Jedro

Glede na to, da je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi, v kateri je upoštevala tožnikove zdravstvene omejitve, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ, ter da je komisija ZPIZ ugotovila, da gre za ustrezno delovno mesto, ni mogoče šteti, da bi bila odpovedana pogodba o zaposlitvi nična zaradi neupoštevanja tožnikovih zdravstvenih omejitev.

Tožnik se ne more sklicevati na nekonkretiziranost odrejenih nalog, saj je od direktorja zahteval izključno pisna navodila, čeprav ga je direktor v zvezi z naloženimi deli večkrat vabil in pozival na osebni sestanek, na katerega pa nikoli ni prišel. Tožnik bi lahko tudi na teh sestankih razčistil eventualne nejasnosti glede odrejenih del, pri tem pa je treba opozoriti, da že samo dejstvo, da se ni udeležil sestankov pri direktorju, na katere je bil večkrat vabljen, pomeni kršitev pogodbenih obveznosti iz 33. in 34. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 13. 11. 2017 in ugotovitev, da ostane v veljavi prejšnje delovno razmerje za vodjo službe inženiringa (točka I. Izreka), ter podrejeni tožbeni zahtevek, da ostane v veljavi prejšnje delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi za delo samostojnega nosilca projekta v tehnični službi za konstrukcije in gradbene elemente II (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je že v tožbi opozoril, da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 6. 5. 2015 izdal odločbo, ki je postala dokončna in izvršljiva, zato pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka odpovedala, niti ni mogel skleniti. Pogodba o zaposlitvi, ki ni sklenjena na podlagi dokončne odločbe ZPIZ, je nična. Tožena stranka mu je nalagala dela, za katera nima ustrezne strokovne izobrazbe in jih tudi ni mogel opravljati zaradi zdravstvenih omejitev. Tožena stranka mu na njegove prošnje, da naj konkretizira delovne naloge, ni vsebinsko odgovarjala. Tožena stranka v sodnem postopku ni predložila zatrjevane nove odločbe ZPIZ, temveč se je sklicevala na drug sodni postopek (I Pd 1000/2017), v katerem naj bi se o tem odločalo. Nadalje pritožba povzema navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo ter navaja, da je tožnik v svoji vlogi (ki jo označi kot odgovor na odgovor na tožbo) navedel, da tožena stranka ni dokazala, čeprav je bilo dokazno breme na njej, da je bila izdana nova odločba ZPIZ, niti ni predložila dopolnilnega izvedenskega mnenja invalidske komisije. Navaja, da dejstva, ki se ugotavljajo v pravdi I Pd 1000/2017 (zahtevek za sklenitev pogodbe o zaposlitvi na podlagi dokončne odločbe ZPIZ), ne vplivajo na predmetni postopek. Tožena stranka je zahtevala, da tožnik dela na terenu in na višini, kar je v nasprotju z odločbo ZPIZ, kot tudi z zdravniškim spričevalom. Izpoved direktorja tožene stranke A.A. ne potrjuje zakonitosti ravnanja tožene stranke, pri čemer so deli izpovedi neresnični, na primer, da so administrativno-računalniške naloge v skladu s tožnikovim opisom del in nalog ter da ima tožnik za ta dela ustrezno izobrazbo, izkušnje in delovne zmožnosti. Direktor se je izogibal odgovorom na tožnikova vprašanja, zlasti da kot direktor in edina oseba, ki je s tožnikom sploh komunicirala, ne pozna naziva tožnikovega delovnega mesta. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da so bila dela, ki so bila tožniku odrejena po novi pogodbi o zaposlitvi, enaka tistim, ki jih je opravljal po individualni pogodbi o zaposlitvi. Če bi opravilo primerjavo opisov del, bi ugotovilo, da opis iz nove pogodbe o zaposlitvi, zaradi katerih mu je bila iz krivdnega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi, nima nič skupnega z individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 5. 