Jedro

Oddajanje stavbnih zemljišč za gradnjo (dikcija 5. poglavja zakona o stavbnih zemljiščih) pomeni prehod "lastninskopravnega upravičenja pravice uporabe" stavbnega zemljišča od enega nosilca uporabe na drugega. Oddaja za gradnjo gradbenemu podjetju je po svoji vsebini torej realizacija razpolagalne pravice, ki je v pogodbi podrobno manifestirana s konkretizacijo prometa, načinom formiranja njegove cene in zemljiški knjigi namenjeno intabulacijsko klavzulo.

Gre za razpolaganje in torej lahko za prepovedani promet glede na določbo 2. odstavka 1. člena zakona o prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 26/90).

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni. Stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba št. 703-51/90-B z dne 8.4.1991, ki je bila sklenjena med občino ..., Sklad stavbnih zemljišč ... ter Podjetjem G. o oddaji in o plačilu sorazmernega dela stroškov za oddajo in opremo stavbnega zemljišča za gradnjo objekta v ureditvenem območju BS 3/2 nična v tistem delu, ki se nanaša na parcelo št. 1204/1 - del dvorišče 1373 m2 in parcela št. 1207/3 - del travnik 640 m2 in da je v tem delu ta pogodba brez pravnega učinka. Pritožbi toženih strank proti takšni sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi sta vložili revizijo obe toženi stranki. Podjetje G. uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka s predlogom na spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka ali pa na razveljavitev sodb nižjih sodišč in na vrnitev zadeve v novo sojenje. Dovoljenost revizije utemeljuje z vrednostjo spornega predmeta v znesku 150.000,00 SIT. Pravni interes tožeče stranke na ugotovitev, ki je razvidna iz izreka izpodbijane sodbe, ni podan. Poleg tega tožeča stranka niti ni aktivno legitimirana, zadeva pa tudi ne spada v sodno pristojnost, saj bi jo bilo treba razrešiti v denacionalizacijskem postopku pred upravnim organom. Ni bilo še odločeno ali so tožniki sploh denacionalizacijski upravičenci. Tožniki tudi ne morejo z odločitvijo sodišča pridobiti več, kot jim pripada po zakonu o denacionalizaciji. Poleg opisane absolutne bistvene kršitve procesnih določb iz 3. točke 2. odstavka 354. člena ZPP pa je bila storjena tudi kršitev po 1. odstavku navedene zakonske določbe. O modifikaciji in s tem spremembi tožbenega zahtevka med postopkom namreč sodišče kljub obveznosti, ki mu jo nalagata določbi 191. in 190. člena ZPP, ni odločilo s sklepom. Predvsem pa obvelja, da sta sporni zemljišči bili oddani za gradnjo glede na zakon o stavbnih zemljiščih in po predhodni potrditvi pristojnega javnega pravobranilca. Pri tem se revizija posebej sklicuje na določbe členov 49., 51., 54. in 71. navedenega zakona, ki so v celoti bile spoštovane. Tožena stranka torej zemljišč ni plačala v smislu odkupa, jih torej ni kupila, zanje ni plačala kupnine, temveč jih je le sprejela za gradnjo stanovanjskega objekta. Lastninskopravne, razpolagalne pravice na pridobljenem premoženju ni pridobila. Ker je pridobila le pravico, da zemljišči pozida, ni mogoče govoriti o prometu. Ker ni šlo za pravni promet z nepremičninama, pa tudi ni mogoče uporabiti določb zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini. Končno pa določbe navedenega zakona ne veljajo za nepremičnine, ki so poprej bile v lasti tujih državljanov. Pravni prednik tožnikov F.S. ni bil državljan SFRJ, oziroma Republike Slovenije. Tudi Javni pravobranilec ni vložil tožbe na ugotovitev ničnosti sporne pogodbe.

Tožena stranka Občina ..., Sklad stavbnih zemljišč ... vlaga revizijo le zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo pritožbi ugodeno in tožbeni zahtevek zavrnjen. Občina praviloma lahko odda za gradnjo le komunalno urejeno stavbno zemljišče (47. člen zakona o stavbnih zemljiščih). Vendar pa taka zemljišča niso nezazidana stavbna zemljišča v smislu 1. člena navedenega zakona, temveč so gradbena zemljišča. Komunalna oprema, ki je vgrajena v ta zemljišča, predstavlja povprečno 1/3 vrednosti kasneje zgrajenega objekta. Zato ni mogoče govoriti, da oddaja takšnega zemljišča za gradnjo predstavlja promet z nepremičnino. Takšna gradbena zemljišča v denacionalizacijskem postopku tudi ne morejo biti predmet vračanja v naravi. Sporni zemljišči pa sta bili komunalno opremljeni dosti prej, kakor je začel veljati zakon o denacionalizaciji. Izpodbijana pogodba z dne 8.4.1991 torej ni nična. Tožeča stranka je na reviziji odgovorila in predlagala njuno zavrnitev, javni tožilec Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavil. Reviziji nista utemeljeni.

