Jedro

Tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo ni utemeljen, saj mu je tožena stranka izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka skladno s tedaj veljavno zakonodajo, ne da bi ga pri tem šikanirala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da delovno mesto „datotekar“ ni bilo ukinjeno na seji nadzornega sveta dne 15. 12. 1998 in da je ugotovitveni sklep z dne 17. 5. 2000 o ukinitvi delovnega mesta „datotekar“ nezakonit; za razveljavitev sklepa direktorja tožene stranke z dne 28. 11. 2000 in komisije za pritožbe z dne 10. 1. 2001; za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja ter da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo (1., 2. in 3. odstavek 1. točke izreka izpodbijanega dela sodbe). Posledično je v četrtem odstavku 1. točke izreka zavrnilo tudi denarni del njegovega tožbenega zahtevka za vtoževano obdobje (izplačilo plač, regresa za letni dopust, izplačilo 13. plače oziroma božičnice in izplačilo nagrad za uspeh podjetja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto mesečnih pripadajočih zneskov iz naslova plače, 13. plače oziroma božičnice ter nagrade za uspeh podjetja). V 2. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi prilaga tudi zapisnik seje nadzornega sveta tožene stranke z dne 15. 12. 1998 in delni izpis zapisnika druge redne seje nadzornega sveta z dne 17. 5. 2000 (ki sta bila sicer že vložena v spis v postopku pred sodiščem prve stopnje – A26, A27, B26, B6). V pritožbi navaja, da iz teh prilog izhaja, da nista bila izpolnjena pogoja za ukinitev delovnega mesta „datotekar“ (ni bilo predloga uprave, ni bilo soglasja nadzornega sveta). V poročanju direktorja pa je eksplicitno ločena ukinitev delovnega mesta „datotekar“ in ustanovitev nove organizacijske enote I. s štirimi profili delovnih mest in dveh delovnih mest v prodajalni, v prodajnem sektorju. Ker se sodišče prve stopnje do navedb tožnika o nezakonitosti sklepa o ukinitvi delovnega mesta „datotekar“, ki je bil sprejet na drugi redni seji nadzornega sveta dne 17. 5. 2000, ni opredelilo, je kršilo člen 329, drugi odstavek, 11. točka ZPP (pravilno člen 339, drugi odstavek, 14. točka). Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz člena 329, drugi odstavek, 11. točka ZPP (pravilno 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je bil tožnik pripravljen pridobiti manjkajočo izobrazbo za izvajalca del tudi z nižjo stopnjo strokovne izobrazbe. Tožnik je bil pripravljen sprejeti tudi nižje delovno mesto, vendar ni prejel nobenega odgovora. Tožnik je bil tudi šikaniran, kar izhaja iz tega, da je le dva dni po tem, ko je v individualnem delovnem sporu zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v disciplinskem postopku uspel, tožena stranka svojo napako poskušala sanirati z retroaktivnim ugotovitvenim sklepom z dne 17. 5. 2000. Tožena stranka naj pojasni, zakaj je bil potreben ugotovitveni sklep z dne 17. 5. 2000, če je bil zakonito sprejet že sklep dne 15. 12. 1998. Za veljavnost sklepa z dne 15. 12. 1998 manjka s statutom predpisana obličnost, ugotovitveni sklep z dne 17. 5. 2000 pa je nezakonit, ker ugotavlja, da je bil sprejet sklep, ki ni bil sprejet. Ugotovitveni sklep je tudi v nasprotju s sprejeto oceno nadzornega sveta z dne 8. 12. 1999 o tem, da je toženi stranki uspeh hiter izhod iz krize in da ji je uspelo povečati tržni delež do skoraj 30 % brez odpuščanja delavcev. Ni dvoma, da je bil tožnik postavljen v neenakopraven položaj, saj se ga je tožena stranka, potem ko se ga ni uspela znebiti z nezakonitim disciplinskim postopkom, poskušala znebiti z retroaktivno uveljavitvijo ukinitve delovnega mesta „datotekar“. Tožnik pa je bil v neenakopravnem položaju tudi zato, ker ni bil član sindikata, kar jasno izhaja iz izpovedbe P.K.. Sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo dejstva, da je tožnik delal in da ga je toženka po sodbi, v času od 1. 8. 2004 do 24. 3. 