2000. Tožnik del, ki jih je opravljal kot vodja službe inženiringa, zaradi zdravstvenih razlogov ni mogel opravljati po nastanku invalidnosti, kar izhaja iz zdravniškega spričevala. Če bi šlo za ista dela, potem zatrjevana nova sistemizacija delovnih mest ni bila potrebna, ali pa je bila izvedena zato, da se tožnika odpusti, kar se je potem tudi zgodilo. Okoliščina, da zahtevanih del ni opravil, ne spremeni zaključka, da mu je bilo nezakonito podano opozorilo, saj odrejenih del ni opravil, ker jih zaradi invalidnosti ni mogel in ni bil zmožen opraviti.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik povzema svoje navedbe v tožbi, zatem navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi tožnika ter izvedene dokaze na glavni obravnavi, je mogoče povzeti tako, da po stališču tožnika tožena stranka ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ker je bila pogodba o zaposlitvi nična zaradi neupoštevanja tožnikovih zdravstvenih omejitev, ugotovljenih z odločbo ZPIZ. Tožena stranka naj bi tožniku odrejala dela in naloge, ki niso bila v skladu s prej veljavno pogodbo o zaposlitvi iz leta 2000, poleg tega pa naj bi bila odrejena dela nekonkretizirana, tožnik pa nalog ni mogel izvesti, ker za to ni imel ustreznega znanja in zmožnosti. Pri tem tožena stranka tudi ni upoštevala tožnikovih zdravstvenih omejitev (npr. delo na strehi). Pritožbeni očitki niso utemeljeni iz razlogov, kot so navedeni v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva in sprejelo pravne zaključke: - tožnik je bil do sklenitve zadnje pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 5. 10. 2015 za delovno mesto samostojni nosilec projekta v TS za konstrukcije in gradbene elemente II pri toženi stranki zaposlen od 1. 4. 2000 na delovnem mestu vodja službe inženiringa (na podlagi pogodb o zaposlitvi št. ... z dne 1. 4. 2000 in št. ... z dne 1. 12. 2013); - z odločbo ZPIZ z dne 6. 5. 2015 je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu vodja službe inženiringa s krajšim delovnim časom od polnega 5 ur dnevno (25 ur tedensko) od 7. 4. 2015 dalje; - z odločbo ZPIZ z dne 11. 8. 2015 je bila pritožba tožnika zoper to odločbo ZPIZ z dne 6. 5. 2015 zavrnjena; - tožena stranka je tožniku 21. 9. 2015 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja inženiringa iz poslovnih razlogov ter mu ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, na podlagi česar je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi št. ... za delovno mesto samostojni nosilec projekta v TS za konstrukcije in gradbene elemente II s krajšim delovnim časom 5 ur dnevno od 5. 9. 2015 dalje za nedoločen čas; - iz 1. člena navedene pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2015 izhaja, da odločba ZPIZ z dne 11. 8. 2015 ter ukinitev dotedanjega tožnikovega delovnega mesta vodje službe inženiringa predstavljata razlog, zaradi katerega je treba po drugem odstavku 49. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi in da to pogodbo sklepata stranki iz tega razloga; - o zakonitosti odpovedi iz poslovnega razloga tožnikove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodja službe inženiringa sodišče prve stopnje odloča v drugi zadevi, ki se vodi pod opr. št. I Pd 1000/2017. S sodbo I Pd 1000/2017 z dne 22. 11. 2017 je sodišče v ponovljenem sojenju zavrnilo tožnikove zahtevke, da se redna nedatirana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi razveljavi, da se pogodba o zaposlitvi št. ... razveljavi in da ostane v veljavi pogodba o zaposlitvi z dne 23. 5. 