Ob ugotovitvi, da je revizija dovoljena že ob navedbi vrednosti spornega predmeta v znesku 15.000,00 SIT (ob vložitvi tožbe dne 31.7.1992 je o dovoljenosti revizije glede na navedbo vrednosti spornega predmeta - 382. člena ZPP - veljala novela ZPP, objavljena v Uradnem listu SFRJ, št. 20/90, ki je revizijo dovoljevala ob vrednosti spornega predmeta preko 8.000,00 SIT, zaradi česar so revizijske navedbe v tej smeri nepomembne), revizijsko sodišče tudi sicer ne najde v postopku na nižjih stopnjah bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po 386. členu ZPP po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP), niti v reviziji prve tožene stranke zatrjevanih bistvenih kršitev absolutne (3. točka 2. odstavka 354. člena ZPP) narave niti, relativnih kršitev v skladu z določbo 1. odstavka 354. člena ZPP. Že sodišče druge stopnje je prepričljivo obrazložilo, da sprememba tožbe za toženi stranki ni imela škodljivih posledic, ker je v razširjenem delu prišlo do njenega zavrženja. Tako niti ni pravnega interesa za tovrstno izpodbijanje, celo ob predpostavki, da se v reviziji vendarle uveljavlja kršitev določb 191. in 190. člena ZPP, storjena na drugi stopnji (2. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Isto velja glede vprašanja aktivne legitimacije in očitka, da zadeva ne spada v sodno pristojnost. Tožniki so dediči M.Ž., vdove S., ki je v Ljubljani kot državljanka tedanje SFRJ in SRS umrla dne 15.8.1982. Zato so sprejemljivi razlogi izpodbijane sodbe, da so kot denacionalizacijski upravičenci glede premoženja, odvzetega pokojnemu pravnemu predniku F.S., ki je kot državljan SFRJ in SRS umrl 1947, legitimirani tudi za uveljavljanje ničnosti pogodbe z dne 8.4.1991, ki jim, takšna kot je, glede na določbo 32. člena zakona o denacionalizaciji jemlje pravico do vrnitve spornih zemljišč v naravi. Prav ta okoliščina pa tožeči stranki daje pravni interes, da z ugotovitveno tožbo pri sodišču doseže pravno neučinkovitost omenjene pogodbe zaradi njene ničnosti; saj bo šele potem v denacionalizacijskem postopku deležna ustreznega obravnavanja brez uporabe določbe 1. odstavka 32. člena zakona o denacionalizaciji. Drugačne revizijske navedbe v tej smeri so nerazumljive, posebej tiste, ki odrekajo sodno pristojnost. Brez ugotovitvene odločbe o ničnosti pogodbe z dne 8.4.1991, ki pa jo lahko ob izkazanem pravnem interesu tožeče stranke izreče le sodišče (109. člen ZOR in 187. člen ZPP) je namreč položaj tožeče stranke v denacionalizacijskem postopku bistveno drugačen. O utemeljenosti razlogov izpodbijane sodbe v tej smeri ni moč dvomiti. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 3. točki 2. odstavka 354. člena torej v pravdi ni bilo.

Ugotovljena dejanska podlaga pa ima po svojih pravnih posledicah odločilen pomen predvsem v dejstvih, ki se nanašajo na časovni potek dogodkov in pravo vsebino pogodbe z dne 8.4.1991. V tem pogledu so stvari jasne. Tožena stranka Občina ... je bila, ko je sklepala sporno pogodbo s Podjetjem G., imetnica pravice uporabe najmanj parcele št. 1204/1 (del v izmeri 1373 m2) in sicer ne glede na drugačno stanje v zemljiški knjigi. Takšno sklepanje je omogočila pogodba med toženima strankama z dne 25.7.1984, temelječa na določbah zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list RS, št. 27/72). Ker pa je bila pogodba o tem sklenjena dne 8.4.1991 (sicer še pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji), nastopi vprašanje njene skladnosti s tedaj obstoječim pravnim redom, ki je opredeljeval možnost pravnega prometa z nepremičninami v družbeni lastnini zaradi predvidenega zakona o denacionalizaciji.

