Jedro

Okolnost, da bo tožnik trpel telesne bolečine tudi v bodoče, sta sodišči nižjih stopenj upoštevali. Tudi pri odmeri odškodnine za strah sta sodišči nižjih stopenj v zadostni meri upoštevali vse pravno pomembne okoliščine v zvezi s to obliko škode. Končno pa je bila tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ustrezno odmerjena, saj so pri tem upoštevane vse okoliščine v zvezi s pričakovanim časovnim obdobjem trajanja škodnih posledic, tožnikova starost in obseg okvare zdravja. Pri tej obliki škode kot tudi pri telesnih bolečinah pa sta sodišči nižjih stopenj morali upoštevati, da se je tožnik zaradi težav na hrbtenici zdravil že pred obravnavanim škodnim dogodkom in da gre več kot polovica telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na račun bolezenskih sprememb na njegovi hrbtenici. Odmera odškodnine na sodiščih nižjih stopenj za vse tri oblike škode in sicer za telesne bolečine 1.500,000,00 za strah 200.000,00 SIT in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 1,500.000,00 SIT se ob spredaj navedenih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj pokaže za pravilno in torej v skladu z določili členov 200. in 203. ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, pri kateri je imel tožnikov delodajalec zavarovano svojo civilno odgovornost, da plača tožniku 3,201.630,00 SIT z obrestmi, od česar je nepremoženjska škoda 3,200.000,00 SIT, ker je ugotovilo, da je tožnik utrpel navedeno škodo zaradi posledic delovne nezgode. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženki naložilo, da mora plačati tožniku tudi stroške postopka. Pritožbi obeh pravdnih strank zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo s pobijano sodbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita tako, da se ugodi celotnemu njegovemu zahtevku. V reviziji zatrjuje, da sodišči nižjih stopenj nista ustrezno ovrednotili bolečinskih obdobij, da ima še vedno občasne stalne bolečine, ki bodo trajale tudi v bodoče in da ni v zadostni meri upoštevano, da je bil ob nezgodi star šele 47 let ter da bo bolečine in ostale neugodnosti prestajal prav gotovo še okoli 35 let. Za telesne bolečine bi moral zato dobiti celotno zahtevano odškodnino 3,200.000,00 SIT. Primarni strah po nezgodi je trajal dva dni, zatem pa dolgotrajni zmerni sekundarni strah in zato bi moral dobiti odškodnino 600.000,00 SIT in ne le 200.000,00 SIT. Predvsem pa je zelo nizko priznana odškodnin za zmanjšanje življenjskih sposobnosti, čeprav je 60 % vzrokov za njegovo uvrstitev v prvo kategorijo invalidnosti v njegovi bolezni, je vendar za 40 % ugotovljenih posledic odškodnina 1,500.000,00 SIT prenizka. Ni sposoben za nobeno pridobitno delo, spremenilo se je njegovo zasebno življenje ter je omejen pri raznih aktivnostih. Tudi pri tej obliki škode sodišči nista zadosti upoštevali, da je bil ob poškodbi star šele 47 let in da bo posledice prestajal še okoli 35 let. Zato je utemeljen celotni zahtevani znesek 3,200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Meni, da bi bilo potrebno vrednote človekove osebnosti višje upoštevati kot doslej in to bi se moralo odražati tudi v višjih odškodninah za nepremoženjsko škodo.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je v okviru uradne dolžnosti (386. člen ZPP) najpreje preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Pri takem preizkusu je ugotovilo, da takšna kršitev v postopkih na sodiščih nižjih stopenj ni bila zagrešena.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa tožnik izrečno uveljavlja. V okviru tega revizijskega razloga je moralo revizijsko sodišče preizkusiti ali je bilo na podlagi v postopkih na drugi in prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabljeno materialno pravo, to je predvsem določili 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (naprej: ZOR). Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je tožnik pri delovni nezgodi 12.6.1989 utrpel prelom stranskega nastavka 3 ledvenega vretenca, udarnino ledvenega dela hrbtenice in udarnino leve ledvice (brez trajnih posledic), da je med 6-mesečnim zdravljenjem trpel 14 dni močnejše bolečine, 3 tedne srednje in 2 meseca lažje, bolečine v križu v lažji obliki pa bodo ostale trajne, kar pa je posledica vsaj deloma tudi bolezenskega stanja, pri čemer je imel v istem času še bolečine zaradi udarnine ledvic in to 4 dni hude, srednje en teden in rahle 14 dni. Določene nevšečnosti je trpel tožnik med zdravljenjem zaradi fizioterapevtskih vaj in v začetni fazi zaradi uporabe bergel; primarni intenzivni strah je trpel prva dva dneva po nezgodi, zatem pa zmerni sekundarni v zvezi s potekom zdravljenja; tožnikove delovne sposobnosti so sedaj zmanjšane in je invalid I. kategorije, pri čemer vpliva na to do 60 % tožnikova bolezen, 40 % pa gre na račun posledic poškodbe; posledice se kažejo v tem, da ima tožnik izravnan ledveni del hrbtenice, da zaradi tega ne zmore predklonov in le omejene zaklone, da čuti bolečine po daljši hoji in sedenju in da ne more opravljati težjih fizičnih del. Po oceni revizijskega sodišča so bile vse spredaj navedene dejanske okoliščine upoštevane pri odmeri odškodnin za vse tri uveljavljane oblike nepremoženjske škode, to je pri telesnih bolečinah, pri strahu in pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v smislu določb 200. in 203. člena ZOR. Odškodnine za vse tri oblike škode so bile individualizirane, kar pomeni, da so bile upoštevane vse specifične značilnosti tožnikovega primera. V tak sklop spada tudi časovni okvir, ki ga določa pričakovana doba trajanja tako telesnih bolečin kot duševnih bolečin v bodoče glede na dejstvo, da je bil tožnik ob nezgodi star šele 47 let. Okolnost, da bo tožnik trpel telesne bolečine tudi v bodoče, sta sodišči nižjih stopenj upoštevali. Tudi pri odmeri odškodnine za strah sta sodišči nižjih stopenj v zadostni meri upoštevali vse pravno pomembne okoliščine v zvezi s to obliko škode. Končno pa je bila tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ustrezno odmerjena, saj so pri tem upoštevane vse okoliščine v zvezi s pričakovanim časovnim obdobjem trajanja škodnih posledic, tožnikova starost in obseg okvare zdravja. Pri tej obliki škode kot tudi pri telesnih bolečinah pa sta sodišči nižjih stopenj morali upoštevati, da se je tožnik zaradi težav na hrbtenici zdravil že pred obravnavanim škodnim dogodkom in da gre več kot polovica telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na račun bolezenskih sprememb na njegovi hrbtenici. Odmera odškodnine na sodiščih nižjih stopenj za vse tri oblike škode in sicer za telesne bolečine 1.500,000,00 za strah 200.000,00 SIT in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 1,500.000,00 SIT se ob spredaj navedenih ugotovitvah sodišč nižjih stopenj pokaže za pravilno in torej v skladu z določili členov 200. in 203. ZOR. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da v postopkih pred sodiščema nižjih stopenj materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno in da zato ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V skladu s takimi ugotovitvami je moralo tožnikovo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).