2000 za delo vodje službe inženiringa za skrajšani delovni čas 5 ur dnevno, 25 ur tedensko v skladu z dokončno odločbo ZPIZ z dne 11. 8. 2015. O pritožbi tožnika zoper to sodbo pritožbeno sodišče še ni odločilo.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da glede na to, da sodišče v omenjeni zadevi (v okviru razveljavitvenega zahtevka) še ni ugotovilo nezakonitosti odpovedi tožnikove pogodbe za delovno mesto vodja službe inženiringa, še ni nastopil razvezni pogoj v zvezi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto samostojni nosilec projekta v TS za konstrukcije in gradbene elemente II v smislu določbe 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka tožniku lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi št. ... za delovno mesto samostojni nosilec projekta v TS za konstrukcije in gradbene elemente II. Pritožbeno sodišče po vpogledu v pritožbeno zadevo opr. št. Pdp 46/2018 z dne 16. 5. 2018 ugotavlja, da je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1000/2017 z dne 22. 11. 2017. To le še dodatno potrjuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da so podani pogoji za odločanje o zakonitosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 10. 2015, in ne morda predhodnih pogodb za delovno mesto vodje službe inženiringa z dne 1. 4. 2000 oziroma 1. 12. 2013. 9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožena stranka pri odrejanju del in nalog ni upoštevala njegovih zdravstvenih omejitev, ter da je pogodba o zaposlitvi št. ... nična. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dela, ki jih je tožena stranka naložila tožniku 7. 9. 2017, predstavljajo dela delovnega mesta samostojni nosilec projekta v TS za konstrukcije in gradbene elemente II. Upoštevalo je, da lahko tožnik na podlagi omejitev iz odločbe ZPIZ z dne 6. 5. 2015 s krajšim delovnim časom opravlja vsa dela na tem delovnem mestu. Bistveno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je sledilo navedbam tožene stranke, in sicer, da ne obstoji nova odločba ZPIZ (ki jo tožnik večkrat omenja v pritožbi), temveč da gre za obvestilo ZPIZ z dne 28. 9. 2015, da je invalidska komisija v B. 22. 9. 2015 podala dopolnilno mnenje, da je tožnik zmožen za delo na delovnem mestu samostojni nosilec projekta v tehnični službi za konstrukcije in gradbene elemente II s krajšim delovnim časom 5 ur dnevno oziroma 25 ur tedensko. Glede na to, da je tožena stranka s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi št. ..., v kateri je upoštevala tožnikove zdravstvene omejitve, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ z dne 6. 5. 2015, ter da je komisija ZPIZ ugotovila, da gre za ustrezno delovno mesto, ni mogoče šteti, da bi bila odpovedana pogodba o zaposlitvi nična zaradi neupoštevanja tožnikovih zdravstvenih omejitev. Tudi v tem delu pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje potrjuje sodba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 46/2018 z dne 16. 5. 2018, iz katere jasno izhaja, da je bil dokazan utemeljen odpovedni razlog, ki je resnično obstajal in ni bil le navidezen, to je organizacijski poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR‑1 ter da je tožena stranka tožniku ponudila ustrezno zaposlitev na delovnem mestu samostojni nosilec projekta v TS za konstrukcije in gradbene elemente II s skrajšanim delovnim časom 5 ur dnevno. To delovno mesto je ustrezno tako glede na določbo 91. člena ZDR-1, kakor tudi glede na pravice, priznane tožniku kot invalidu III. kategorije, saj ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, upoštevane pa so tudi omejitve po dokončni odločbi ZPIZ z dne 11. 8. 2015 (v zvezi z odločbo z dne 6. 5. 2015).