2005, sama razporedila na primerno delovno mesto „prodajni referent“. Ni jasno, zakaj je to delovno mesto postalo neprimerljivo. Ni mogoče spregledati povezave med tožnikovim uspehom v individualnem delovnem sporu zaradi disciplinske izključitve in ravnanjem tožene stranke z dne 15. 12. 1998, ko je brez spoštovanja obličnosti direktor poročal (namesto predlagal) in ko ni bil sprejet sklep nadzornega sveta o soglasju, na način, kot je to določal statut (obličnost). Program reševanja trajnih presežkov je bil sprejet skoraj dve leti pozneje, 23. 11. 2000, čeprav bi bil lahko zakonito sprejet le pred začetkom delovanja razvojnega informacijskega sistema, to je pred 1. 1. 1999. Tožnik meni, da tožena stranka ni utemeljila obstoja nujnega razloga za prenehanje delovnega razmerja (člen 36.h/2 ZDR/90). Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so razlogi za neupoštevanje delovne dobe v delovni knjižici na strani tožnika. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil s 1. 1. 1999 uveden nov informacijski sistem, saj je šlo le za posodobitev tega sistema. Protislovno je navajanje tožene stranke, da naj bi bil tožnik obveščen o ukinitvi delovnega mesta. Ker tožena stranka ni že v letu 1998 ugotavljala presežnih delavcev, je bila v letu 2000 v zvezi s tem prekludirana. Retroaktivno ugotavljanje presežkov v letu 2000 za nazaj (za leto 1998) je bilo nezakonito. S sklepom o postavitvi izvedenca je sodišče izvedencu postavilo preozke usmeritve glede primerjave delovnih mest, izvedenec pa je komuniciral le s toženo stranko. S tem je tožniku preprečil, da bi sodišču predložil opis delovnega mesta „prodajni referent II“, ki ga je tožena stranka predložila k pozivu na delo z dne 26. 2. 2004 in iz katerega izhaja, da je bilo v opisih delovnih mest navedeno tudi število izvajalcev (za prodajnega referenta II je bilo do deset). V opisih delovnih mest, ki so bili predloženi sodišču, pa števila izvajalcev ni več. Izvedenec se je pri izdelavi mnenja omejil na ožje primerljiva delovna mesta in ni upošteval primerljivih delovnih mest iz gospodarsko-računovodskega in skladiščnega sektorja. Tožnik je v pritožbi z dne 9. 10. 2009 izvedencu postavil 14 vprašanj, na katere pa izvedenec ni odgovoril, ker mu sodišče tega ni naročilo. Tožena stranka je imela v letu 1998 primerljivo prosto delovno mesto, vendar pa je ves čas čakala z nezasedenim (neukinjenim) delovnim mestom, za ugotavljanje enega presežnega delavca pa se je odločila šele, ko je 13. 11. 2000 prejela sodbo opr. št. I Pd 425/1998 z dne 15. 5. 2000. Sindikat ni obravnaval osnutka programa presežnih delavcev, pri čemer ni predložil zapisnika sestanka organa, iz katerega bi bilo razvidno, koliko članov organa je bilo navzočih na sestanku in ali je bilo mnenje sindikata sprejeto s potrebno večino. Ker tožnik ni bil član sindikata, bi ga morala tožena stranka obveščati o sejah, na katerih se je obravnavala njegova usoda. Sodišče prve stopnje je le pavšalno zaključilo, da pri toženi stranki ni bilo ustreznega delovnega mesta za tožnika, saj dokazovanja v tej smeri ni izvajalo. Poleg tega ni ugotavljalo kumulativnih pogojev iz 36.a člena ZDR/90, zato je ugotovitev, da toženka v spornem obdobju ni imela primerljivega in primernega delovnega mesta za tožnika, presplošna. Ne vzdrži niti izpovedba direktorja tožene stranke, da drugi omilitveni ukrepi niso prišli v poštev, saj ima tožnik VII. stopnjo strokovne izobrazbe. Pravico izbire ima zaposleni in sam odloča, kaj bo izbral. Pri toženi stranki niso izkazali, pri katerih drugih delodajalcih so iskali zaposlitve za tožnika. Višje sodišče je v sodbi opr. št. Pdp 69/2003 z dne 12. 3. 