Jedro

Smisel določbe 815 čl. ZOR je v tem, da bi bile zlorabe čimbolj otežkočene in posrednik ne bi nedopustno prišel do predmetov, ki gredo naročitelju. Ta določba je torej pomembna za razmerje med toženima strankama, ni pa odločilna za njuno razmerje napram tožnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotoženka nosi sama svoje pritožbene stroške, tožnica pa stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo prvotoženki, da je dolžna izročiti tožnici enosobno stanovanje v 2. nadstropju večstanovanjskega bloka v L. v izmeri 39,30 m2, označeno s štev. 12, s kletjo v pritličju, ki stoji na parc.št. 2866/8 k.o. P., v roku osmih dni pod izvršbo, tožnica pa je dolžna ob prevzemu ključev tega stanovanja prvotoženki plačati zadnji obrok kupnine v višini 2.500.000,00 SIT. Prvotoženki je še naložilo, da je dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 1.229.257,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.2.2005 dalje do plačila, v 15-tih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje prvotoženka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, da se sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. V pritožbi navaja, da določba 814. čl. ZOR velja za razmerje med naročiteljem in posrednikom, pa tudi za razmerje med naročiteljem in tretjim in za razmerje med posrednikom in tretjim. Če bi obveljalo stališče izpodbijane sodbe, da velja le za razmerje med naročiteljem in posrednikom, ne bi bil dosežen cilj te določbe in bi lahko posrednik vedno zlorabil svoj položaj v škodo naročitelja, kot v obravnavanem primeru. Napačno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da ima ustno pooblastilo, izjavljeno v prisotnosti tožnice in posrednika, s strani toženke, enak učinek kot pisno, saj bi bil s tem izničen cilj zakonodajalca, da s pisnim pooblastilom prepreči zlorabo posrednika in tretjega v škodo naročitelja. Da je posredniku O.P. uspelo zlorabiti svoj položaj, pa mu je pomagala tudi tožnica. Tožnica je zatrjevala, da je toženka v njeni navzočnosti pooblastila posrednika za sprejem kupnine. Slednji tega ni potrdil, izpovedal je "... o tem, da bo plačala, sem osebno na njenem domu obvestil gospo P., to je bilo dopoldan, ob 10.00 uri". Če bi toženka res pooblastila P. v navzočnosti tožnice, da sme sprejeti kupnino, ne bi bilo potrebe, da P. obvešča toženko, da bo tožnica njemu plačala kupnino. Na isti obravnavi je P. tudi zatrdil, da je obvestil toženko o plačilu prvega obroka šele potem, ko mu je tožnica ta znesek plačala. V spisu je predpogodba med tožnico in P.. Toženka je izjavila, da te predpogodbe ni podpisala, tožnica pa niti na poziv sodišča ni hotela dokazovati, da je toženka to predpogodbo podpisala. Iz tega sledi, da toženka ni podpisala nobene predpogodbe. Če bi jo (in v njej piše, da tožnica plača 20.000 DEM), potem je vprašanje, zakaj bi morala toženka ustno pooblaščati P. v navzočnosti tožnice, da lahko sprejme kupnino in zakaj bi moral P. oditi na dom toženke in jo, po eni izjavi obvestiti, da bo tožnica plačala njemu, po drugi izjavi pa, da mu je že plačala. Očitno je, da je tožnica delala s posrednikom na svojo roko. Toženka lahko samo domneva, da je delal P. tako za tožnico kot za toženko, verjetno v svojo korist in v korist tožnice. Do takega prepričanja se pride, če se upošteva še naslednje: na dan, ko je bila sklenjena kupoprodajna pogodba, je P. poklical toženko po telefonu in ji naročil, naj pride na sestanek s tožnico v B. ne v njegovo pisarno. Tam sta tožnica in posrednik dala toženki v podpis pogodbo. Vsi so izjavili, da se je toženki mudilo, in da pogodbe pred podpisom ni prebrala. Na vprašanje toženke P., če je denar, je ta izjavil, da je. Tožnica je vse to slišala. Vedela je, da v tistem trenutku denarja ni