Jedro

Glede na to, da lahko stranka po prvem odstavku 224. člena ZUP svoje pravice začne izvrševati šele, ko je odločba dokončna, je mogoče izrek sklepa o zadržanju izvršitve odločbe, s katero je bilo odločeno o pogojnem odpustu, zoper katerega ni dopustna pritožba, razlagati le na način, da je bila izvršitev zadržana, vse dokler odločba, ki vsebuje ponovno odločitev toženke glede pritožnikove prošnje za pogojni odpust, ne bo vročena pritožniku.

Ker pozitivna odločba o pritožnikovi prošnji za pogojni odpust ni postala izvršljiva, niti ni bila zanj kasneje izdana druga pozitivna odločba, pritožnik tam še zmeraj prestaja kazen zapora. Izpodbijano dejanje zato predstavlja zgolj izvrševanje pravnomočne kazenske sodbe, s katero je bila pritožniku izrečena kazen zapora, ne pa delovanja ali ravnanja, ki bi brez procesne forme neposredno učinkovalo z ustvarjanjem pravnih posledic zoper pritožnika. Spornega dejanja toženke zato ni mogoče samostojno izpodbijati v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, saj je v takem primeru predmet sodne presoje lahko le posamični pravni akt, na katerem tako dejanje temelji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da toženka s tem, ko ga ob vročitvi odločbe z dne 2. 2. 2023 ni pogojno odpustila, temveč ga od takrat dalje brez pravne podlage zadržuje v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Zahteva tudi prepoved nadaljevanja tega dejanja in vzpostavitev zakonitega stanja na način, da se ga pogojno odpusti s prestajanja kazni zapora.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo. Presodilo je, da v konkretnem primeru ni izpolnjena posebna procesna predpostavka iz prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je imel tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo. Zoper odločbe in sklepe z dne 26. 10. 2022, 30. 1. 2023, 2. 2. 2023 in 3. 3. 2023 bi lahko vložil tožbe v upravnem sporu – zoper odločbi z dne 26. 10. 2022 in 2. 2. 2023 ter sklep z dne 3. 3. 2023, s katerimi je bilo odločeno o njegovi prošnji za pogojni odpust, na podlagi 2. člena ZUS-1, zoper sklep z dne 30. 1. 2023, s katerim je bila izvršitev odločbe z dne 26. 10. 2022 zadržana do ponovnega odločanja (in s tem postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen), pa na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila izvršitev odločbe z dne 26. 10. 2022, s katero je bil pogojno odpuščen, zadržana do ponovnega odločanja komisije. Ker je ta ponovno odločala 30. in 31. 1. 2023 in na tej podlagi izdala odločbo z dne 2. 2. 2023, ki odločbe z dne 26. 10. 2022 ni spremenila, bi morala toženka pritožnika najkasneje ob vročitvi odločbe z dne 2. 2. 2023 (to je 9. 2. 2023) pogojno odpustiti, pa ga ni. Sodno varstvo zoper odločbe in sklepe z dne 26. 10. 2022, 30. 1. 2023, 2. 2. 2023 in 3. 3. 2023 v konkretnem primeru ni bilo zagotovljeno oziroma učinkovito. Za sprožitev upravnega spora zoper odločbi z dne 26. 10. 2022 in 2. 2. 2023 pritožnik ni imel pravnega interesa, saj sta njegov pravni položaj izboljšali – z odločbo z dne 26. 10. 2022 je toženka odločila, da se ga pogojno odpusti, z odločbo z dne 2. 2. 2022 (ki jo je tudi sicer vročala predolgo) pa te odločitve ni spremenila. Ker toženka pritožniku, ki slabo razume slovensko, ni zagotovila tolmača, niti mu ni prevedla sklepov z dne 30. 1. 2023 in 3. 3. 2023, se je pritožnikov pooblaščenec z njihovo vsebino lahko seznanil šele nekaj dni za pritožnikom, ko mu jih je ta poslal po pošti. Pooblaščenec sklepa z dne 30. 1. 2023 tako ni prejel vse do 2. 2. 2023, ko je že prenehal učinkovati in je pritožnik izgubil pravni interes. 6. 3. 2023, ko je vložil tožbo v tem upravnem sporu, pooblaščenec prav tako še ni prejel sklepa z dne 3. 3. 2023 in še ni vedel, ali ga bo lahko izpodbijal v upravnem sporu. Sklep z dne 3. 3. 2023 je ničen, saj institut poprave pomot ni namenjen odločanju o glavni stvari oziroma spreminjanju upravnih odločb. Pritožnik Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo vzame v meritorno presojo, zavaruje pritožnikov pravni položaj in odpravi nastale kršitve človekovih pravic. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če se v upravnem sporu izpodbijajo dejanja javne oblasti, se v postopku uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (4. člen ZUS-1).

7. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo,1 da morajo biti za sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Postopek se lahko začne le na podlagi tožbe, vložene skladno z zakonom, s katero oseba uveljavlja sodno varstvo svojih ustavnih pravic zaradi nezakonitega dejanja, in v zvezi s tem postavi ustrezen tožbeni zahtevek. Da je tako tožbo mogoče obravnavati, pa morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člen ZUS-1), kar pomeni, da mora biti tožba pravočasna, dovoljena, vložena po upravičeni osebi, itd. Poleg splošnih procesnih predpostavk pa je pri presoji dovoljenosti take tožbe treba upoštevati tudi posebne procesne predpostavke (36. člen v zvezi s 4. členom ZUS-1). Tako je tožba dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedeno s strani organa države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil. Ker pa je sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu subsidiarno, je za dovoljenost tožbe treba tudi presoditi, ali ima glede na okoliščine in značilnosti v tožbi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnik na voljo drugo učinkovito sodno varstvo. Če navedene procesne predpostavke niso izpolnjene, je tožbo treba zavreči. 8. Med strankama ni sporno, da je pritožnik v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni prestajal kazen zapora in da je toženka z odločbo z dne 26. 10. 2022 odločila, da se ga 31. 1. 2023 pogojno odpusti. S sklepom z dne 30. 1. 2023 je izvršitev te odločbe zadržala do ponovnega odločanja. Med ponovnim odločanjem o pritožnikovi prošnji za pogojni odpust je toženka najprej izdala odločbo z dne 2. 2. 2023, ki v izreku vsebuje le pritožnikove podatke in odločitev o stroških postopka (odločitev, da se pritožnikovi prošnji ne ugodi, je razvidna iz obrazložitve), nato pa še sklep o popravi z dne 3. 3. 2023, s katerim je izrek odločbe z dne 2. 2. 2023 dopolnila z odločitvijo, da se pritožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni.

9. Pritožnik smiselno zatrjuje, da naj bi bila odločba z dne 26. 10. 2022 od 9. 2. 2023 (vročitve odločbe z dne 2. 2. 2023) dalje izvršljiva in da naj bi toženka s tem, ko pritožnika ni pogojno odpustila, temveč ga še zmeraj zadržuje v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, posegla v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave. Želi torej sodno presojo zakonitosti dejanja toženke, in sicer zadrževanja v zaporu od 9. 2. 2023 dalje.

10. Vrhovno sodišče v zvezi z izvršljivostjo odločbe z dne 26. 10. 2022 ugotavlja, da zadržanje njene izvršitev do ponovnega odločanja v konkretnem primeru ne pomeni, da je bila izvršitev zadržana do izvedbe dopisne seje, na kateri je toženka ponovno odločala o pritožnikovi prošnji za pogojni odpust, ali do vročitve odločbe z dne 2. 2. 2023. Glede na to da lahko stranka po prvem odstavku 224. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) svoje pravice začne izvrševati šele, ko je odločba dokončna, je mogoče izrek sklepa z dne 30. 1. 2023, zoper katerega ni dopustna pritožba, razlagati le na način, da je bila izvršitev zadržana, vse dokler odločba, ki vsebuje ponovno odločitev toženke glede pritožnikove prošnje za pogojni odpust, ne bo vročena pritožniku. Ker izrek odločbe z dne 2. 2. 2023 odločitve o tem, da se mu odobri pogojni odpust, ni vseboval, tudi iz tega akta ni izhajalo upravičenje tožnika, da se preneha izvrševati kazen zapora, ki izhaja iz kazenske obsodilne sodbe.