2004 pojasnilo toženi stranki, da neutemeljeno zatrjuje, da eventualna opustitev omilitvenih ukrepov ne more biti razlog za nezakonitost sklepa o trajnem višku. Sodišče prve stopnje v predmetnem postopku ni sledilo vsem zahtevam Vrhovnega sodišča RS niti zahtevam VDSS. Do diskriminacije in šikaniranja tožnika se ni opredelilo. Odveč ni bilo delovno mesto „datotekar“, odvečen je bil tožnik. Sodišče ni preverilo sporne okoliščine o tem, če je bila parafa na izpisu podatkov o delu delovnega mesta „prodajni referent II“ mogoče tožnikova in zakaj je bilo na enem izpisu iz sistemizacije navedeno število izvajalcev, na drugem pa ne. Sodba ne vsebuje elementov izvršljivosti. Sodišče ni odločilo, kdaj naj bi tožniku prenehalo delovno razmerje, katero delovno mesto naj bi bila osnova za izračun plač, odpravnine in drugih denarnih prejemkov ter za plačilo davkov in prispevkov. Medtem, ko naj bi bilo prerekanje nezakonitega razpolaganja tožene stranke z opisom delovnega mesta „prodajni referent II“, v katerem je izbrisano število izvajalcev s strani tožnika, prekludirano, je sodišče izvedbo ugotavljanja presežnih delavcev iz leta 1998, opravljeno v letu 2000, štelo za pravilno, čeprav je pooblaščenec tožene stranke izpovedal (narok 23. 12. 2009), da je bistveno, kakšna je bila situacija ob ukinitvi delovnega mesta in ne kakšna je bila situacija kasneje. Meni, da bi mu morala tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške, saj so ti nastali iz razlogov na strani tožene stranke.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Tožnik je podal pisno pripombo k odgovoru tožene stranke na pritožbo, v kateri je opozoril na protispisnost navedb tožene stranke v odgovoru na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov tožene stranke, na podlagi katerih mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo (na podlagi dokončnega sklepa z dne 10. 1. 2001) kot trajno presežnemu delavcu na delovnem mestu „datotekar“. Posledično je vtoževal vrnitev na delo k toženi stranki, priznanje delovne dobe za čas po prenehanju delovnega razmerja do vrnitve na delo, vpis manjkajoče delovne dobe v delovno knjižico in obračun ter izplačilo vseh plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izpodbijani odločitvi o prenehanju delovnega razmerja tožnika je tožena stranka izdala na podlagi predpisov, ki so bili v veljavi pred sedaj veljavnim Zakonom o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), torej na podlagi Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1990 s spremembami (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) oziroma na podlagi Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. RS, št. 60/89, 42/90, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS).

Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnika (ki ga je tekom postopka tudi večkrat modificiral) odločalo že trikrat. Prvič mu je s sodbo opr. št. III Pd 137/2001 z dne 29. 11. 2002 delno ugodilo (glede razveljavitve sklepov z dne 28. 11. 2000 in 10. 1. 2001; glede ugotovitve, da mu delovno razmerje ni prenehalo in da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo), delno pa zavrnilo (glede trajanja delovnega razmerja; glede vpisa delovne dobe v delovno knjižico; glede denarnega dela tožbenega zahtevka). Pritožbeno sodišče je o pritožbah obeh strank zoper to sodbo odločalo s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 69/2003 z dne 12. 3. 2004 in ugodilni del prvostopenjske sodbe potrdilo, zavrnilnega pa razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zoper citirano sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 180/2004 z dne 15. 2. 2005 ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotki, da ponovno preveri ali tožena stranka v letu 1998 ni ukinila tožnikovega delovnega mesta izključno zato, da bi preprečila vrnitev tožnika na delo in ali v letu 2000 dejansko ni razpolagala z drugim prostim in za tožnika ustreznim delovnim mestom. Opozorilo je tudi, da se bo moralo sodišče, ob morebitni ponovni ugoditvi tožbenemu zahtevku glede priznanja pravic iz delovnega razmerja, opredeliti tudi do tožnikovega statusa samostojnega podjetnika, saj se ta status z izvedenimi socialnimi zavarovanji in delovno razmerje v istem časovnem obdobju izključujeta.