imela, a kljub temu ni zanikala te posrednikove trditve. Ko je bila pogodba že overjena, je P. na toženkino ponovno vprašanje, kje je denar, izjavil, da je v sefu v njegovi pisarni, kar je prisotna tožnica slišala, a te njegove neresnice ni zanikala. Poleg tega je opozoriti na izpoved tožnice, ko je priznala, da se je res toženki na dan podpisa pogodbe mudilo, in da se takrat niso pogovarjali ne o plačilu kupnine ne o plačilu 20.000 DEM iz predpogodbe. Če tožnica ni trdila, da je toženka na dan podpisa pogodbe pooblastila posrednika za sprejem drugega dela kupnine, ni jasno, na podlagi česa sklepa sodišče prve stopnje, da je toženka pooblastila posrednika za sprejem izpolnitve. Zgrešeno je stališče izpodbijane sodbe, da je toženka s podpisom kupne pogodbe potrdila prejem 20.000 DEM, če iz izpovedi tožnice in toženke izhaja, da toženka pogodbe ni prebrala in takrat ni bilo govora o plačilu 20.000 DEM, niti 70.000 DEM. S podpisom je toženka potrdila, da ji je plačan znesek 70.000 DEM. Ker pa je med strankama nesporno, da v trenutku podpisa pogodbe ta znesek ni bil plačan, je jasno, da toženka pogodbe pred podpisom ni prebrala. Neprepričljiva je trditev v izpodbijani sodbi, da je nemogoče, da bi toženka odšla na delo po podpisu pogodbe brez denarja, če P. ne bi pooblastila za sprejem denarja. Toženka je vedela, da posrednik ni pooblaščen za sprejem denarja, in da pred izplačilom kupnine ni dolžna stanovanja izročiti v posest. Ni mogla pričakovati, da jo bosta tožnica in posrednik prevarala, kot se je kasneje izkazalo. Vedno je izhajala iz načela dobre vere in poštenja ter v prepričanju, da navedena prisilna določba ZOR velja za vse udeležence razmerja. Ni se mogoče strinjati s trditvijo v sodbi, da je edina možna razlaga dogodkov ta, da je bilo med strankama ustno dogovorjeno, da bo kupnino prevzel P., če sama tožnica navaja, da se na dan podpisa pogodbe s toženko nista pogovarjali ne o plačilu prvega zneska iz predpogodbe in ne drugega iz pogodbe, in če tožnica ni dokazala, da je toženka podpisala predpogodbo. Dejstvo, da je toženka priglasila odškodninski zahtevek v kazenskem postopku, na izid te pravde ne more vplivati. P. je bil v kazenskem postopku zaradi vrste kaznivih dejanj goljufije, v tistem postopku je policija opravila pogovor tudi s toženko. Postopek je vodil državni tožilec, in ko je sodišče spoznalo P. za krivega, mu je moralo naložiti plačilo protipravno prejetega zneska, toženka pa je morala ukreniti vse, da zavaruje svoje koristi, pri tem je seveda upoštevati, da je toženka prava nevešča stranka, in da je v kazenskem postopku ravnala tako, kot so ji svetovali policisti, tožilec in sodnik. Sodišče ne bi smelo opreti svoje sodbe na izpoved P.. Izpovedal je tako kot se je zagovarjal v kazenskem postopku. V kazenskem postopku mu niso verjeli in so ga obsodili, torej so njegove izjave v kazenskem postopku neresnične. Po mnenju toženke ni mogoče reči, da so te iste izjave v tej pravdi resnične. P. je povedal, da je s toženko sklenil pisno posredniško pogodbo, ki pa je ni pokazal, ko je bil v tej pravdi vprašan, ali je sklenil pisno posredniško pogodbo tudi za stanovanje, ki naj bi ga kupila toženka po prodaji svojega stanovanja, je izjavil, da ne, in ko je bil vprašan, zakaj ne, je izpovedal, da v tistem primeru ni pričakoval problemov, v primeru prodaje toženkinega stanovanja pa jih je pričakoval. Očitno je, da je že vnaprej ravnal z goljufivim namenom. Zato je tudi zamolčal sklenitev predpogodbe, toženko je pozval k podpisu pogodbe izven svoje pisarne in v trenutku, ko se ji je mudilo, tako da pogodbe ni prebrala, tožnica pa mu je v vsem tem pomagala, ker od njega ni zahtevala pisnega pooblastila, ne za podpis predpogodbe, ne za sprejem denarja, in ker v trenutku podpisa