Jedro

Pravno odločilno je tisto stanje, ki obstaja v času sojenja na prvi stopnji in ne stanje, ki bo nastopilo v bližnji ali daljni prihodnosti. Vsaka sprememba premoženjskega stanja (ki se zgodi kasneje) je lahko predmet novega zahtevka (ene ali druge stranke) na podlagi 3. odstavka 132. člena ZZZDR.

Načeloma je pravilno izhodišče, da je na boljšem tisti, ki je lastnik nepremičnine, namenjene oddajanju in s tem pridobivanju dohodka, kot pa tisti, ki teh možnosti nima ali pa so bistveno manjše (oddajanje ene sobe v toženkinem stanovanju). Toda sodišče mora ugotoviti dejansko možnost oddajanja sob v sedanjem času. Samo dejstvo, da ima tožnik nepremičnino, ne zadošča. Le če bi sodišče ugotovilo, da tožnik kljub možnostim sob noče oddajati, bi bila izpodbijana odločitev lahko pravilna.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za ukinitev preživnine, razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Preživnino je znižalo na 5.000,00 SIT od 1.7.1992 dalje, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da niso izpolnjeni pogoji za ukinitev preživnine, da pa obstajajo razlogi za njeno znižanje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi pravdnih strank in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče zmotno uporabilo 132. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Toženec živi na Hrvaškem. Zaradi tamkajšnjih pol vojnih razmer in tečajne razlike je za slovenske razmere nizko določena preživnina za tožečo stranko previsoka. Napačno je stališče, da menjalni tečaj hrvaškega dinarja v razmerju do slovenskega tolarja ni pravno odločilen. Prav tako bi sodišče moralo upoštevati, da tožnik v sedanjih razmerah sob ne more oddajati. Pričakovanje, da bo to v bodoče lahko počel, ni pravno odločilno, saj gre za bodoče objektivno negotovo dejstvo. Ko bo do tega prišlo, bo to razlog za zvišanje preživnine. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da pritožbi v celoti ugodi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b. - ZZZDR). Določbi 36. in 38. člena zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 43/82, p. 72/82), ki določata, katero pravo je potrebno uporabiti za premoženjska razmerja med prejšnjima zakoncema, če gre za razmerje s mednarodnim elementom, uporabi tega zakona ne nasprotujeta, tožeča stranka pa tudi ni zatrjevala navezne okoliščine, ki bi njegovo uporabo izključevala. V reviziji uveljavlja le zmotno uporabo ZZZDR. Revizijsko sodišče je zato izpodbijano odločitev presojalo po tem zakonu in ugotovilo, da je uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava podan.

Po 129. členu ZZZDR se preživnina določi po potrebi upravičenca ter možnostih zavezanca. Pravno odločilno je torej premoženjsko stanje obeh, upravičenca in zavezanca. Poleg tega je pravno odločilno tisto stanje, ki obstaja v času sojenja na prvi stopnji in ne stanje, ki bo nastopilo v bližnji ali daljnji prihodnosti. Vsaka sprememba premoženjskega stanja (ki se zgodi kasneje) je lahko predmet novega zahtevka (ene ali druge stranke) na podlagi 3. odstavka 132. člena ZZZDR. Ko sodišče sodi o teh novih okoliščinah zopet upošteva stanje (sprememnjeno) v času tega (poznejšega) sojenja. Utemeljitev odločitve sodišča druge stopnje s tem, da se bo stanje na Hrvaškem v kratkem spremenilo, za pravilno razsojo zato ne zadošča. Tožnik tako utemeljno uveljavlja zmotno uporabo 132. člena ZZZDR.

Sodišče druge stopnje tudi zmotno trdi, da tečaj obeh valut za tožnikovo obveznost ni odločilnega pomena. Med strankama ni sporno, da tožnik živi na Hrvaškem in da bo preživnino plačeval iz dohodkov, ki jih tam prejema. Zato je pomembno, kaj v slovenski valuti prisojeni znesek pomeni v hrvaški valuti in v kakšnem razmerju je v eni valuti določena preživnina z dohodki zavezanca v drugi valuti. Pri tem je zopet pomembna sedanja pridobitna sposobnost zavezanca, in ne tista, ki bo nastala v bodoče. Za pravilno materialnopravno presojo možnosti tožnika za plačevanje preživnine toženki tako sodišče ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev. O zahtevku je zato preuranjeno odločilo. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče moralo obe sodbi v zavrnilnem delu razveljaviti (2. odstavek 395. člena ZPP).

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti sedanje premoženjske razmere tožnika in toženke. Moralo bo najti ravnotežje med možnostmi tožnika in potrebami toženke, ob upoštevanju dejstva, da stranki živita v različnih državah. To dejstvo ima za posledico, da so toženkine potrebe večje, ker je življenje v Sloveniji dražje, tožnikove možnosti za njeno preživljanje pa manjše, ker živi na Hrvaškem. Pri odločanju bo moralo upoštevati, da sta obe stranki starejši osebi in bolehni ter pridobitno omejeno sposobni. Pri takšnem stanju stvari je sicer načeloma pravilno izhodišče, da je na boljšem tisti, ki je lastnik nepremičnine, namenjene oddajanju in s tem pridobivanju dohodka, kot pa tisti, ki teh možnosti nima ali pa so bistveno manjše (oddajanje ene sobe v toženkinem stanovanju). Toda sodišče mora ugotoviti dejansko možnost oddajanja sob v sedanjem času. Samo dejstvo, da ima tožnik nepremičnino, ne zadošča. Le če bi sodišče ugotovilo, da tožnik kljub možnostim sob noče oddajati, bi bila izpodbijana odločitev lahko pravilna.

Revizijsko sodišče še dodaja, da za ukinitev preživnine niso odločilna le dejstva iz 83. člena ZZZDR. Po 3. odstavku 132. člena sme sodišče ustaviti plačevanje preživnine tudi tedaj, če se pozneje spremenijo druge okoliščine, na podlagi katerih je bila določena. Mednje sodi tudi poznejša nemožnost plačevanja na strani zavezanca. Tožeča stranka v reviziji uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, sme revizijsko sodišče upoštevati le tiste kršitve, ki jih revident obrazloži. Izjema je le kršitev po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP). Revident kršitev ni obrazložil, po uradni dolžnosti upoštevne kršitve pa ni bilo. Zato ta revizijski ugovor ni utemeljen.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.

Prejšnji zvezni pedpisi so bili v tej odločbi uporabljeni na podlagi 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I) v zvezi s 1. členom ustavnega zakona za izvedbo ustave RS ( Ur.l. RS, št. 33/91-I).