Po obširno izvedenem dodatnem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek s sodbo opr. št. I Pd 598/2004 z dne 14. 11. 2007 v celoti zavrnilo. Zoper takšno odločitev je vložil tožnik pritožbo, ki ji je pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijano sodbo s sklepom opr. št. Pdp 184/2008 z dne 21. 5. 2008 razveljavilo in zadevo ponovno vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja, ker pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni upoštevalo določbe člena 17/1 Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/1997 in nadalj.) oziroma člena 19/1 Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/1998 in nadalj.), ki sta se nanašali na določanje presežnih delavcev. Prvostopenjskemu sodišču je naložilo, naj ugotovi, če je tožena stranka pri ugotavljanju presežnih delavcev spoštovala citirani določbi kolektivnih pogodb in nato v odvisnosti od teh ugotovitev odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnika. V sklepu je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da bi tožniku delovno razmerje nezakonito prenehalo, če bi bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka morala opraviti primerjavo med tožnikom in ostalimi delavci po kriterijih iz SKPgd oziroma KPDT, pa tega ni storila.

V novem dokaznem postopku, v katerem je sodišče prve stopnje ponovno izvedlo že izvedene dokaze in dodatno izvedlo nekatere nove dokaze (zaslišanje prič A.J., R.Z., ponovno zaslišanje M.R., postavitev sodnega izvedenca organizacijske stroke dr. I.K., pribava izvedenskega mnenja in zaslišanje imenovanega izvedenca,...), je z izpodbijano sodbo ponovno v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov, v pravilnost katere pritožbeno sodišče nima pomislekov, je ugotovilo (skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS iz sklepa opr. št. VIII Ips 180/2004 z dne 15. 2. 2005), da toženi stranki tožnika (po vrnitvi na delo v zvezi s pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 425/1998 z dne 15. 5. 2000) ni bilo potrebno razporediti na drugo delovno mesto, če na takšnem delovnem mestu ne bi izkazovala delovnih potreb, tako da je tožnik lahko postal trajno presežni delavec tudi, če pred tem ni bil razporejen na ustrezno delovno mesto. Nadalje je ugotovilo, da je bil tožnik spoznan za trajno presežnega delavca v skladu s postopkom, ki ga je urejal ZDR/90 (tožena stranka je sprejela program razreševanja presežnih delavcev po predhodnem soglasju nadzornega sveta tožene stranke, delovno mesto „datotekar“, na katerem je delal tožnik, je bilo ukinjeno zaradi reorganizacije, tožena stranka ni mogla zagotoviti tožniku drugega ustreznega dela,...), pri čemer niso bile kršene niti določbe SKPgd oziroma KPDT, ki so opredeljevale kriterije za določanje presežnih delavcev. Na podlagi izvedenih dokazov je namreč ugotovilo, da nobeno od delovnih mest, ki bi bilo glede na zahtevano stopnjo in vrsto strokovne izobrazbe primerljivo, zaradi zahtevanih posebnih znanj, ni primerljivo z delovnim mestom „datotekar“. Glede na to je zaključilo, da toženi stranki ni bilo potrebno opraviti primerjave med tožnikom in drugimi delavci. Zaključilo je tudi, da je bila ukinitev tožnikovega delovnega mesta posledica objektivnih razlogov (sprememba organizacije – posodobitev informacijskega sistema) in da tožena stranka ni razpolagala z drugim prostim delovnim mestom za tožnika.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s podrobno in obsežno obrazložitvijo sodišča prve stopnje. Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, glede pravilnosti katerih pritožbeno sodišče nima pomislekov in pravnih zaključkov, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi se strinja, ne ponavlja in se nanje le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na pritožbene navedbe tožnika, ki so odločilnega pomena za rešitev tega individualnega delovnega spora (člen 360/1 ZPP).