Jedro

Pisanja se stranki (naslovniku) vročajo na naslov, kjer ta dejansko prebiva in se nahaja, čeprav tam nima prijavljenega stalnega, niti začasnega prebivališča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko in ji naložilo v plačilo tožeči stranki znesek 2.754,13 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2003 dalje do plačila.

Zoper zamudno sodbo se je v roku pritožila prva tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče zamudno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljenega stroškovno zavrne, oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da prvi toženec nikoli ni imel prijavljenega začasnega, niti stalnega prebivališča na naslovu S. v Ljubljani. Na tem naslovu nikoli ni živel. Prvemu tožencu ni znano, zakaj mu je sodišče skušalo vročiti tožbo na navedeni naslov, in ta ni bila vročena skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP). S takim postopkom je sodišče kršilo določbo 7. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker je izdalo zamudno sodbo, ne da bi bila tožba toženi stranki pravilno vročena. Obenem je kršilo tudi določbo 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker je izdalo zamudno sodbo, ne da bi bila tožba toženi stranki pravilno vročena in ji s tem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Poleg tega je sodba tudi materialnopravno zmotna. Tožeča stranka namreč ni predložila pogodbe o posredovanju za promet z nepremičninami, sklenjene s prvotoženo stranko v pisni obliki. Tako ta pogodba sploh ne obstaja, saj Zakon o nepremičninskem posredovanju predvideva za tovrstne posle pisno obliko.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je iz podatkov v spisu nedvomno ugotoviti, da so bile sodne pošiljke prvemu tožencu vročene. V kolikor namreč vročanje ne bi bilo pravilno, bi vročilnice ne bile podpisane, zagotovo pa bi podpisniki, to je sama prva tožena stranka ali njena svakinja, vročevalcu pojasnili, da prvi toženec na danem naslovu ne biva. Da je prvi toženec sodne pošiljke prejel, dokazuje tudi dejstvo, da je njegov pooblaščenec sodišču dne 14.5.2007 podal pripravljalno vlogo, v kateri sicer zatrjuje, da prvotožena stranka z zadevo ni seznanjena, da pa po njenih predvidevanjih "tožeča stranka v predmetni pravdi toži za provizijo v zvezi s posredovanjem pri prodaji nepremičnin". Očitno je, da je prvi toženec bil s tožbo seznanjen.

Pritožba ni utemeljena.

Pisanja se stranki (naslovniku) vročajo na naslov, kjer ta dejansko prebiva in se nahaja, čeprav tam nima prijavljenega stalnega, niti začasnega prebivališča. Da je prvi toženec v kritičnem času dejansko prebival na naslovu S. v Ljubljani, potrjuje več podatkov v spisu, tako, da mu je bila tožba vročena pravilno in skladno določbi 142. člena takrat veljavnega ZPP s fikcijo vročitve. Da je prvi toženec dejansko bival na naslovu S. v Ljubljani, izhaja iz podatka, ki ga je imela o njegovem naslovu bivališča tožeča stranka (glej njen dopis prvemu tožencu, priloga A3). S strani pošte vrnjena pošiljka (tožba s pozivom na odgovor) se je sodišču vrnila z opombo pošte, da naslovnik pošiljke ni dvignil (glej pošiljka list. št. 6 v spisu). V primeru, da naslovnik na tem naslovu ne bi bival, bi se pošiljka vrnila z opombo, da je naslovnik neznan ali preseljen. Vabilo za narok 21.5.2007 je prvi toženec osebno prevzel na tem naslovu (glej z njegovim lastnoročnim podpisom potrjeno poštno povratnico pri list. št. 16 v spisu).

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na pisnost pogodbe o nepremičninskem posredovanju, kar naj bi bila zahteva Zakona o nepremičninskem posredovanju. Ta zakon je namreč pričel veljati šele leta 2003, tu obravnavano pogodbeno razmerje pa se je odvijalo že leta 2001, ali najpozneje leta 2002. Kot je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, je bilo v obravnavanem primeru kot materialnopravni predpis za odločitev o tožbenem zahtevku uporabiti Obligacijski zakonik (OZ), ki pa pisnosti pogodbe o posredovanju ni zahteval. Po vsebini enake določbe glede pogodbe o posredovanju kot OZ je pred njim imel Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki prav tako ni zahteval pisne oblike za veljavnost pogodbe o posredovanju.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo prvotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano delno zamudno sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP in sta prvotožena in tožeča stranka dolžni kriti vsaka svoje. Prvotožena stranka namreč s pritožbo ni uspela, medtem ko tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej njeni stroški odgovora na pritožbo za ta pritožbeni postopek niso bili potrebni.