Jedro

Tožnik je bil tekom svojega dolgoletnega delovanja aktiven na več različnih ustvarjalnih področjih, vendar na področju vizualne umetnosti ni dosegel širše prepoznavnosti in odmevnosti med strokovno javnostjo. Kriteriji za podelitve republiške priznavalnine, kot jih določa ZUJIK in podrobneje opredeljuje Uredba o republiških priznavalninah na področju kulture, izhajajo zlasti iz ocene oziroma presoje, ali gre pri posameznem ustvarjalcu za pomemben prispevek k slovenski kulturi, ki se navzven izraža preko prejema pomembnih domačih in tujih priznanj in preko izkazanega odziva strokovne javnosti in vrednotenja v strokovni literaturi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo št. 1030-2/2013/4 z dne 30. 5. 2013 je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju Ministrstvo) odločilo, da se tožniku ne dodeli republiške priznavalnine. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik na podlagi 4. člena Uredbe o republiških priznavalninah na področju kulture (v nadaljevanju Uredba) predlagal, da se mu za prispevek k slovenski kulturi dodeli republiška priznavalnina. Vlogi je priložil odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, dokazilo o stalnem prebivališču, vsebinski pregled ustvarjalnosti ter dokumentacijo o svojem delu in odmevih le-tega v strokovni in širši javnosti. Tožnikovo vlogo je obravnavala strokovna komisija za področje likovne in intermedijske umetnosti, arhitekture in oblikovanja, ki je po skrbnem pregledu vloge ugotovila, da je bil tožnik aktiven na več področjih. Ob tem je poudarila, da lahko komisija, skladno z zakonodajo presoja le avtorjeve dosežke na tistih področjih, ki so v pristojnosti komisije oziroma upošteva delovanje in dosežke z drugih področij, ki dopolnjujejo delovanje na matičnem področju.

