Jedro

Glede na konkretne okoliščine primera, da je pritožnik po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito že dvakrat prej samovoljno zapustil Slovenijo ter da je prošnje za mednarodno zaščito podal tudi že v več drugih državah EU, je ugotovitev, da iz njegovih individualnih okoliščin izhaja velika nevarnost, da na izvršitev vrnitve ne bo počakal v Republiki Sloveniji zato ta izvršitev ne bo mogoča, smiselna in logična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142-275/2011/39 (1222-13) z dne 24. 2. 2022 (v nadaljevanju sklep z dne 24. 2. 2022), s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve tožniku izreklo ukrep pridržanja zaradi ugotavljanja istovetnosti in ker mu je že bilo omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali obiral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Gibanje mu je bilo omejeno na prostore in območje Centra za tujce, Postojna, od 22. 2. 2022 od 13.30 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 22. 5. 2022 do 13.30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (I. točka izreka). Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je bilo predlagano začasno zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa toženke do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ter ukinitev ukrepa omejitve gibanja tožniku na prostore Centra za tujce (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da so v obravnavanem primeru podani razlogi za omejitev gibanja po prvi in tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in se pri tem sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa, ki jih tudi povzema. Ugotavlja še, da je toženka pravilno uporabila objektivno merilo iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. Tožnik se je namreč s svojim ravnanjem in dejanji izkazal za očitno begosumnega, saj je vsakokrat po odhodu iz Pakistana na svoji poti prečkal več držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU), med drugim Grčijo, Nemčijo, Madžarsko, in tudi tam, tako kot v Sloveniji, vložil prošnje za mednarodno zaščito, s čimer so tudi po presoji sodišča prve stopnje podane okoliščine iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1. 3. V zvezi z omejitvijo gibanja na Center za tujce je sodišče prve stopnje pojasnilo, da slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo res še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II (da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu), vendar je po presoji sodišča prve stopnje v konkretnih okoliščinah tožnikovega primera mogoče šteti, da bi bil vsak drug ukrep iz 8. člena Recepcijske direktive II neučinkovit in da je bil izrečeni ukrep tudi nujen, kar je toženka logično in prepričljivo obrazložila.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko izpodbijane sodbe in sklepa vložil pritožbo. Sodišču prve stopnje očita, da za podlago svoje odločitve ni vzelo neprerekanih dejstev o tem, da bi bil kljub ugotovljenim pogojem za izrek ukrepa omejitve gibanja za tožnika primeren in učinkovit ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, pač pa je kar samo zavzelo stališče, da milejši ukrep ne bi bil primeren. Razlogov za to odločitev ni obrazložilo oziroma se je pri svoji odločitvi v zvezi s sorazmernostjo ukrepa oprlo na argumente toženke, čeprav toženka v sklepu ni opravila ustrezne presoje o tem oziroma je to storila zgolj navidezno. Sklicevala se je samo na to, da dva varnostnika v Azilnem domu in en receptor ne morejo zagotoviti učinkovitosti manj prisilnega ukrepa, ki bi se izvajal v Azilnem domu, kar pa ni dovolj za izrek strožjega ukrepa.

5. Tožnik nadalje navaja, da sta izpodbijana sodba in sklep nepravilna in nezakonita tudi zato, ker je sodišče prve stopnje nepravilno opravilo presojo (oziroma je sploh ni opravilo), o domnevni izpolnjenosti pogojev za izrek ukrepa omejitve gibanja. Sodišču prve stopnje očita, da je tudi v tem delu sledilo argumentaciji toženke, ni pa se opredelilo do dejstev, ki jih je tožnik v zvezi s tem navajal na prvi stopnji, da namreč ni spreminjal osebnih podatkov vse od leta 2018 ter da je podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito zgolj dva dni po izdani odločbi o vrniti, ker v zaporu ni mogel zaprositi za mednarodno zaščito. Poleg tega sodišče prve stopnje ni navedlo, katera ravnanja in dejanja je štelo za ključna za izkazovanje okoliščine begosumnosti. Menilo je, da naj bi toženka pravilno uporabila objektivno merilo iz tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, čeprav toženka sklepa sploh ni oprla na to določbo. Po presoji tožnika je zato odločitev sodišča prve stopnje samovoljna in arbitrarna in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep v I. točki izreka spremeni tako, da tožbi tožnika ugodi in sklep toženke odpravi, podredno pa, naj pritožbi ugodi, I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

6. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Ne drži pritožnikova trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in svojo odločitev opreti na pritožnikove navedbe o primernosti in učinkovitosti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, ker toženka teh navedb ni prerekala. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat pojasnilo1, da posebnosti upravnega spora terjajo modificirano uporabo instituta domneve o priznanju dejstev, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov. To še zlasti velja za navedbe, podane v postopku izdaje upravnega akta, ki jih je toženka že zavrnila in se tako do njih opredelila že v okviru obrazložitve. V takšnem primeru namreč ni mogoče šteti, da se ob odsotnosti izrecnega nasprotovanja v odgovoru na tožbo toženka z njimi strinja, posledično pa je ne zadene procesna posledica iz 214. člena ZPP. To velja tudi za pritožnikove navedbe v zvezi z uporabo milejšega ukrepa, saj se je toženka se je do njih opredelila oziroma je presojo o tem opravila že v okviru obrazložitve sklepa z dne 24. 2. 2022. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilo, da teh navedb pri svoji odločitvi ni upoštevalo kot neprerekanih.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve v zvezi s sorazmernostjo ukrepa. Na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 namreč sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Prav to pa je v izpodbijani sodbi storilo sodišče prve stopnje, saj je v 22. točki obrazložitve pojasnilo, da v zvezi s sorazmernostjo ukrepa v celoti sledi razlogom toženke v izpodbijanem sklepu, s katerimi se v celoti strinja ter se je, skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, na utemeljitev toženke tudi sklicevalo.

10. Tak zaključek sodišča prve stopnje je pravilen in zakonit tudi po presoji Vrhovnega sodišča. Glede na konkretne okoliščine primera, da je pritožnik po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito že dvakrat prej samovoljno zapustil Slovenijo ter da je prošnje za mednarodno zaščito podal tudi že v več drugih državah EU, je ugotovitev, da iz njegovih individualnih okoliščin izhaja velika nevarnost, da na izvršitev vrnitve ne bo počakal v Republiki Sloveniji zato ta izvršitev ne bo mogoča, smiselna in logična. Zato je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce ob upoštevanju pogojev nujnosti, razumnosti in sorazmernosti njegove uporabe za pritožnika utemeljen, kar je toženka tudi logično in prepričljivo obrazložila. Glede na vse navedeno je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s sorazmernostjo ukrepa pravilna in utemeljena na zakonu, pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo presoje individualnih okoliščin v zvezi s tožnikom, pa ni utemeljen.

11. Pritožnik nadalje izpodbija še pravilnost presoje izpolnjenosti pogojev za izrek ukrepa omejitve gibanja po prvi in tretji alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 12. Za obstoj razloga za pridržanje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer da je bilo prosilcu pred vložitvijo prošnje že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali zaradi izvršitve stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, in da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

13. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) je s sklepom z dne 3. 6. 2021 v zadevi C-186/21 PPU odločilo, da je „_dejstvo, da je prosilec za mednarodno zaščito že imel priložnost začeti azilni postopek, eno od objektivnih meril, na katera se lahko pristojni nacionalni organi sklicujejo za utemeljitev, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je zadevna oseba prošnjo za mednarodno zaščito vložila samo zato, da bi zadržala ali otežila izvršitev odločbe o vrnitvi_“. Tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 torej v tem pogledu pomeni ustrezno implementacijo Recepcijske direktive II, saj določa objektivno merilo za presojo, ali je prosilec vložil prošnjo za mednarodno zaščito le zato, da bi zadržal ali oviral svojo odstranitev iz države.

14. Toženka se je pri presoji obstoja pogojev za omejitev gibanja na podlagi navedene določbe pretežno oprla na omenjeni objektivni kriterij in v zvezi s tem ugotovila, da je pritožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito šele dva dni po izdaji odločbe o vrnitvi, čeprav bi to lahko storil že prej, kadarkoli med enoletnim prestajanjem zaporne kazni. Logično je obrazložila tudi, zakaj ne sledi njegovim navedbam, da tega ni storil zato, ker mu socialne delavke v zaporu tega niso hotele omogočiti. Sodišče prve stopnje se tudi v tem pogledu v celoti sklicuje na „argumentacjo in stališča tožene stranke“, ki jih tudi podrobno povzema (6., 7. in 21. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa), tožnik pa v pritožbi glede tega ne navaja ničesar drugega.

15. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je bila pritožniku dne 16. 2. 2022 izdana odločba o vrnitvi, je po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so podani razlogi za pridržanje na podlagi tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Presoja drugega razloga za omejitev gibanja, ki je predmet izpodbijane sodbe, namreč preverjanja istovetnosti (prva alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) tako niti ni potrebna, zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih ugovorov s tem v zvezi tudi ni opredeljevalo.

16. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo I. točko izpodbijane sodbe in sklepa.

1 Glej sklep X Ips 18/2019 z dne 20. 5. 2020 in sklep I Up 136/2020 z dne 9. 12. 2020.