10. Tožena stranka je tožniku 13. 11. 2017 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja za delo na delovnem mestu samostojni nosilec projekta v tehnični službi za konstrukcije in gradbene elemente II s krajšim delovnim časom 5 ur dnevno oziroma 25 ur tedensko. V njej je navedla, da je tožniku 10. 10. 2017 vročila pisno opozorilo zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja z dne 21. 9. 2017. Kljub pisnemu opozorilu je tožnik nadaljeval s kršitvami, in sicer je tožena stranka tožniku 13. 10. 2017 po elektronski pošti poslala pisno navodilo, naj se 18. 10. 2017 zglasi v direktorjevi pisarni na sedežu družbe s poročilom o opravljenih zadolžitvah v času od 7. 9. 2017 dalje, z zahtevo po ustnem poročanju o opravljenih nalogah. Tožnik se ni zglasil v direktorjevi pisarni, niti ni direktorju ustno poročal o opravljenih zadolžitvah. Tožniku je bil zatem ponovno (18. 10. 2017) posredovan pisni poziv, naj se naslednjega dne ob 8.30 uri osebno zglasi v direktorjevi pisarni in osebno poroča o tem, katere dodeljene naloge so bile opravljene v času od 7. 9. 2017 dalje, vendar se 19. 10. 2017 v direktorjevi pisarni ni zglasil. V navodilu z dne 18. 10. 2017 mu je bilo odrejeno, da do 24. 10. 2017 izvede pregled obsega sodelovanja z dobavitelji na področju vseh vrst vzdrževanja za stavbe v upravljanju v opredeljenem obdobju z zahtevo, da poročilo osebno preda v pisarni direktorja dne 25. 10. 2017. Tožnik je izvedbo te naloge neutemeljeno odklonil in zahtevanega pregleda ni opravil. Nadalje je tožena stranka 26. 10. 2017 tožniku poslala pisno povabilo, da se 3. 11. 2017 zglasi v direktorjevi pisarni in poroča o izvedbi odrejenih nalog, tožnik pa je ignoriral tudi to pisno vabilo in se na vabilo ni odzval, niti ni ustno poročal o izvedenih nalogah. V času od 10. 10. 2017 do 6. 11. 2017 je svoje obveznosti iz delovnega razmerja kršil tudi s tem, da se ni oglašal na telefon v njegovi pisarni.

11. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnika utemeljeno pisno opozorila v smislu prvega odstavka 85. člena ZDR-1, po katerem mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožnika, da odrejene naloge (ki so navedene v pisnem opozorilu in redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi) niso zadostno opredeljene oziroma konkretizirane. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je direktor tožene stranke 7. 9. 2017 tožniku odredil delo za čas od 7. 9. do 13. 9. 2017 v obliki zapisa, ki ga je tožnik prejel na sestanku, nato pa mu je navodila za delo poslal tudi po elektronski pošti. Iz navodila izhaja, da mora pripraviti izdelavo popisov za: C. 13 - streha, D. 13 - fasada, E. 1, 3, 5 - fasada, F. 20, 22 - dvorišče, G. 35 - kanalizacija, H. 17 - ena stran fasade. Navedeni pisni seznam in jasno navodilo, da se mora 13. 9. 2017 osebno zglasiti v direktorjevi pisarni in poročati o opravljenem delu, sta tudi po stališču pritožbenega sodišča povsem jasna, saj konkretno določata tožnikove zadolžitve. Tožnik je bil 14. 7. 2017 ponovno neuspešno pozvan k predložitvi poročila o opravljenih nalogah, saj se tudi na ponovno vabilo ni zglasil pri direktorju tožene stranke. Neuspešen je bil tudi (ponovni) poziv direktorja z dne 20. 9. 2017, v katerem je zahteval poročilo o realizaciji zadolžitev, tožnik pa na zahtevo ni odgovoril. Bistveno je, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, da je tožnik tudi na prejšnjem delovnem mestu uporabljal termin popis del (npr. v elektronskih sporočilih z dne 16. 11. 2014, 28. 3. 2012, 13. 3. 2012, 29. 2. 2012), zato je razumel vsebino naloženih mu nalog dne 7. 9. 2017. Glede na navedeno je torej pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so bile naloge dovolj konkretne in tožniku dovolj razumljive. Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnik s svojim ravnanjem kršil določbi 33. člena ZDR-1, po katerem mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in 34. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, opravljanje dela pa lahko odkloni le, če bi to pomenilo protipravno ravnanje ali opustitev.

13. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se tožnik ne more sklicevati na nekonkretiziranost odrejenih nalog, saj je od direktorja zahteval izključno pisna navodila, čeprav ga je direktor v zvezi z naloženimi deli večkrat vabil in pozival na osebni sestanek, na katerega pa nikoli ni prišel. Po stališču pritožbenega sodišča bi lahko tožnik tudi na teh sestankih razčistil eventualne nejasnosti glede odrejenih del, pri tem pa je treba opozoriti, da že samo dejstvo, da se ni udeležil sestankov pri direktorju, na katere je bil večkrat vabljen, pomeni kršitev pogodbenih obveznosti iz 33. in 34. člena ZDR-1. 14. Tožnik odklonitev dela neutemeljeno opravičuje z domnevno odreditvijo zanj nevarnih nalog, npr. da je tožena stranka od njega zahtevala terensko delo, in sicer hojo po strehi na objektu C. 13, B.. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da so tožniku dodeljevali naloge, ki so za njegovo delovno mesto običajne in so ustrezne njegovi strokovni usposobljenosti. Upoštevalo je izpoved direktorja tožene stranke A.A., da je v zvezi z izdelavo popisov treba iz preteklih podatkov, ki so na voljo, v pisarni pripraviti podlago, potem pa se konkretno na stavbi pogleda stvari, če je potrebno, da se jih ažurira glede na tisto, kar je bilo pripravljeno prej. Pripravi se izhodiščni popis del s potrebnimi predizmerami, da se lahko izberejo ponudbe. Za ta dela tožniku ni odredil hoje po strehi, saj bi predračunske izmere lahko naredil v pisarni na podlagi ortofoto posnetkov, na terenu pa bi pogledal streho, da bi videl, kakšna je kritina. To delo pa ni zahtevalo hoje po strehi oziroma dela na višini. Poudaril je, da bi kdorkoli pri toženi stranki, ki bi mu bile odrejene te naloge, vedel, kaj mora narediti. Tožnik bi lahko, če mu karkoli ne bi bilo jasno, lahko vprašal sodelavce, šlo je za običajne naloge, za katere ni imel utemeljenega razloga za odklonitev. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku 7. 9. 2017 ni naložila del in nalog, ki ne bi predstavljale del njegovega delovnega mesta, za katera ne bi bil usposobljen oziroma jih zdravstveno ne bi bil sposoben opravljati.

15. V zvezi s kršitvami, ki se tožniku očitajo v odpovedi, je bistveno, da tožnik ni opravil nobenega dela v zvezi s popisom stavb. Takšnega ravnanja tudi po stališču pritožbenega sodišča ne more opravičevati z zahtevo po izključni pisni komunikaciji z direktorjem tožene stranke, saj je odločitev o načinu komunikacije z delavci v izključni pristojnosti delodajalca. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik, kljub 21. 9. 2017 podanemu opozorilu, ki ga je prejel 10. 10. 2017, nadaljeval s kršitvami obveznosti iz delovnega razmerja. Direktor tožene stranke je namreč 13. 10. 2017 tožnika ponovno pozval, da se 18. 10. 2017 oglasi v njegovi pisarni, kjer mu bo osebno poročal o tem, kaj iz dodeljenih nalog je naredil v obdobju od 7. 9. 2017 dalje. Direktor ga je 18. 10. 2017 opozoril, da komunikacija, ki jo tožnik uporablja, pri toženi stranki ni običajna ter ga je pozval, da se naslednji dan ob 8.30 uri zglasi pri njem in mu osebno poroča, prav tako pa mu je odredil, da 24. 10. 2017 oziroma 25. 10. 2017 osebno preda poročilo, česar tožnik ni storil. Direktor ga je v sporočilu z dne 26. 10. 2017 ponovno neuspešno pozval, da se v petek 3. 11. 2017 oglasi pri njem in poroča o izvedbi odrejenih nalog.

16. Tožnik v pritožbi niti ne izpodbija zgoraj opisanih kršitev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog) po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ter posledično zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

17. Ker niso bili podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.