Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če je škoda, povzročena tretjemu, posledica napačnega ravnanja kolesarke in voznika avtomobila, ravnanje obeh pa je v medsebojni vzročni zvezi, ni mogoče šteti, da sta delala neodvisno drug od drugega.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vsem trem toženim strankam naložilo, da tožniku plačajo odškodnino v znesku 110.178,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.3.1993 dalje ter mu povrnejo pravdne stroške v znesku 87.080,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na določilo 1. odst. 206. člena ZOR o solidarni odgovornosti oseb, ki skupaj povzročijo škodo.
Tožena Z. ter podjetje C. se proti sodbi pritožujeta zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da je sodišče napačno tolmačilo določila 206. člena ZOR. Prvi odstavek, ki ga je uporabilo, velja le, če sta osebi, ki sta odgovorni za škodo, delovali skupaj. Prvotoženka in F.G. (zavarovanec druge toženke) pa sta delovala neodvisno drug od drugega. Za tak primer po 3. odst. 206. člena ZOR velja solidarna odgovornost le, če ni mogoče ugotoviti njunih deležev odgovornosti. V tej zadevi pa to je mogoče. Sodišče je celo navedlo, da je prva toženka tudi odgovorna za škodo, da pa je njen delež majhen. Ni se opredelilo, kolikšen je ta delež, zato naj se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.
Pritožba ni utemeljena.
Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 1. odst. 206. člena res določa, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno, medtem ko po določilu 3. odst. istega člena taka odgovornost za tiste, ki so sicer škodo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, velja le, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. V obravnavanem primeru na podlagi ugotovljenih dejstev, ki jim pritožba niti ne oporeka, nedvomno ni mogoče zaključiti, da sta prva toženka kot kolesarka ter zavarovanec druge toženke F.G. kot voznik avtomobila delovala skupno v smislu skupnega namena povzročitve posledice, nedvomno pa je po drugi strani tudi to, da je v njunem ravnanju vsekakor mogoče najti vzročno zvezo.
Če namreč prva toženka ne bi nameravala zaviti v levo v prepovedano smer, tudi F.G. ne bi bilo treba spreminjati smeri, da bi jo prehitel, oziroma če bi ta pravilno počakal, da se toženka umakne in se njegov vozni pas sprosti, tudi ona ne bi mogla napačno oceniti njegovega ravnanja. Skratka, brez neustreznega ravnanja enega ne bi bilo neustreznega ukrepanja drugega in do trčenja ne bi prišlo.
Delovanje obeh pa je, kot že rečeno, povezano v vzročno zvezo, posledica tega delovanja pa je obravnavani škodni dogodek. Pravilen je zato prvostopni zaključek, da je v konkretnem primeru odgovornost treba presojati po prvem in ne po tretjem odstavku 206. člena ZOR.
Ugotavljanje deležev pri povzročeni škodi torej ne pride v poštev in je zato za to zadevo brezpredmetna ugotovitev, da določen, vendar majhen delež krivde za nezgodo zadene prvotoženko, ostali pa odpade na F.G. Nasproti tožniku kot oškodovancu iz dogodka je odgovornost solidarna.
Izpodbijano sodbo je torej pritožbeno sodišče potrdilo, ker tudi ni našlo kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (čl. 368 ZPP).