Jedro

Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.12.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB - ZAzil) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji ter odločila, da mora v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo.

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja s toženo stranko, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena. Meni, da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče prve stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe, ki jih tudi citira, 2., 3. odstavka 1. člena, 3. odstavka 29. člena in 1. in 2. točke 2. odstavka 35. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Iz poročila Ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Makedoniji z dne 25.2.2004 in poročila Human Rights Watch iz leta 2003 ter internetnih poročil izhaja, da nekdanji pripadniki Osvobodilne vojske Kosova (OVK) v Makedoniji niso ogroženi s strani makedonskih oblasti, prav tako pa tudi ni poročil, da so Albanci, ki so pred izvedbo referenduma dne 7.11.2004 zapustili OVK, ogroženi s strani drugih članov te organizacije. Sodišče prve stopnje še ob tem dodaja, da je splošno znano dejstvo, da so nekdanji pripadniki OVK, med njimi vodilna oseba A.A., člani koalicijske vlade Makedonije.

Posplošeni tožbeni ugovori, ki ne navajajo katerih konkretnih dejstev tožena stranka ni ugotovila oziroma jih je ugotovila preuranjeno ali napačno, sodišču prve stopnje ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve tožene stranke. Ustava Republike Slovenije in mednarodne pogodbe, na katere se sklicuje tožnik, prepovedujejo izročitev oziroma izgon oseb, če obstaja realna nevarnost, da bo oseba v izvorni državi izpostavljena nečloveškemu ravnanju, vendar pa po presoji sodišča prve stopnje, ob izostanku konkretnih tožbenih navedb, takšna nevarnost v tožnikovem primeru ne obstaja.

Ker tožnik v tožbi ni ponudil nobenih argumentov, ki bi kazali na to, da je tožena stranka napačno ali nepopolno ugotovila dejansko stanje oziroma navedb ali dokazov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev v tem primeru, je sodišče prve stopnje njegovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Ni mu mogoče očitati, da zlorablja azilni postopek, prav tako pa mu ni mogoče očitati, da je izvorno državo zapustil le zaradi ekonomskih razlogov. Tožena stranka ne more kar v vseh primerih uporabiti določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki ji omogoča, da o prošnji za azil odloči takoj na podlagi dejstev in dokazov, ki so razvidni iz prošnje za azil. Tako lahko tožena stranka ravna le v primerih, kadar je moč na podlagi dejstev in dokazov, razvidnih iz prošnje za azil, sklepati, da je podan kakšen izmed v 2. odstavku 35. člena ZAzil naštetih razlogov. V njegovem primeru pa tožena stranka ni mogla na podlagi razpoložljivih dokazov z gotovostjo sklepati, da je podan kakšen izmed v 2. odstavku 35. člena ZAzil naštetih razlogov. Glede na njegov položaj bi tako tožena stranka morala izvajati dokaze v smeri razjasnitve razlogov za zapustitev izvorne države. Ne morejo vzdržati ugotovitve tožene stranke in kasneje sodišča prve stopnje, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi in odpravi odločbo tožene stranke ter zadevo pošlje toženi stranki, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (1. alinea) oziroma če je prosilec za azil prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea).

V obravnavanem primeru je tožena stranka tožnikovo vlogo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožniku v izvorni državi (Makedoniji) ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Iz tožnikove vloge oziroma njegove izjave o sprejemu vloge na zapisnik izhaja, da naj bi bil v Makedoniji preganjan. Kot razlog za priznanje azila je namreč navedel, da je bil nekdanji pripadnik OVK v Makedoniji in da je bil zaradi tega ogrožen. Iz poročil, ki jih navajata tožena stranka in sodišče prve stopnje in so v upravnih spisih, izhaja, da nekdanji pripadniki OVK v Makedoniji niso ogroženi s strani makedonskih oblasti, prav tako pa tudi ni poročil, da so Albanci, ki so pred izvedbo referenduma dne 7.11.2004 zapustili OVK, ogroženi s strani drugih članov te organizacije. Tožnikovo zatrjevanje o preganjanju v izvorni državi zaradi tega, ker je bil nekdanji pripadnik OVK, torej ni izkazano in ne izhaja iz upravnih spisov.

Ker so bili glede na obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala odločati v okviru rednega azilnega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, uveden v skladu z namenom pospešitve azilnih postopkov. V takšnem tako imenovanem pospešenem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na to, da tožena stranka ni popolnoma in pravilno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, zakaj je tožnik moral zapustiti svojo izvorno državo in zakaj se v to državo več ne more vrniti. Tožena stranka je pri svoji presoji upoštevala aktualna poročila mednarodnih organizacij o stanju v Makedoniji, ki so po presoji pritožbenega sodišča verodostojen vir informacij, tožnik pa niti v tožbi niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navaja nobenih okoliščin oziroma dejstev, ki jih tožena stranka ne bi upoštevala in bi lahko kazale na drugačno sklepanje v zvezi z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano 1. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.