Jedro

V tožničinem primeru, ko ji je bila pripravljenost na določenem kraju odrejena v zvezi z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe na otroških poletnih taborih in v vojaški bolnišnici kot podpora bolnišnici v času epidemije Covid-19, gre za kontinuirane naloge v vojski, ki jih je mogoče izvesti tudi z rotacijo, zato je pravilno zaključilo, da te aktivnosti niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES; UL L 299, 18. 11. 2003). Takšno stališče je zavzelo VSRS tudi v zadevi VIII Ips 11/2024 z dne 14. 5. 2024, tako da je sodna praksa ustaljena, saj tudi v okoliščinah obravnavanega primera dejavnost, ki jo je opravljala tožnica, ni izključena iz uporabe Direktive.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici za mesec avgust 2019 plača znesek 236,15 EUR, marec 2020 znesek 74,22 EUR, september 2020 80,96 EUR, oktober 2020 121,45 EUR, november 2020 239,52 EUR in december 66,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek v presežku za mesece februar, marec, maj, junij, september, oktober in november 2019, za meseca januar in junij 2020, za mesece maj, avgust, september, oktober in december 2021 ter za februar 2022 (točka II izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 216,56 EUR v roku 15 dni, potem z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III) izreka.

2. Zoper ugodilni del sodbe (točka I prvi odstavek) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, zakaj je štelo tožbo kot sklepčno. Tožnica ni navedla, kdaj ji je bila pripravljenost odrejena, kje je morala v tem času biti, prav tako pa toženka ni mogla razbrati razlogov za odrejeno pripravljenost. Meni, da ji ni bila omogočena učinkovita obramba, saj se je soočila z množično vložitvijo tipskih tožb. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno prevalilo dokazno breme nanjo. Ker ji je z nepravično razporeditvijo dokaznega bremena škodovalo, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sledilo stališču VSRS v zadevi opr. št. VIII Ips 196/2018, ki je Sodišču EU postavilo predhodno vprašanje, ali se pripravljenost na delo, ki je bila odrejena tožnici, šteje v delovni čas ali ne. Iz sodbe Sodišča EU C-742/19 z dne 15. 7. 2021 izhaja, da uporaba določb Direktive 2003/88/ES ni izključena, razen kadar posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti oboroženih sil neizogibno nasprotujejo tej Direktivi, ko se uporabi nacionalno pravo, kar pomeni, da se pripravljenost za delo presoja po pravilih ZObr in KPJS. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da že sama narava spornih vojaških dejavnosti (straža, varovanje državne meje, vaje/usposabljanje) ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Napačno se sklicuje na 64. točko sodbe Sodišča EU, ki govori o tem, da oboroženih sil kot takih ni mogoče v celoti in trajno izključiti iz področja uporabe direktive. Iz te sodbe je očitno, da je Sodišče EU državam članicam omogočilo, da celotne kategorije vojaških dejavnosti izvzamejo iz področja uporabe te direktive, saj bi spoštovanje pravil direktive v takem primeru pomenilo oviro za učinkovito izvedbo vojaške operacije. Toženka je dokazala, da sistem rotacij ni primeren, vendar je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotavljalo, ali je realno zdravstveno zagotovitev mogoče organizirati s sistemom rotacije. Ugotovilo je v točki 33 obrazložitve, da so bile rotacije v okviru otroških taborov možne, enako je zaključilo tudi v točki 38 v zvezi s stalno podporo premični bolnišnici A., primernosti rotacij pa sploh ni ugotavljalo. Ker se je osredotočalo na nebistvene okoliščine, je tudi dejansko stanje napačno ugotovljeno. Sodišče se je tudi napačno sklicevalo na stališče VSRS v zadevi VIII Ips 196/2018, saj ta sodba ne more imeti neposrednih učinkov v obravnavani zadevi, sploh pa ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Toženka meni, da je dokazala, da zdravstvena zagotovitev na otroških taborih predstavlja posebno dejavnost, ki je izvzeta iz Direktive, saj tabora brez nje ni mogoče izvesti, saj brez nje otroški tabori ne smejo potekati. Otroci so namreč posebno ranljiva skupina, težko spustijo tujce k sebi in sistem rotacij zanje ni primeren, ker bi po tem otroke vsak dan pregledovala druga oseba. Premična bolnišnica A. je vojaška bolnišnica in je enako podvržena pravilom v vojski. Meni, da zgolj zaslišanje tožnice in prič ne zadostuje za zaključek, da bi bilo mogoče aktivnost stalne podpore premične bolnišnice A. organizirati v sistemu rotacij pripadnikov SV. Ta je bila v času izrednih razmer (epidemija SARS COVID-19) vzpostavljena na lokaciji B., kot podpora Civilni zaščiti in se je konec leta 2021 na kolektivne naloge lahko pošiljalo le pripadnike, ki so izpolnjevali pogoj PCT, v določenem obdobju pa le tiste, ki so bili polno cepljeni ali prebolevniki. Tega sodišče prve stopnje ni presojalo. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo vseh stroškov postopka, oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne (zadevo) sodišču prve stopnje v novo sojenje, stroški pa so nadaljnji stroški postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v povezavi z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, pritožnica se nanje le pavšalno sklicuje, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje in pravnimi stališči iz obrazložitve sodbe, zato jih po nepotrebnem ne ponavlja. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa v nadaljevanju presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

