Jedro

Vročevalec pusti obvestilo na vratih stanovanja tedaj, ko naslovnik sploh nima hišnega ali izpostavljenega predalčnika. Vendar to ni primer v tej zadevi, ker je tožena stranka imela hišni predalčnik, le da je bil ta neustrezen. Za primer neustreznega oziroma neuporabnega predalčnika pa ni izrecno določeno, da mora tudi tedaj poštni delavec pustiti obvestilo na vratih, kot je to določeno za primer vročanja samega pisanja. Iz ZPP ni mogoče razbrati, da obvestila o prispelem pismu vročevalec v takšnem (neuporabnem, na primer vandaliziranem predalčniku) ne bi smel pustiti. Neuporabnost se namreč presoja v odnosu do pisanja (tu zamudne sodbe) in ne v odnosu do obvestila o prispelem pisanju. Razlog za različno zakonsko ureditev je očitno v tem, da zagotavljanje zaupnosti velja samo za poštne pošiljke (tu zamudno sodbo), ne pa tudi za obvestilo o prispetju poštne pošiljke. Zaupnost obvestila že sama po sebi ni zagotovljena, kadar ga vročevalec (če naslovnik sploh nima predalčnika) nalepi na vrata naslovnika. Ko ima stranka na svojem naslovu hišni predalčnik, mora vročevalec obvestilo prispeli poštni pošiljki pustiti v hišnem predalčniku, četudi ta ne omogoča zaupnosti poštnih pošiljk.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke dne 23. 9. 2014 za razveljavitev klavzule izvršljivosti zamudne sodbe z dne 28. 4. 2014. Ugotovilo je, da je bila zamudna sodba vročena toženi stranki 20. 5. 2014 v skladu s četrtim odstavkom 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) na naslov …, kot izhaja iz Poslovnega registra Slovenije. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi izhaja, da je bila tožena stranka o prispelem pismu - zamudni sodbi obveščena 3. 5. 2014, ko je vročevalec v hišnem predalčniku tožene stranke pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti, katerega tožena stranka ni dvignila v danem roku, ki se je iztekel 20. 5. 2014. Vročitev je bila opravljena s potekom 15-dnevnega roka (fikcija vročitve), pisanje se je zaradi neustreznega hišnega predalčnika vrnilo sodišču, na kar je bila tožena stranka opozorjena v obvestilu o prispelem pismu.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščencu brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. V pritožbi navaja, da se hišni predalčnik v 15 dneh ni prav nič spremenil. Če je hišni predalčnik neustrezen, vročevalec v njem ne more pustiti obvestila, ampak ga mora nabiti na vrata, kakor določa tretji odstavek 142. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je povzelo iz obvestila o opravljeni vročitvi: (-) da je bila zamudna sodba vročena toženi stranki na naslov …, kot izhaja iz Poslovnega registra Slovenije, (-) da je bila o prispelem pismu - zamudni sodbi obveščena 3. 5. 2014, ko je vročevalec v hišnem predalčniku tožene stranke pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti, (-) da tožena stranka ni dvignila pisanja - zamudne sodbe v danem roku, ki se je iztekel 20. 5. 2014, (-) da se je pisanje zaradi neustreznega hišnega predalčnika vrnilo sodišču, na kar je bila tožena stranka opozorjena v obvestilu o prispelem pismu. Očita pravzaprav napačno ravnanje poštnega delavca, ki naj bi v primeru, če je hišni predalčnik neustrezen, v njem ne mogel pustiti obvestila, ampak bi ga moral nabiti na vrata. S tem tožena stranka priznava, da je njen hišni predalčnik neustrezen, kljub temu, da mora naslovnik poskrbeti za brezhiben predalčnik, sicer ga zadene vsako tveganje pri vročanju.(1) Zakon o poštnih storitvah v 44. členu določa, da morajo biti predalčniki izdelani in nameščeni tako, da omogočajo varno dostavo dostavljalcu in zagotavljajo zaupnost pošiljk.

5. Po tretjem odstavku 142. člena ZPP se v primeru, če vročitev po 140. členu tega zakona ni možna, osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, po pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kjer je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Razumljivo je, da vročevalec pusti obvestilo na vratih stanovanja tedaj, ko naslovnik sploh nima hišnega ali izpostavljenega predalčnika.(2) Vendar to ni primer v tej zadevi, ker je tožena stranka imela hišni predalčnik, le da je bil ta neustrezen. Za primer neustreznega oziroma neuporabnega predalčnika pa tretji odstavek 142. člena ZPP ne določa izrecno, da mora tudi tedaj poštni delavec pustiti obvestilo na vratih, kot to določa za primer vročanja samega pisanja četrti odstavek 142. člena ZPP: če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču. Iz ZPP ni mogoče razbrati, da obvestila iz tretjega odstavka 142. člena ZPP vročevalec v takšnem (neuporabnem, na primer vandaliziranem predalčniku) ne bi smel pustiti. Neuporabnost se namreč presoja v odnosu do pisanja (tu zamudne sodbe) iz prvega odstavka 142. člena ZPP, ne v odnosu do obvestila o prispelem pisanju.(3) Razlog za različno zakonsko ureditev je očitno v tem, da zagotavljanje zaupnosti velja samo za poštne pošiljke (tu zamudno sodbo), ne pa tudi za obvestilo o prispetju poštne pošiljke v smislu tretjega odstavka 142. člena ZPP. Zaupnost obvestila že sama po sebi ni zagotovljena, kadar ga vročevalec (če naslovnik sploh nima predalčnika) nalepi na vrata naslovnika. Ko ima stranka na svojem naslovu hišni predalčnik, mora vročevalec obvestilo prispeli poštni pošiljki pustiti v hišnem predalčniku, četudi ta ne omogoča zaupnosti poštnih pošiljk. Ta okoliščina je lahko relevantna le v nadaljnjem postopku glede postopanja vročevalca po izteku roka za dvig pošiljke v smislu četrtega odstavka 142. člena ZPP.(4) Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog tožene stranke za razveljavitev potrdila o izvršljivosti zamudne sodbe (drugi odstavek 42. člena ZIZ).

6. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Sklep Višjega sodišča v Celju Cp 667/2009. Op. št. (2): Sklepi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1369/2014, Cst 230/2013, Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 541/2013, Pdp 1238/2012, Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 770/2001, I Cp 4321/2009, I Cp 4328/2010. Op. št. (3): Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 413/2013. Op. št. (4): Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 908/2010.