Preostalih pritožbenih navedb, s katerimi je navajala domnevne dodatne kršitve tožene stranke pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP ni presojalo, saj za odločitev niso bistvene.

Ker je tožnica s tožbo zahtevala tudi izplačilo nadomestila plače v višini 1.343,68 EUR (322.000,00 SIT) za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva zaposlitve pri drugem delodajalcu in odškodnine v višini 2.128,19 EUR (510.000,00 SIT) zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, teh zahtevkov pa sodišče prve stopnje še ni presojalo po višini, je pritožbeno sodišče v tem obsegu (to je v nespremenjenem delu sodbe sodišča prve stopnje) po določbah 355. člena ZPP in 3. točke 365. člena ZPP izpodbijano sodbo in posledično izpodbijani del sklepa (odločitev o stroških postopka tožnice) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo potrebno izvesti dodatne dokaze, ki bodo omogočili presojo višine nadomestila plače, do katerega je tožnica upravičena za čas, ko zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dela ni opravljala. Glede zahtevane odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje presojalo glede na določbe 184. člena ZDR, 28. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 do 90/05) in 29. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 10/98 do 90/04), pa pritožbeno sodišče opozarja na določbo 1. odstavka 118. člena ZDR, ki ureja sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in določa, da lahko sodišče ob ugotovitvi o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki ne želi nadaljevati z delovnim razmerjem, na podlagi njegovega predloga prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja do določenega dne (najdalj do odločitve sodišča prve stopnje) ter mu prisodi odškodnino po pravilih civilnega prava. Na podlagi zmotnega stališča o zakonitosti ravnanja tožene stranke v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je odškodninski zahtevek preuranjeno zavrnilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče, ki razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Za delno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje se je pritožbeno sodišče odločilo kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04), ki sodišču druge stopnje zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka prepoveduje razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi bilo nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih dejanj pred sodiščem druge stopnje. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek iz naslova denarnih terjatev, ki utegnejo slediti ugotovitvi o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zavrnilo že po temelju, zaradi česar dejanskega stanja glede višine teh terjatev ni ugotavljalo. To pomeni, da bi moralo pritožbeno sodišče, v kolikor bi razpisalo pritožbeno obravnavo, izvesti nove dokaze oziroma izpeljati celoten dokazni postopek v delu, v katerem bi bilo mogoče odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Takšno postopanje pa ne bi bilo skladno z namenom 30. člena ZDSS-1, ki je zgolj v dopolnitvi in preverjanju dokazov, ki so že bili izvedeni, zaradi česar odločitev pritožbenega sodišča o razveljavitvi izpodbijane sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ni v nasprotju z citirano zakonsko določbo.