5. Tožnica je bila pri toženki zaposlena na formacijsko dolžnost NVU nižji vojaški uslužbenec specialist v zdravstveni enoti C. Pripravljenost na določenem kraju ji je bila odrejena v zvezi z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe na določenem kraju (vojaška usposabljanja/vaje, otroški poletni tabori in kot podpora v vojaški bolnišnici v času epidemije Covid-19).

6. Toženka ji časa pripravljenosti za delo ni štela v delovni čas. Za vse ure pripravljenosti ji je plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Tožnica je vtoževala plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje pripravljenosti za delo, in sicer v času zdravstvene oskrbe na otroških taborih in v okviru podpore v premični vojaški bolnici A. do višine 100%. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je tožnica dokazala, da ti deli predstavljata običajno službo v mirnodobnem času.

7. Pravilno je upoštevalo stališča VSRS v zadevi opr. št. VIII Ips 196/2018, ki se nanaša na čas stalne pripravljenosti vojaške osebe, kar je enako kot v obravnavani zadevi. Na podlagi v obravnavani zadevi ugotovljenega dejanskega stanja je pri pravni presoji izhajalo iz stališč zavzetih v sodbi Sodišča EU v zadevi C-742/19. Ugotovilo je, da gre v tožničinem primeru, ko ji je bila pripravljenost na določenem kraju odrejena v zvezi z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe na otroških poletnih taborih in v vojaški bolnišnici A. kot podpora bolnišnici v času epidemije Covid-19, za kontinuirane naloge v vojski, ki jih je mogoče izvesti tudi z rotacijo, zato je pravilno zaključilo, da te aktivnosti niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES; UL L 299, 18. 11. 2003). Takšno stališče je zavzelo VSRS tudi v zadevi VIII Ips 11/2024 z dne 14. 5. 2024, tako da je sodna praksa ustaljena, saj tudi v okoliščinah obravnavanega primera dejavnost, ki jo je opravljala tožnica, ni izključena iz uporabe Direktive.

8. V sodbi C-742/19 je SEU odločilo, da je straža, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena iz uporabe Direktive, kadar dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; ali kadar pomeni tako dejavnost, da zanjo sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotovitev spoštovanja zahtev navedene direktive, ni primeren; ali kadar je glede na vse upoštevne okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z navedeno Direktivo; ali pa kadar bi se uporaba te Direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

9. Sodišče prve stopnje se je v točki 33 izčrpno opredelilo do razlogov, zaradi katerih je dejavnost realne zdravstvene podpore v okviru otroških taborov sodila med običajno službo v mirnem času. Otroški tabori predstavljajo redno dejavnost toženke in ne spadajo med izjeme iz 8 točke te obrazložitve. Enako velja tudi za stalno podporo bolnišnici A., kar je sodišče prve stopnje temeljito obrazložilo v točkah 38, 39, 40 in 41 obrazložitve sodbe. Tudi ta dejavnost je izključena iz uporabe Direktive.

10. Glede na pravilno ugotovitev, da ni razlogov za uporabo Direktive, je tožnici pravilno dosodilo zneske prikrajšanja v točki I izreka sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Iz navedenega izhaja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani. Prav tako niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).