Tožnik je bil v preteklosti še zlasti dejaven na področju fotografije in računalniške grafike, vendar pa na področju vizualne umetnosti ne izkazuje potrebnih pogojev za dodelitev republiške priznavalnine. Kot izhaja iz vloge, tožnik v času aktivnega delovanja ni prejel nagrad s tega področja, njegova razstavna dejavnost (5 realiziranih projektov) pa z izjemo galerije A. ne obsega nastopov na referenčnih prizoriščih. Tožnik s tem ni dosegel širše prepoznavnosti in odmevnosti med strokovno javnostjo. Komisija meni, da tožnik, kljub določenim dosežkom ne izkazuje vrhunskega ustvarjalnega opusa, prav tako pa njegovo delo ne predstavlja bistvenega doprinosa k razvoju področij, na katerih je deloval, kar bi opravičevalo dodelitev priznavalnine po Uredbi. Po tem, ko je bil tožnik z mnenjem komisije pisno seznanjen, je poslal odgovor in vlogo dopolnil s knjigo „...“ ter s priporočilom dr. B.B. Komisija za likovno umetnost je nato vlogo ponovno obravnavala in ugotovila, da tožnik ni predstavil novih dejstev, ki bi lahko vplivala na spremembo prvotnega mnenja. Na navedeni podlagi je minister ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev republiške priznavalnine, ki so določeni s 3. členom Uredbe in je zato na podlagi 90. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUJIK) vlogo zavrnil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo. V njej pojasni, da se je upokojil v letu 2009 s statusom samostojnega kulturnega ustvarjalca na področju kulture. Dodaja, da je na Ministrstvo podal vlogo s prilogami, ki jih navaja. Nadalje nasprotuje odločitvi k strokovne komisije, ki glede tožnikove vloge ni dala pozitivnega mnenja. Izpostavlja, da je imel skoraj dvajset let status samostojnega kulturnega ustvarjalca na področju kulture s pravico do plačila prispevkov za socialno varnost. Tega pa je pridobil, ker je njegovo delo predstavljalo izjemen kulturni prispevek v zadnjih letih. Po prejemu mnenja strokovne komisije je predložil tudi mnenje prof. dr. B.B. in na mnenje komisije vložil ugovor. Opisuje še svoje nadaljnje postopke. Meni, da ni nujno, da je izkazana pridobitev domačih in tujih nagrad za dodelitev priznavalnine, saj so bile le-te odobrene tudi prosilcem, ki nagrad niso prejeli. Sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na 90. člena ZUJIK in 6. člen Uredbe, ki sta bila podlaga za odločitev v tem primeru. Glede na tožnikove navedbe v tožbi poudarja, da so strokovne komisije, skladno s Pravilnikom o strokovnih komisijah opredeljene kot posvetovalno telo ministra, pristojnega za kulturo za posamezno področje kulture in so pri svojem delo samostojne. Nato pojasni način dela in sklepanja komisije. Glede navedb tožnika o statusu samostojnega kulturnega ustvarjalca na področju kulture s pravico do plačila prispevkov pojasni, da so kriteriji za dodelitev priznavalnine po ZUJIK in Uredbi strožji in usmerjeni v presojo prispevka k slovenski kulturi v smislu življenjskega dela in pomena celotnega ustvarjalnega opusa. Dodaja, da strokovna komisija iz priloženih referenc tožnika kot avtorja ugotavlja, da je (ob tem, da ni izkazanih pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju) dokumentiranih kritičnih odmevov strokovnih javnosti oziroma enciklopedičnih zapisov ali vrednotenj tožnikovih del v strokovni literaturi premalo. Predložena dokazila pa so v večini objavljena mnenja strokovnjakov z različnih področij, na katerih deluje tožnik, oziroma gre za dogodke, kjer se tožnik pojavlja bodisi kot avtor bodisi kot organizator ali vodja. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnik v nadaljnji vlogi vztraja pri svojih navedbah in razlogih iz tožbe.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali tožnik glede na svoje delovanje izpolnjuje pogoje za dodelitev republiške priznavalnine. Podlaga za odločitev je 90. člen ZUJIK, po katerem lahko minister upokojenemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ne ustreza danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino po posvetovanju s strokovno komisijo. Podrobnejša pravila so nato določena z Uredbo, po kateri se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oz. strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oz. po profesionalnosti intelektualnih storitev, če predloži dokazilo o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti oz. enciklopedične zapise oz. vrednotenja v strokovni literaturi (3. člen Uredbe).

Kot je razvidno iz podatkov upravnih spisov, je strokovna komisija za likovno in fotografsko dejavnost glede tožnikovega dela ugotovila, da je bil tožnik tekom svojega dolgoletnega delovanja aktiven na več različnih ustvarjalnih področjih, vendar na področju vizualne umetnosti ni prejel nagrad, njegova razstavna dejavnost (5 realiziranih projektov) pa, z izjemo galerije A., ne obsega nastopov na referenčnih prizoriščih. S tem tožnik ni dosegel širše prepoznavnosti in odmevnosti med strokovno javnostjo. Kriteriji za podelitve republiške priznavalnine, kot jih določa ZUJIK in podrobneje opredeljuje Uredba, izhajajo zlasti iz ocene oziroma presoje, ali gre pri posameznem ustvarjalcu za pomemben prispevek k slovenski kulturi. Ta pa se navzven izraža preko prejema pomembnih domačih in tujih priznanj in preko izkazanega odziva strokovne javnosti in vrednotenja v strokovni literaturi (3. člen Uredbe). Iz navedenega mora izhajati tudi minister oziroma pred tem strokovna komisija, ko odloča o podelitvi republiške priznavalnine. Po pregledu podatkov upravnih spisov sodišče ocenjuje, da je je bilo v primeru tožnika ustrezno pregledano tožnikovo sicer nesporno plodno dolgoletno delovanje in glede na zgoraj navedene kriterije iz ZUJIK in Uredbe tudi pravilno odločeno, da glede na merila za dodelitev republiške priznavalnine, tožnikovo delo ne izpolnjuje navedenih predpisanih kriterijev za dodelitev republiške priznavalnine.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.