Jedro

Pri sklenitvi navidezne pogodbe gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej želita, da simulirani posel nastane le navidezno, na zunaj, zanju pa ne velja. Tožena stranka bi torej morala dokazati, da sta s tožečo stranko želeli obe nekaj drugega in ne tisto, kar sta zapisali.

Sodišče znanja o tem, kakšna so tipična vedenja in ravnanja v določeni stroki ali poklicu, nima, zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da jih je mogoče spoznati le prek izvedenca. Tožena stranka tega dokaza ni predlagala, zato svojih navedb v zvezi s tem ni uspela dokazati. V danem procesnem položaju sodišče torej ni moglo dati zanesljivega odgovora na vprašanje, ali je predmet pogodbe za družbo P., d. d., že a priori brez vsake resne vrednosti. Glede na to, da je tožena stranka glede tega dejanskega vprašanja imela na razpolago dokazne možnosti, a jih po lastni volji ni izčrpala, je uporaba pravila o objektivnem dokaznem bremenu utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z opr. št. VL 200791/2011 z 20. 12. 2011 v prvem in tretjem odstavku izreka. Toženi stranki je naložilo povrnitev 2.373,45 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je šlo v danem primeru za simuliran pravni posel, kar je razvidno iz razlike med ponudbo tožeče stranke ter podpisano pogodbo, saj pogodba določa manj dela, cena pa je višja. Obe pogodbi vsebujeta podvojene storitve. 6. 5. 2010 sta se stranki dogovorili, da se bo šele pričel pripravljati plan za leto 2010, kar je nesmiselno. Sodišče je ocenilo izpovedbo priče M. B. G. kot prepričljivo, upoštevati pa bi moralo splošna merila stroke, ki bi prepričljivo izpoved opredelila kot nenavadno, neskrbno in celo sumljivo. Obe pogodbi sta določali, da bodo storitve izvedene ustno po telefonu. Tisti, ki dogovarjajo simuliran pravni posel, težijo k temu, da se pretežni del posla opravi v ustni obliki. Tisti, ki sklepajo pogodbo o delu, pa posel dogovarjajo drugače. Tožena stranka ni niti prejela niti potrjevala ali je ugovarjala domnevno opravljenim uram. Sklenjen dogovor dopušča, da se delo opravi v ustni obliki brez posebnega potrjevanja, cena pa lahko naraste poljubno. Priča M. B. G. je v postopku storila vse, da bi z zahtevkom uspela tožeča stranka. Na zaslišanju je odgovarjala na način, ki jasno izkazuje potrditev domneve, da je šlo za fiktivne posle. Iz zapisnika o njenem zaslišanju je moč razbrati, da storitve ne po prvi ne po drugi pogodbi niso bile nikdar naročene, končni izdelek in osnutek pa sta copy paste skrpucali.

3. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do posameznih indicev o tem, da je šlo za simuliran pravni posel. Sodišče bi moralo upoštevati, da simuliranih poslov ni mogoče dokazovati z dokazi, ampak le s pomočjo indicev.

4. Tožena stranka se strinja z ugotovitvijo sodišča, da je bila dogovorjena podjemna pogodba, katere predmet je bilo umsko delo z obligacijo rezultata. Dokument, ki ga je kot rezultat dela predala tožeča stranka, pa je brez vsake vrednosti in nima dogovorjenih vsebin. To je mogoče ugotoviti s povprečnim znanjem ekonomije in brez izvedenca. V pogodbi ni določeno, da tožeča stranka izpolni svojo obveznost, ko predloži kakršenkoli dokument, ampak je delo opravljeno, ko ima naslednje vsebine: analiza preteklega poslovanja z obrazložitvami, izdelava podrobnega plana poslovanja za leto 2010 s sanacijskimi ukrepi in priprava plana za obdobje 2011 ali vsaj 2013 na osnovi predpostavk poslovanja. Tožeča stranka je pri določitvi sanacijskih ukrepov opravila zgolj copy paste nečesa, kar ve vsak trgovec. Povzemanja splošno znanih ugotovitev ni mogoče zaračunati. Tudi, če sodišče meni, da tožeči stranki za neuspešno in nekompetentno delo pripada plačilo, ji skladno z določbami obligacijskega zakonika pripada le delno plačilo.

