Jedro

Kdaj je pogodba izpodbojna in kdo lahko zahteva njeno razveljavitev, je določeno v 94. in 95. členu OZ. Tožnik, ki ni pogodbena stranka, ne more izpodbijati tega pravnega posla s tožbo. V določenih primerih lahko toži na razveljavitev pogodbe tudi tretji, ki ni pogodbena stranka, vendar so ti primeri urejeni posebej .

Ker lastnik ne more zahtevati vrnitve obranih plodov (prejete zakupnine) od dobrovernega lastniškega posestnika (95. člen SPZ), bi morala tožeča stranka med drugim za utemeljenost svojega denarnega zahtevka zatrjevati in dokazati tudi nedobrovernost prve tožene stranke, kot posestnika obravnavane nepremičnine (96. člen SPZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 210,68 EUR v roku petnajstih dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev zakupne pogodbe med toženima strankama z dne 6.6.2002 (21.5.2003) za 35.000 m2 parc. št. 1199/1 k.o. Z. P. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo dveh zneskov po 302,54 EUR s pripadajočimi obrestmi iz naslova zakupnine za navedeno nepremičnino, poleg tega pa je tožeči stranki naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov prve tožene stranke v znesku 806,20 EUR.

Zoper to sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. V pritožbi navaja, da je lastnica parc. št. 1199/1 k.o. Z. P. To stanje je jasno razvidno iz zemljiškoknjižnih podatkov. Lastnik nepremičnine je edini upravičen posedovati, uživati in razpolagati s stvarjo. Prva tožena stranka zanika lastninsko pravico tožeče stranke in si jo lasti sama. Tožeča stranka ima zato pravni interes, da zahteva razveljavitev zakupne pogodbe med toženima strankama. Z oddajanjem nepremičnine v zakup proti njeni volji je poseženo v upravičenja tožeče stranke kot lastnice. Zato je upravičena zahtevati razveljavitev navedenega pravnega posla. Sklenitev zakupne pogodbe proti volji tožeče stranke predstavlja poseg v njeno lastnino, zato je tožeča stranka upravičena onemogočiti nadaljnje poseganje v njeno lastnino. Prva tožena stranka ne more oddajati v zakup tujega zemljišča, ker ni lastnica, zato tudi ne more zaračunavati zakupnine. Nenavadno je stališče sodišča, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati vračila zakupnine od prve tožene stranke za obravnavano nepremičnino. Netočen je zaključek sodišča, da tožeča stranka ni dokazala nedobrovernosti prve tožene stranke. Ta ugotovitev je v nasprotju z vsemi dejstvi in izvedenimi dokazi v postopku. Tožeča stranka je kot lastnica nepremičnine vpisana v zemljiški knjigi. Kdor v nasprotju s podatki zemljiške knjige oddaja nepremičnino, ki je last drugega, pa ni dobroveren. To izrecno določa tudi Zakon o zemljiški knjigi.

Prva tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Druga tožena stranka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevka za razveljavitev zakupne pogodbe med toženima strankama. Kdaj je pogodba izpodbojna in kdo lahko zahteva njeno razveljavitev, je določeno v 94. in 95. členu OZ, kot pravilno navaja izpodbijana sodba. Tožnik, ki ni pogodbena stranka, ne more izpodbijati tega pravnega posla s tožbo. V določenih primerih lahko toži na razveljavitev pogodbe tudi tretji, ki ni pogodbena stranka, vendar so ti primeri urejeni posebej (na primer zakonec, ki ni dal soglasja za prodajo skupne stvari, lahko izpodbija pogodbo glede te stvari med njegovim zakoncem in tretjo osebo na podlagi 52. člena ZZZDR; predkupni upravičenec lahko vloži zahtevek za razveljavitev prodajne pogodbe po 512. členu OZ, če je kršena njegova predkupna pravica, itd). V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, da bi tožeča stranka lahko izpodbijala pogodbo med toženima strankama po materialnem pravu. Lastninska upravičenja in pravni interes, na kar se tožeča stranka sklicuje v pritožbi kot podlago svojega zahtevka, tožeči stranki ne dajejo pravice zahtevati razveljavitve zakupne pogodbe med toženima strankama. Varstvo svoje zatrjevane lastninske pravice na obravnavani nepremičnini bi tožeča stranka lahko uveljavljala z lastninsko tožbo (92. člen SPZ), vendar pa tožeča stranka takšne tožbe ni vložila. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev zakupne pogodbe je zato pravilna.

Tožeča stranka je s tožbo, vloženo 25.8.2004, zahtevala od prve tožene stranke tudi vrnitev prejete zakupnine za leti 2002 in 2003. Trdila je, da je sama solastnica parc. št. 1199/1 k.o. Z. P., ne pa prva tožena stranka. Ker lastnik ne more zahtevati vrnitve obranih plodov (prejete zakupnine) od dobrovernega lastniškega posestnika (95. člen SPZ), bi morala tožeča stranka med drugim za utemeljenost svojega denarnega zahtevka zatrjevati in dokazati tudi nedobrovernost prve tožene stranke, kot posestnika obravnavane nepremičnine (96. člen SPZ). V postopku pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka tega ni zatrjevala in dokazovala, gre pa za njeno dokazno breme (dobrovernost se domneva - 9. člen SPZ). Tovrstne pritožbene trditve predstavljajo zato nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP) in so zato neupoštevne. Glede na to je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je zavrnilo tudi denarni zahtevek.

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso bili podani, prav tako pa tudi ne v pomenu 2. odstavka 350. člena ZPP uradoma upoštevni razlogi (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, je dolžna povrniti prvi toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP). Ti stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, predstavljajo pa stroške sestave odgovora na pritožbo, povečane za materialne stroške in DDV.