pogodbe ni zanikala trditve, da ima denar s seboj oz. po podpisu pogodbe, da je denar v sefu njegove pisarne, zato meni, da bi moralo sodišče pri odločanju izhajati tudi iz načela poštenosti in dobrovernosti, ne samo, ko gre za razmerje med toženko in P., ampak tudi, ko gre za razmerje med tožnico in toženko in tožnico in posrednikom P. Tožnica je po pooblaščenki na pritožbo odgovorila in prerekala pritožbene navedbe ter predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Prvotoženka (v pritožbi) trdi, da drugotožena stranka (posrednik) ni imela njenega pisnega pooblastila za sprejem kupnine s strani tožnice. To je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, vendar pa je drugotožena stranka kupnino, kot delno izpolnitev pogodbe, v višini 9.000.000,00 SIT, sprejela. Res je smisel določbe 815. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v danem primeru še uporablja, glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika - OZ (in ne kot očitno pomotno navaja pritožba, določbe 814. čl. ZOR) v tem, da bi bile zlorabe čimbolj otežkočene in posrednik ne bi nedopustno prišel do predmetov, ki gredo naročitelju. Ta določba je torej pomembna za razmerje med toženima strankama, ni pa odločilna za njuno razmerje napram tožnici. Če je drugotožena stranka kupnino sprejela, to ne more biti v škodo tožnici, na kar nakazuje pritožbena razlaga cit. zakonske določbe in o čemer se je pritožbeno sodišče že izreklo ob prvem (pritožbenem) odločanju. Namreč, ni mogoče slediti pritožbeni graji prvostopenjskega stališča, da je veljavno ustno toženkino pooblastilo, izjavljeno v prisotnosti tožnice in posrednika, ko razloge izpodbijane sodbe v posameznostih trga iz celote, saj po določbi 8. čl. ZPP o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča takim zahtevam ustreza. Tožnica je zatrjevala, da ji je prvotoženka ob ogledu stanovanja dejala, da zanjo ureja vse drugotožena stranka, in da naj se s slednjo dogovarja glede sklenitve pogodbe in plačila kupnine ( l.59 spisa).Tako je tožnica tudi ravnala. Prvi obrok kupnine (2.000.000,00 SIT) je izročila posredniku 15.3.1999, drugi obrok v višini 7.000.000,00 SIT pa 27.3.1999. Logičen in življenjsko prepričljiv je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bila tožnica prepričana, da s plačilom posredniku izpolnjuje svojo obveznost po kupoprodajni pogodbi, saj ni življenjsko pričakovati, da bi mu v nasprotnem primeru izročila kar 9.000.000,00 SIT. Prvotoženka je trdila, da je šele ob podpisu pogodbe 27.3.1999 izvedela, da je bil prvi obrok kupnine že plačan. Pogodbo pa je podpisala v pričakovanju, da bo tistega dne prejela 9.000.000,00 SIT, ob izselitvi pa še preostanek ( l.62 spisa). Izpovedala je, da se ji je mudilo, vprašala je P., če je denar, slednji ji je odgovoril pritrdilno, nato je šla na davčno in k notarju in nato na delo. Ob ogledu stanovanja, niti ob podpisu pogodbe, med tožnico in toženko ni bilo dogovarjanja o plačilu kupnine oz. izročitvi denarja, toženka ni imela niti tožničine telefonske številke, po podpisu pogodbe je niti ni poklicala zaradi (ne)izpolnitve pogodbe oz. izročitve kupnine. Nasprotno, 27.3.1999 je prvotoženka podpisala pogodbo, plačala svoje obveznosti iz naslova davka in stroškov overitve podpisa in nato odšla na delo, popoldne pa se je zglasila pri posredniku P. in od njega zahtevala izročitev kupnine. Zato je njeno vztrajanje, da P. ni pooblastila (čeprav ustno) za prevzem denarja, v nasprotju z njenim ravnanjem. Izročitve denarja ni zahtevala niti pričakovala od tožnice, ampak od posrednika P.. Zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno dokazno sklenilo, da je prvotoženka v navzočnosti tožnice in posrednika, slednjega pooblastila za prevzem kupnine. Prvotoženka svojih zatrjevanj, da