Jedro

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odredilo prekinitev postopka, kar pa že samo po sebi pomeni, da je postopek prekinjen od dneva izdaje sklepa o prekinitvi postopka.

Vprašanje, ali bo tožeča stranka v upravnem postopku uspela pridobiti okoljevarstveno dovoljenje tudi po presoji vplivov dejavnosti na okolje, ni predhodno vprašanje za odločitev o zahtevku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi.

II. Odločitev o toženkinih stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (1.) glavno obravnavo začelo znova in (2.) postopek prekinilo do pravnomočne odločitve v upravnem postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja št. 35472-202/2012, ki ga vodi Agencija RS za okolje.

2. Zoper 2. točko izreka tega sklepa se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. in 1. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške. V pritožbenem roku je pritožbo še dopolnila.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Opozorilo tožeče stranke, da zoper sklep, da se končana glavna obravnava začne znova, ni pritožbe, je pravilno. Vendar pa tožena stranka s pritožbo ne izpodbija tega dela sklepa, kar je tudi izrecno navedla.

6. Pravilna je tudi pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni izrecno navedlo, od kdaj je postopek prekinjen. Vendar pa kaj takega niti ni potrebno. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odredilo prekinitev postopka, kar pa že samo po sebi pomeni, da je postopek prekinjen od dneva izdaje sklepa o prekinitvi postopka.

7. V vlogi, vloženi po zaključku glavne obravnave, tožeča stranka ni predlagala nobenega novega dokaza, temveč je le predlagala prekinitev postopka, in nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravil o prekluziji. Nobene ovire pa tudi ni, da bi se sodišče lahko po zaključku glavne obravnave odločilo, da predhodnega vprašanja ne bo samo reševalo. Pri tem pa ne gre za prekinitev, do katere bi prišlo šele po zaključku glavne obravnave, temveč gre za prekinitev po odredbi sodišča, zato uporaba drugega stavka 2. odstavka 207. člena ZPP ne pride v poštev.

8. Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno (1. odstavek 13. člena ZPP). V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odredilo prekinitev postopka, ker je sklenilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, ki naj bi se že reševalo pri pristojnem organu (1. odstavek 206. člena ZPP).

9. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje navedlo, da pravnomočna rešitev v tekočem upravnem postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja (OVD) predstavlja predhodno vprašanje glede protipravnosti ravnanja tožene stranke v prvem postopku izdaje OVD. Tožena stranka temu v pritožbi nasprotuje in navaja, da je bila tožba vložena s trditvijo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko je v še ne zaključenem upravnem postopku opustila izvedbo postopka presoje vplivov na okolje. Iz navedb tožeče stranke je razvidno, da naj bi bilo tisto ravnanje, ki je podlaga odgovornosti tožene stranke, opustitev izvedbe postopka presoje vplivov na okolje oziroma opustitev pravilne uskladitve zakonodaje s pravom EU, zaradi česar je bila njena odločba tudi razveljavljena; pri tem naj bi ravnanje tožene stranke povzročilo, da je ob dokončnosti OVD, kar naj bi v skladu z navodili inšpektorice zadostovalo za začetek obratovanja na novem naslovu, preselila dejavnost na novi naslov, kjer pa nato ni mogla obratovati zaradi razveljavitve OVD, medtem ko je po njenih trditvah imela še vedno veljavno OVD za prejšnji naslov; tožeča stranka vtožuje plačilo škode, ki naj bi ji nastala v obdobju od novembra 2013 do avgusta 2014. 10. Glede na navedene trditve tožeče stranke, ki so podlaga tožbenemu zahtevku, višje sodišče ugotavlja, da vprašanje, ali bo tožeča stranka v upravnem postopku uspela pridobiti okoljevarstveno dovoljenje tudi po presoji vplivov dejavnosti na okolje, ni predhodno vprašanje za odločitev o zahtevku. Da morajo biti v postopku presojeni tudi vplivi na okolje, je v upravni zadevi odločilo že upravno sodišče v sodbi, na katero se sklicuje tožeča stranka. Za odločitev o tožbenem zahtevku je pomembno le vprašanje, ali je tožena stranka z izdajo nezakonitega okoljevarstvenega dovoljenja, do česar naj bi prišlo zaradi neupoštevanja predpisov in/ali neustreznega prenosa direktive v naš pravni red, povzročila preselitev tožeče stranke na novo lokacijo, kjer pa v nasprotju s prejšnjo lokacijo dejavnosti ne more opravljati in naj bi ji zato nastala škoda; pri tem je pomembno tudi vprašanje, ali je za začetek obratovanja pomembna le dokončnost navedenega dovoljenja, ali pa mora biti to tudi že pravnomočno. Glede na navedeno odločitev sodišča v tej zadevi ni odvisna od vprašanja, ali bo tožeča stranka uspela pridobiti okoljevarstveno dovoljenje v še nedokončanem upravnem postopku.

11. Ker tako v upravnem postopku ne bo rešeno predhodno vprašanje za obravnavano zadevo, je pritožba tožene stranke utemeljena. Višje sodišče je zato izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

12. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka pa ne. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je višje sodišče odločitev o priglašenih stroških tožene stranke pridržalo za končno odločbo.