Zakon o prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 26/90 - v nadaljnjem besedilu Zakon o moratoriju), ki je začel veljati 7.7.1990, je do 30.6.1991 prepovedal promet z nepremičninami, s katerimi so razpolagale družbenopolitične skupnosti. Ni dvoma, da se predmet pogodbe št. 703-51/90-B z dne 8.4.1991 nanaša na takšne nepremičnine in da je ta pogodba bila sklenjena v času moratorija. Osnovno vprašanje torej je, ali je šlo v obravnavanem primeru za pravni promet v kontekstu zakona o moratoriju. Če je namreč za pravni promet šlo, sporno pogodbo zadenejo posledice, ki so v obliki ničnosti predvidene v določbi 4. člena moratorijskega zakona. Ugotovljena ničnost pa seveda omogoča tožeči stranki kot denacionalizacijskemu upravičencu, da zahteva vrnitev v promet danih nepremičnin v naravi. V tem pogledu revizijsko sodišče v celoti sprejema stališči nižjih sodišč, da tudi oddaja pravice uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo predstavlja obliko pravnega prometa z nepremičninami v družbeni lastnini. Kdaj se prenos pravice uporabe na družbeni lastnini šteje za promet, sicer določa 1. člen zakona o prometu z nepremičninami (Ur. l. RS, št. 19/76 in 42/86), vendar je glede na konkretni primer treba uporabiti predvsem določbe zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 18/84, 32/85 in 33/88). Glavna oblika prometa s stavbnimi zemljišči je bila oddaja za gradnjo, ki se je vršila po določbah 46. - 57. člena navedenega zakona. V primeru oddaje stavbnega zemljišča za gradnjo družbeni pravni osebi je sicer zemljišče ostalo v družbeni lastnini, spremenil se je le uporabnik. Vendar pa je to veljalo tudi za druge namene prometa z nepremičninami med družbenopravnimi subjekti. Teoretično nelastninsko koncepcijo družbene lastnine je praksa negirala z iskanjem lastninskih elementov pravice uporabe, kar velja tudi za promet s stavbnimi zemljišči med družbenopravnimi osebami. Oddajanje stavbnih zemljišč za gradnjo (dikcija 5. poglavja zakona o stavbnih zemljiščih) pomeni prehod "lastninskopravnega upravičenja pravice uporabe" stavbnega zemljišča od enega nosilca uporabe na drugega. Glede na elemente pogodbe z dne 8.4.1991 je tožena občina Ljubljana-Bežigrad prenesla toženemu Podjetju G. vsa upravičenja, ki jih je na spornih zemljiščih imela glede na zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem iz leta 1972, posebej pravico do gradnje. Ne glede na omejitve v zazidalnih načrtih, prostorskih ureditvenih pogojih ali drugačnih planih, je občini predvsem ostala pravica, da z zemljišči razpolaga, kar pa je lastninski element dejanske oblasti nad stvarjo.

Oddaja za gradnjo gradbenemu podjetju je po svoji vsebini realizacija razpolagalne pravice, ki je v pogodbi podrobno manifestirana s konkretizacijo prometa, načinom formiranja njegove cene in zemljiški knjigi namenjeno intabulacijsko klavzulo. V tej smeri izčrpno in podrobno pojasnjuje bistvo pravnega prometa predvsem sodišče prve stopnje (stran 6 sodbe), pravilno pa ga opredeli tudi izpodbijana sodba. Ni sprejemljiva revizijska teza druge tožene stranke, da zato, ker je šlo v konkretnem primeru za oddajo komunalno opremljenega gradbenega zemljišča, tožeča stranka ni upravičena v denacionalizacijskem postopku to zemljišče zahtevati nazaj v naravi. Po tej tezi naj bi komunalno opremljeno stavbno zemljišče ne bilo nezazidano stavbno zemljišče. Taka pravna konstrukcija po eni strani ne upošteva namena zakona o moratoriju, ki ni bil v obvarovanju družbene lastnine kot politične kategorije, ampak v zagotovilu, da bo dobila nosilca. Po drugi strani pa gre v navedenem obsegu za revizijsko trditveno podlago, ki se dotika dejanskega stanja in je sankcionirana z določbo 3. odstavka 385. člena ZPP (prepoved revizije zaradi uveljavljanja novih dejstev). Ugotovljena dejanska podlaga ima svoj sedež predvsem v razlagi in vsebini pogodbe z dne 8.4.1991. V tej pogodbi je namreč izrecno navedeno, da gre za promet z nepremičninami, da gre za prenos pravice uporabe stavbnega zemljišča zaradi gradnje, da je dovoljeno v zemljiško knjigo vpisati Gradbeno podjetje kot imetnika pravice uporabe, da je cena zemljišča formirana iz stroškov pridobivanja in sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremljanje stavbnega zameljišča, navedeni pa so tudi pogoji in rok plačila.

Pri predmetni pogodbi z dne 8.4.1991 je torej šlo za očitno razpolaganje in torej lahko za prepovedani promet glede na določbo 2. odstavka 1. člena zakona o moratoriju. Namena zakona o moratoriju zaradi jasnosti in vsega prej povedanega ni treba posebej obrazlagati; obvelja pa, da je tudi zakon o denacionalizaciji v svojem 88. členu v bistvu podaljšal njegovo sicer le interventno veljavnost. Tudi po uveljavitvi zakona o denacionalizaciji namreč ni dopustno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve. V reviziji prve tožene stranke izpostavljeno dejstvo, da javni pravobranilec po določbi 4. člena zakona o moratoriju ni uveljavljal ničnosti sporne pogodbe, pa še ne pomeni, da te ničnosti ne morejo uveljavljati tožniki kot zainteresirane osebe. Legitimacijo in pravni interes jim daje ne samo pravilna razlaga citirane zakonske določbe (ob nedejavnosti javnega pravobranilca bi bil namen zakona, ki je v zaščiti denacionalizacijskih upravičancev, izničen), temveč tudi splošne določbe o uveljavljanju ničnosti (109. člen ZOR).

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti v revizijah navedenih nepravilnosti, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odstavka 154. člena, 1. odstavka 155. člena in 1. odstavka 166. člena ZPP. Toženi stranki nosita stroške revizij, ker z njima nista uspeli, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).