11. Glede na navedeno ne drži, da je toženka pritožnika od 9. 2. 2023 dalje v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni zadrževala brez pravne podlage. Ker pozitivna odločba o pritožnikovi prošnji za pogojni odpust ni postala izvršljiva, niti ni bila zanj kasneje izdana druga pozitivna odločba, pritožnik tam še zmeraj prestaja kazen zapora. Izpodbijano dejanje zato predstavlja zgolj izvrševanje pravnomočne kazenske sodbe, s katero je bila pritožniku izrečena kazen zapora, ne pa delovanja ali ravnanja, ki bi brez procesne forme neposredno učinkovalo z ustvarjanjem pravnih posledic zoper pritožnika. Spornega dejanja toženke zato ni mogoče samostojno izpodbijati v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, saj je v takem primeru predmet sodne presoje lahko le posamični pravni akt, na katerem tako dejanje temelji.

12. Pritožnik ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je imel zoper akte toženke (tudi sklep z dne 3. 3. 2023) zagotovljeno drugo sodno varstvo, tudi sicer ne nasprotuje, ugovarja pa, da to v konkretnem primeru ni bilo učinkovito. Ta ugovor je po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljen. Glede pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na pravico pritožnika uporabljati svoj jezik,2 Vrhovno sodišče ugotavlja, da je imel pritožnikov pooblaščenec, tudi če je sklep z dne 3. 3. 2023 prejel 4 dni kasneje kot pritožnik in je pred njegovim prejemom že vložil tožbo v tem upravnem sporu, v preostanku 30 dnevnega roka na voljo zadosti časa, da vloži še tožbo, s katero bi ta sklep izpodbijal na podlagi 2. člena ZUS-1. Glede na to da ne bi šlo za spor o istem zahtevku, za vložitev takšne tožbe tudi ni bilo procesnih ovir v smislu litispendence. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede pomanjkanja pravnega interesa za izpodbijanje odločbe z dne 2. 2. 2023. Pravni interes za navedeno bi pritožnik imel že zato, ker je toženka z odločbo odločala o njegovi prošnji za pogojni odpust, torej v postopku, v katerem je imel položaj stranke. Kako naj bi zatrjevano predolgo vročanje odločbe z dne 2. 2. 2023 ali ničnost sklepa z dne 3. 3. 2023 vplivala na obstoj ali učinkovitost navedenega sodnega varstva, pritožnik ne pojasni, zato se Vrhovno sodišče do teh trditev tudi ni opredeljevalo.

13. Glede na navedeno in ker ostale pritožbene navedbe za odločitev o zavrženju tožbe niso pomembne, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

**K II. točki izreka**

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 161/2016 z dne 19. 10. 2016, sklep Vrhovnega sodišča I Up 231/2016 z dne 1. 2. 2017 in sklep Vrhovnega sodišča I Up 23/2023 z dne 22. 3. 2023. 2 Vrhovno sodišče v zvezi s slednjimi zgolj pripominja, da pritožnik ne navaja (niti to iz spisa ni razvidno), da bi v upravnem postopku prišlo do neposredne – ustne komunikacije med pritožnikom in uradnimi osebami, zaradi katere bi potreboval tolmača, in da organ prevodov odločb, ki jih izda, ni dolžan zagotavljati – za njihov prevod mora poskrbeti stranka sama.