5. Stranki ne pripada plačilo po pogodbi št. 000, saj tožeča stranka dela sploh ni dokončala. Zamenjava zakonitega zastopnika pogodbene stranke ni upravičen razlog, da ena pogodbena stranka preneha z izvajanjem svojih obligacij. Sodba tudi ne pove, koliko ur dela je bilo načrtovanih in koliko ur je bilo opravljenih.

6. Priča M. B. G. je bila neverodostojna in je v predkazenskem postopku na pobudo tožene stranke, pa ji je prvostopenjsko sodišče kljub temu podelilo verodostojnost. 7. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili dve pogodbi, in sicer prvo 6. 5. 2010, na podlagi katere je tožeča stranka pripravila poročilo z naslovom Srednjeročni načrt poslovanja odvisne družbe P. d. o. o. za obdobje 2010 - 2013 in drugo, 5. 11. 2010 na podlagi katere je tožeča stranka izdelala poročilo Srednjeročni načrt poslovanja skupine P. za obdobje 2011 - 2015 (prvi osnutek). Za izvedbo svetovalnih storitev v zvezi s pripravo obeh načrtov je toženi stranki izstavila računa, prvega v znesku 5.853,60 EUR, in drugega v znesku 24.904,80 EUR. Računa za storitev na podlagi pogodbe s 6. 5. 2010 tožena stranka ni zavrnila, pač pa je zavrnilna račun za storitve na podlagi pogodbe s 5. 11. 2010. Tožečo stranko je tudi obvestila, da od pogodbe odstopa, saj storitev z njihove strani ni bila naročena.

10. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da sta pravdni stranki sklenili podjemni pogodbi v smislu 619. člena Obligacijskega zakonika(1), predmet pogodb pa je bilo umsko delo z obligacijo rezultata. Rezultat je bila izdelava pisnega poročila. Ugotovilo je, da je tožeča stranka na podlagi sklenjenih pogodb v celoti pripravila poročilo po pogodbi 6. 5. 2010, po pogodbi 5. 11. 2010 pa le osnutek, saj poročila ni mogla dokončati zaradi pomanjkljivih podatkov, ki bi jih morala posredovati tožena stranka. Ugovore tožene stranke, da tožena stranka dela ni naročila, ampak je delo naročilo vodstvo prejšnje uprave, da je šlo za navidezen pravni posel, da je šlo za dvakratno plačilo za isto delo, da je bila določitev cene in števila ur prepuščena le enemu pogodbeniku in da tožeča stranka ni opravila svojega dela, je prvostopenjsko sodišče argumentirano zavrnilo. Pritožbeno sodišče zaključke in razloge prvostopenjskega sodišča sprejema.

11. Tožena stranka gradi svojo pritožbo na trditvi, da je šlo za navidezno pogodbo. To naj bi bilo razvidno že iz razlike med ponudbo in sklenjeno pogodbo, podvajanja storitev, ustnega izvajanja storitev ter izdelave poročila z uporabo t. i. „copy paste“ metode. Pomen pravila navidezne pogodbe je določen v 50. členu OZ. Pri sklenitvi navidezne pogodbe gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej želita, da simulirani posel nastane le navidezno, na zunaj, zanju pa ne velja. Tožena stranka bi torej morala dokazati, da sta s tožečo stranko želeli obe nekaj drugega in ne tisto, kar sta zapisali. Prvostopenjsko sodišče tega ni ugotovilo. Ravno obratno. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je štelo, da sta bili pogodbi sklenjeni, storitve, ki so bile na podlagi pogodb tožeči stranki naročene, pa so bile tudi dejansko opravljene. Ugotovilo je tudi namen oziroma razlog sklenitve pogodb in izdelave elaboratov (prim. 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Sodišče je napravilo zaključke na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ta pa je temeljil na listinskih dokazih v spisu. Te je sodišče ocenilo v povezavi z izpovedbami prič. Sodišči je izpovedbi prič M. G. B. ter S. Ž. ocenilo kot prepričljivi in jima je verjelo. Pritožbeni očitki o neverodostojnosti pričevanja M. B. G. niso utemeljeni. Ta pri svojem zaslišanju ni zahajala v nasprotja niti ni moč zaključiti, da si je prizadevala, da bi s tožbenim zahtevkom uspela tožeča stranka, kot skuša prikazati pritožba. Sodišče je izpoved priče ocenjevalo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi ter je pričo ocenilo kot verodostojno. Pritožbene navedbe, da je priča v predkazenskem postopku na pobudo tožene stranke, zaključkov sodišča ne morejo omajati. Če tožena stranka z izpovedbo priče B. ni zadovoljna, to samemu dokazu ne jemlje vrednosti.

13. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izvedenega postopka ugotovilo, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila svoje delo in je zato upravičena zaračunati pogodbeno dogovorjeno vrednost. Tožena stranka pa je ugovarjala že med postopkom in sedaj ponovno v pritožbi, da delo po pogodbi s 5. 11. 2010 ni bilo opravljeno, delo po pogodbi 6. 5. 2010 pa nima vrednosti in je brez dogovorjenih vsebin. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je opravila tožeča stranka delo na podlagi obeh sklenjenih pogodb, pri čemer dela po pogodbi s 5. 11. 2010 ni mogla dokončati iz razlogov, ki so bili na strani tožene stranke. Ta namreč tožeči stranki ni sporočila podatkov, ki bi omogočili zaključek dela. Glede ugovorov tožene stranke, ki se nanašajo na vsebino oziroma kvaliteto opravljenega dela, pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da teh trditev toženi stranki ni uspelo izkazati. Sodišče je namreč ugotovilo, da strokovnosti izdelanih poročil ne more presojati samo, tožena stranka pa ustreznega izvedenca ni predlagala (prim. 21. točko izpodbijane sodbe).

14. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za zagotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člena Zakona o pravdnem postopku(2)). Kdaj bo potreben izvedenec, je prepuščeno presoji sodišča. Tožena stranka je dokazni predlog po imenovanju izvedenca ustrezne stroke umaknila. Na naroku 20. 3. 2014 je navedla, da je storitev tožeče stranke tako očitno nestrokovna, da dokazni predlog z imenovanjem izvedenca ni potreben. V pritožbi tožena stranka navaja, da vsebujeta izdelka tožeče stranke veliko prepisov ter zapisov splošnih znanih dejstev, ki jih pozna vsak trgovec. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da gre za vprašanja, ki terjajo strokovno znanje s področja ekonomije, s katerim sodišče ne razpolaga. Sodišču sta na razpolago dva izdelka tožeče stranke, in sicer Srednjeročni načrt poslovanja odvisne družbe P. d. o. o. za obdobje 2010 – 2013 (končno poročilo na A18) in Srednjeročni načrt poslovanja skupine P. za obdobje 2011 do 2015 (prvi osnutek na A17), ki ju tožena stranka ocenjuje kot nestrokovno in prepisano. Sodišče znanja o tem, kakšna so tipična vedenja in ravnanja v določeni stroki ali poklicu, nima, zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da jih je mogoče spoznati le prek izvedenca. Tožena stranka tega dokaza ni predlagala, zato svojih navedb v zvezi s tem ni uspela dokazati. V danem procesnem položaju sodišče torej ni moglo dati zanesljivega odgovora na vprašanje, ali je predmet pogodbe za družbo P., d. d., že a priori brez vsake resne vrednosti. Glede na to, da je tožena stranka glede tega dejanskega vprašanja imela na razpolago dokazne možnosti, a jih po lastni volji ni izčrpala, je uporaba pravila o objektivnem dokaznem bremenu (215. člen ZPP) utemeljena. Sodišče prve stopnje je z materialnim pravdnim vodstvom storilo vse, kar je v njegovi moči, da bi tožena stranka podala ustrezno dokazno ponudbo, a se ta na korektno izvedeno materialno pravdno vodsto ni odzvala.

15. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da tožeči stranki ne pripada plačilo po pogodbi 000, saj tožeča stranka tega dela ni dokončala. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi pogodbe 5. 11. 2010 napravila le osnutek, saj končnega poročila ni mogla dokončati zaradi razlogov na strani tožene stranke. Za delo, ki ga je opravila, pa je upravičena zaračunati toženi stranki pogodbeno dogovorjeno vrednost, saj sta se stranki zedinili, da je doseglo opravljeno delo s pogodbo dogovorjeno vrednost (prim. 15. točko izpodbijane sodbe). Tak zaključek je napravilo sodišče na podlagi zaslišanja priče S. Ž., ki ji je verjelo.

16. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo potrebno zato zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 97/2007, UPB-1 v nadaljevanju OZ.

(2) Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3-45/2008, v nadaljevanju ZPP.