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da za ukinitev delovnega mesta „datotekar“ nista bila izpolnjena zahtevana pogoja (predlog uprave, sklep nadzornega sveta). Sodišče prve stopnje je namreč v dokaznem postopku (zaslišanje takratnega direktorja tožene stranke M.R. in predsednika nadzornega sveta tožene stranke I.J., vpogled v priloge B21, B22, B26, B6) ugotovilo, da je bilo to delovno mesto dejansko ukinjeno, s čimer je v bistvu zavrnilo tožnikov ugovor v zvezi s tem, da tožena stranka delovnega mesta „datotekar“ ni ukinila. Iz vpogleda v sistemizacijo delovnih mest z dne 15. 12. 1998 (B21) je razvidno, da pri toženi stranki delovnega mesta „datotekar“ ni bilo več sistemiziranega, pri čemer je to delovno mesto po prejšnji sistemizaciji (B22) še obstajalo. Dejstvo ukinitve tega delovnega mesta izhaja tudi iz zapisnika tretje redne seje nadzornega sveta tožena stranke z dne 15. 12. 1998 (B26) kot tudi iz delnega izpisa zapisnika druge redne seje nadzornega sveta z dne 17. 5. 2000 (B6), obstoj sklepa nadzornega sveta o ukinitvi tega delovnega mesta pa sta jasno in nedvoumno potrdila tudi takratni direktor tožene stranke in predsednik nadzornega sveta tožene stranke. Iz zapisnika tretje redne seje nadzornega sveta tožene stranke izhaja, da je direktor tožene stranke poročal nadzornemu svetu tudi o prehodu na nov informacijski sistem in nov skladiščni sistem, o spremembi organizacije in delovnih mest v družbi, o ukinitvi delovnega mesta „datotekar“, iz sklepa št. ... tega zapisnika pa izhaja, da je nadzorni svet dal soglasje tudi k tej problematiki. Glede na to ne drži pritožbena navedba tožnika, da delovno mesto „datotekar“ ni bilo ukinjeno, ker to ni bilo predlagano s strani uprave, oziroma ker nadzorni svet k temu ni dal soglasja. S tem, ko sta bila zapisnika nadzornega sveta z dne 15. 12. 1998 in 17. 5. 2000 podpisana s strani predsednika nadzornega sveta, je bilo po stališču pritožbenega sodišča zadoščeno tudi obličnosti, kar izrecno izpodbija tožnik v pritožbi. Po četrtem odstavku točke 7.2.7.1. Statuta tožene stranke (B7) se sklepi nadzornega sveta zapišejo v zapisnik, ki ga potrdi predsednik.

Dejstvo, da je tožena stranka tožniku, potem ko je uspel v individualnem delovnem sporu v zvezi z zahtevkom za razveljavitev izrečenega disciplinskega prenehanja delovnega razmerja, v kratkem času izdala še sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka, še ne nudi opore v pritožbi zatrjevanemu očitku, da je tožena stranka tožnika z določitvijo za presežnega delavca (in posledično s prenehanjem delovnega razmerja) šikanirala. Sklep o ukinitvi delovnega mesta „datotekar“ tudi ni v nasprotju z oceno direktorja tožene stranke, ki jo je sprejel nadzorni svet dne 8. 12. 1999 (B1), iz katere izhaja med drugim, da pri toženi stranki ni prišlo do odpuščanja delavcev. Ta ocena je bila namreč sprejeta 8. 12. 1999, torej v času, ko tožniku še ni bil izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi tega, ker je bil ugotovljen za trajno presežnega delavca. Iz dokaznega postopka tudi ne izhaja, da bi bil tožnik postavljen v neenakopraven položaj z drugimi delavci zato, ker ni bil član sindikata. Sindikatu je bilo omogočeno sodelovanje v postopkih ugotavljanja trajno presežnih delavcev (B4; to izhaja tudi iz izpovedbe predsednika sindikata pri toženi stranki P.K.), zaradi v pritožbi smiselno zatrjevane premajhne oziroma nezadostne angažiranosti sindikata v zvezi s tem postopkom pa izpodbijana sklepa tožene stranke z dne 28. 11. 2000 in 10. 1. 2001 nista nezakonita.

Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba, da sta izpodbijana sklepa nezakonita zato, ker je bil program reševanja trajno presežnih delavcev sprejet skoraj dve leti po ukinitvi delovnega mesta „datotekar“. 35. člen ZDR/90 ni določal rokov za sprejem tega programa. S samo ukinitvijo delovnega mesta, ki v času ukinitve ni bilo zasedeno, ni nastala obveznost tožene stranke, da sprejme ta program. Program razreševanja presežnih delavcev je bila dolžna sprejeti šele, ko je bil ugotovljen obstoj trajnega prenehanja potreb po delu delavca, to pa je bilo šele takrat, ko je morala tožena stranka tožnika po pravnomočni sodbi opr. št. I Pd 425/1998 pozvati nazaj na delo. Glede na navedeno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi morala tožena stranka ta program sprejeti pred 1. 1. 1999, ko je pričel delovati nov informacijski sistem pri toženi stranki oziroma da je bila tožena stranka v letu 2000 s sprejemom tega programa prekludirana. Prav tako pri tem programu ni šlo za retroaktivno ugotavljanje presežnih delavcev, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi. Tožena stranka je na podlagi sklepa o ukinitvi delovnega mesta „datotekar“, po vrnitvi tožnika na delo k toženi stranki ugotovila, da je trajno prenehala potreba po njegovem delu.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno pojasnilo, da tožena stranka tožnikovega dela zaradi ukinitve delovnega mesta ni potrebovala, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožena stranka ni utemeljila obstoja nujnega razloga za prenehanje delovnega razmerja tožnika, za kar je bilo po členu 36.h/2 ZDR/90 dokazno breme na toženi stranki.

Irelevantne za odločitev o zakonitosti izpodbijane sodbe so pritožbene navedbe tožnika o nepravilnem zaključku sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na vpis delovne dobe v delovno knjižico. V prvem odstavku na strani 8 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje le pojasnilo svoje stališče glede vpisa delovne dobe v tožnikovo delovno knjižico v zvezi z individualnim delovnim sporom opr. št. I Pd 425/1998, to obdobje pa se ne nanaša na obdobje, ki je kot sporno obdobje opredeljeno v tem individualnem delovnem sporu. Za vpis delovne dobe v delovno knjižico po pravnomočni sodbi opr. št. III Pd 137/2001 z dne 29. 11. 2002 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 69/2003 z dne 12. 3. 2004 pa tudi ni bilo pravne podlage, saj v izreku citirane sodbe te obveznosti tožene stranke ni bilo določene (razen tega pa sta bili citirani odločbi s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 180/2004 z dne 15. 2. 2005 tudi razveljavljeni). Sodišče prve stopnje je sicer v izpodbijani sodbi zares ugotovilo, da je bil s 1. 1. 1999 pri toženi stranki uveden nov informacijski sistem (čeprav naj bi šlo dejansko za njegovo posodobitev), vendar pa to po prepričanju pritožbenega sodišča na zakonitost izpodbijane sodbe nima odločilnega pomena. Ob tem ne gre prezreti, da so tako stranke kot tudi zaslišane priče v zvezi z informacijskim sistemom uporabljale oba termina, zato glede navedenega sodišču prve stopnje ni kaj očitati. Z ozirom na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnika o ukinitvi delovnega mesta „datotekar“ ni obvestila (kar niti ni bilo potrebno glede na dejstvo, da tožnik v tem času pri toženi stranki ni bil zaposlen), so nepomembni pritožbeni očitki o protislovnih navajanjih tožene stranke v zvezi z obveščanjem tožnika o ukinitvi delovnega mesta „datotekar“.

Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje izvedencu postavilo preozko usmeritev glede primerjave delovnih mest. Sodišče prve stopnje je sodnemu izvedencu organizacijske stroke odredilo izvedensko delo na podlagi razpoložljivih podatkov, pri čemer je v sklepu opr. št. I Pd 1914/2008 z dne 11. 2. 2009 le primeroma navedlo delovna mesta pri toženi stranki, ki bi bila eventualno primerljiva z delovnim mestom „datotekar“. V tem sklepu je izvedencu naložilo, da naj na podlagi dokumentacije v spisu in podatkov, ki sta mu jih po potrebi dolžni predložiti stranki, ugotovi, če so bila na dan 5. 12. 2000 sistemizirana delovna mesta, ki so bila glede na zahtevano vrsto in stopnjo strokovne izobrazbe, znanje in zmožnosti, primerljiva z delovnim mestom „datotekar“. Ta sklep je bil vročen tako sodnemu izvedencu dr. I.K., kot tudi obema strankama, vendar pa na zadolžitve izvedenca, ki so izhajale iz tega sklepa, ni imela nikakršnih pripomb nobena od strank. Sodni izvedenec je izvedensko mnenje podal v pisni obliki. To mnenje je bilo poslano obema strankama s pozivom, da v roku 15 dni od prejema na to mnenje podata morebitne pripombe. V postavljenem roku je pripombe na to mnenje podala le tožena stranka, medtem ko se je tožnik do tega mnenja opredelil šele v pritožbi dne 9. 10. 2009 (torej po izteku 15-dnevnega roka), s katero je izpodbijal sklep sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1914/2008 z dne 29. 9. 2009 o zavrnitvi njegovega predloga za izdajo začasne odredbe. Pred tem je tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2009 le navedel, da soglaša z izvedeniškim mnenjem na strani sedem, 4. sklep in da je pripravljen pridobiti manjkajočo zahtevo izvajalca dela, če sodišče meni, da je to nujno in da naj v tem primeru izvedenec poda mnenje, kaj in kako. Na naroku za glavno obravnavo dne 23. 12. 2009 je bil imenovani izvedenec tudi zaslišan. Na tem naroku tožena stranka posebnih vprašanj za izvedenca ni imela, vprašanja pa mu je postavljal pooblaščenec tožnika. Sodišče prve stopnje v okviru svojih pristojnosti iz člena 289/3 ZPP izvedencu ni dovolilo le enega odgovora na vprašanje tožnika (saj je to vprašanje ocenilo kot nebistveno za rešitev tega individualnega delovnega spora), medtem ko je dopustilo, da je izvedenec odgovoril na vsa preostala vprašanja, ki so mu bila postavljena s strani tožnikovega pooblaščenca. Po zaključku zaslišanja sodnega izvedenca drugih dokaznih predlogov s strani tožnika ni bilo, zato je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov, kot to izhaja iz dokaznega sklepa, utemeljeno zaključilo, da so razčiščena vsa odločilna dejstva za odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, s katerimi poskuša izpodbijati pravilnost ugotovitev sodnega izvedenca dr. I.K., na katere je svojo odločitev oprlo tudi sodišče prve stopnje. Ker tožnik predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja v zvezi z vprašanji, ki jih je oblikoval v pritožbi z dne 9. 10. 2009, ni podal, ker mu je bilo omogočeno, da je sodeloval pri zaslišanju sodnega izvedenca in ker tudi po zaslišanju sodnega izvedenca ni imel dodatnih dokaznih predlogov, v pritožbi v zvezi s tem neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Neutemeljena je sicer tudi tožnikova pritožbena navedba, da sodni izvedenec pri izdelavi svojega mnenja ni upošteval vseh delovnih mest pri toženi stranki. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je sodni izvedenec upošteval 63 delovnih mest, kolikor jih je bilo pri toženi stranki v vseh sektorjih (B30), torej vključno z gospodarsko – računovodskim in skladiščnim sektorjem. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da sindikat ni obravnaval programa reševanja presežnih delavcev, saj iz priloge B4 izhaja, da je tožena stranka predlog programa poslala sindikatu tožene stranke, da je sindikat ta predlog obravnaval in v zvezi z njim podal tudi svoje mnenje. Pritožbene navedbe o tem, da sindikat ni predložil sodišču zapisnika sestanka organa, iz katerega bi bilo razvidno, koliko članov organa je bilo navzočih na sestanku in če je bilo mnenje sindikata sprejeto s potrebno večino, so neutemeljene, saj sindikat ni bil dolžan dostaviti teh podatkov (v zvezi s tem ni bilo podanih dokaznih predlogov; sicer pa ta vprašanja v postopku pred sodiščem prve stopnje niti niso bila sporna). V zvezi s pritožbenim očitkom, da tožena stranka tožnika ni obveščala o svojih sejah, na katerih se je obravnavalo tudi tožnikovo vprašanje, je potrebno ugotoviti, da ta obveznost tožene stranke do tožnika glede na v spornem obdobju veljavne predpise ni obstajala.