je P. izrecno prepovedala prevzem kupnine oz. ga ni pooblastila za sprejem kupnine, ni uspela dokazati. Nasprotno, s svojim ravnanjem je potrdila dano pooblastilo P. za sprejem kupnine, saj je (na dan) po podpisu pogodbe izročitev kupnine od slednjega tudi zahtevala (v popoldanskem času, saj je do izročitve denarja med tožnico in posrednikom prišlo šele na banki, kamor sta šla tožnica in posrednik skupaj, medtem ko se je tožnici mudilo in je šla na delo). Tako je toženka sama izpovedala. Zato tožnici ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja, ker je izpolnila denarno obveznost posredniku. Tudi dejstvo, da je Palakovič izpovedal, da je toženko obvestil o plačilu prvega obroka kupnine (2.000.000,00 SIT) nima take teže, kot mu ga skuša pripisati pritožba; pomembno je ravnanje tožnice, ki je kupnino izročila posredniku P. v prepričanju, da s plačilom slednjemu izpolnjuje svojo obveznost po kupoprodajni pogodbi, in ravnanje prvotoženke, ki denarja ni zahtevala od tožnice, ampak od posrednika P.. Prvotoženka je, kot sama zatrjuje, ob podpisu pogodbe vprašala P., če je denar, in se o denarju ni pogovarjala s tožnico, zato povsem prepriča zaključek prvostopenjskega sodišča, da če bi držale trditve prvotoženke, da P. ni bil pooblaščen za prevzem denarja, je povsem nemogoče, da bi po podpisu pogodbe in plačilu svojih obveznosti šla na delo, brez denarja, ali brez dogovora s tožnico o izročitvi denarja ali vsaj njene telefonske številke. Zato je logičen prvostopenjski dokazni sklep, da je bilo med strankami (sicer ustno) dogovorjeno, da bo kupnino prevzel P. in jo izročil toženki. Zato pritožbeni očitek, da tak dokazni sklep prvostopenjskega sodišča ni jasen, ni utemeljen. Tudi toženkino pritožbeno vztrajanje, da pogodbe na dan podpisa pogodbe ni prebrala, ne more omajati navedenega prvostopenjskega dokaznega zaključka. Prvotoženka je izpovedala, da je za dejstvo (že) plačanega prvega obroka kupnine izvedela, ko je podpisovala pogodbo 27.3.1999, zapisana cena je bila 115.000 DEM, drugo se ji ni zdelo sporno (list.št. 61 spisa). Zato ni pomembno toženkino sklicevanje na predpogodbo, saj tožnica gradi svoj zahtevek na kupoprodajni pogodbi z dne 27.3.1999. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče "ne bi smelo opreti sodbe na (neresnično) izpoved P., ker je bil v kazenskem postopku obsojen", saj se sodišče prve stopnje ni oprlo zgolj na izpoved slednjega; presodilo je izpovedi vseh pravdnih strank in listinske dokaze. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ter na tej podlagi ugotovljeno dejansko stanje sta posledica pravilne presoje dokazov: sodišče je dokaze presojalo skrbno, vsakega posebej in v povezavi z drugimi. Pritožbene navedbe, ki napadajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja nimajo opore v izvedenih dokazih. Izpodbijana sodba je tudi materialnopravno pravilna. Ker je tožnica večji del svoje obveznosti izpolnila, toženka pa ji stanovanja ni izročila, je utemeljen tožničin zahtevek na izpolnitev pogodbe. Po kupoprodajni pogodbi je tožnica ostala dolžna del kupnine v višini 2.500.000,00 SIT. Tožnica je ponudila plačilo preostanka kupnine ob prevzemu stanovanja (kot je bilo dogovorjeno v pogodbi) in čemur je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določbe 122. čl. ZOR zato pravilno ugodilo. Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, in ker sodišče druge stopnje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov po 2. odst. 350. čl. ZPP, kršitev ni našlo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Ker prvotoženka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške, tožnica pa stroške odgovora na pritožbo, ki ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve (154., 155., 165. čl. ZPP).