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje le pavšalno ugotovilo, da pri toženi stranki zanj ni bilo ustreznega delovnega mesta. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi izvedenih dokazov (sodni izvedenec, zaslišanje M.R., program razreševanja trajnih presežkov,...). V zvezi s pritožbeno trditvijo, da tožena stranka ni spoštovala določbe 36.a člena ZDR/90 se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedbe M.R., ki je pojasnil, da so pri toženi stranki preverjali tudi možnost za zaposlitev tožnika na delovnih mestih, na katerih se je zahtevala V. oziroma VI. stopnja strokovne izobrazbe organizacijske smeri (tožnik je imel VII. stopnjo strokovne izobrazbe organizacijske smeri), vendar takega delovnega mesta ni bilo na razpolago. Prav tako je navedena priča izpovedala, da konec leta 2000 ni bilo pri toženi stranki nobenega delovnega mesta, na katerem bi tožnik lahko delal. Ker iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi pri toženi stranki takšno delovno mesto obstajalo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bil postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev zakonit tudi z ozirom na določbo 36.a člena ZDR/90. V zvezi s pritožbeno navedbo, da tožena stranka ni izkazala, pri katerih drugih delodajalcih je iskala zaposlitve za tožnika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se to dejstvo v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni izpostavilo kot sporno, razen tega pa s strani strank glede tega tudi niso bili predlagani posebni dokazni predlogi. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na stališče pritožbenega sodišča glede opustitve omilitvenih ukrepov (sodba in sklep opr. št. Pdp 69/2003 z dne 12. 3. 2004) pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je le opredelilo do trditve tožene stranke, da opustitev omilitvenih ukrepov (torej če delodajalec teh ukrepov sploh ni poskušal uporabiti) ne more biti razlog za nezakonitost sklepa o trajnem višku. Iz izvedenega dokaznega postopka (program razreševanja presežnih delavcev, zaslišanje M.R.,...) pa izhaja, da je tožena stranka preizkusila, če je možno uporabiti omilitvene ukrepe za tožnika. Po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka tožniku neustreznega delovnega mesta ni bila dolžna ponuditi. V zvezi s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do šikaniranja in diskriminacije (ki ju je tožnik v postopku le pavšalno zatrjeval) pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer iz obrazložitve izpodbijane sodbe izrecna opredelitev do šikaniranja in diskriminacije ne izhaja, je pa iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je bil celoten postopek zakonit in da torej tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo zaradi šikaniranja oziroma diskriminacije. V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodba ne vsebuje elementov izvršljivosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v takšni obliki, kot ga je ta vtoževal. Ker je bil njegov zahtevek zavrnjen, sodišče prve stopnje ni moglo odločiti, kdaj naj bi mu prenehalo delovno razmerje oziroma določiti osnove za izračun zavrnjenih denarnih terjatev.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sicer dejstvo, da je tožena stranka tožnika v času od 1. 8. 2004 do 24. 3. 2005 razporedila na delovno mesto „prodajni referent II“ (dela prodajnega referenta tožnik dejansko ni opravljal), kar je bilo izključna posledica izvršitve pravnomočne sodbe opr. št. I Pd 425/1998, glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da to delovno mesto ni bilo primerljivo tožnikovemu delovnemu mestu, ni relevantno. Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnika, da bi mu morala tožena stranka povrniti njegove pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških tožnika odločalo na podlagi določbe 154. člena ZPP, o pravdnih stroških tožene stranke pa glede na določbo 5. točke 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo glede na določbo 5. točke 41. člena ZDSS-1.